Jedro

V obravnavani zadevi bi morala tožena stranka opraviti ustno obravnavo, ker je v zadevi udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi in ker je tožena stranka štela, da mora opraviti ogled (1. odstavek 154. člena ZUP). Ko tožena stranka opravlja procesno dejanje v ugotovitvenem postopku, mora ravnati po določbah, ki ureja ugotovitvene postopke po ZUP, ne pa da odloča na podlagi t.i. "sestankov" s strankami, ki jih ZUP ne ureja.

Izrek

1. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Informacijskega pooblaščenca št. ... z dne 25. 1. 2006 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožena stranka je dolžna tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določil 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), 247. člena in 3. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o pritožbi društva A.A.A. zoper molk Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) v prvi točki izreka odločila, da se pritožbi zaradi molka delno ugodi in se zahtevi prosilca se delno ugodi. V drugi točki izreka je tožena stranka odločila, da je organ dolžan prosilcu v roku 15 dni od prejema te odločbe v obliki fotokopij dostaviti taksativno določene dokumente in sicer tako, da izloči: - imena in priimke izvajalcev programov, stopnjo izobrazbe ter naslov (točka 7. "Izvajalci programa", razčlenitve posameznega programa) in druge osebne podatke (primeroma osebna imena, datume rojstva in naslove stalnih oziroma začasnih prebivališč); - v finančno ovrednotenem letnem delovnem programu, rubrika A. "Viri prihodkov", točke: A.5. Članarine, A.6. Donacije, A.7. Sponzorji, A.8. lastni prihodki, A.9. drugih prihodki.

Tožena stranka je tudi odločila, da se zahtevi za plačilo stroškov tolmačenja in pravnega zastopanja zavrneta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je prosilec na organ dne 20. 5. 2005 naslovil zahtevo za vpogled v informacije javnega značaja. Zaradi molka organa je dne 23. 6. 2005 na toženo stranko naslovil pritožbo. Prosilec se je želel seznaniti z dokumentacijo prijav na razpis organa posameznih invalidskih organizacij, ki so kandidirale za dodelitev sredstev za izbrana pretekla leta, ter dokumentacijo, na podlagi katere je komisija organa za dodeljevanje sredstev invalidskim organizacijam Zvezi ... Slovenije dodelila 450.000.000 SIT iz naslova presežkov v letu 2004. Za dan 6. 7. 2005 je tožena stranka za razjasnitev zahteve in vpogled v nesporne informacije razpisala sestanek na sedežu organa, ki so se ga udeležili predstavniki organa in prosilec. Prosilec je na sestanku razširil zahtevo še za tri dokumente: (1) bilanca za leto 2004, (2) evalvacijska raziskava FDV in (3) zaključno poročilo evalvacijske raziskave s prilogami le za invalidske organizacije. Organ je navedene tri dokumente prosilcu tudi dostavil. Glede prvotne zahteve pa je prosilec zahtevo skrčil. Za zahtevani informaciji se je organ zavezal, da ju bo prosilcu posredoval v roku 15 dni.

Prosilec je toženo stranko dne 7. 9. 2005 z dopisom obvestil, da v roku, določenem na sestanku dne 6. 7. 2005, ni prejel nobenih informacij. Prejel je le dopis organa o zadržanju izročitve dokumentacije na podlagi vlog invalidskih organizacij, ki so zahtevale, da organ zaprošenih informacij ne izroči. V vlogah so stranski intervenienti poudarili, da izročitvi informacij nasprotujejo, ker štejejo, da prosilec zahteva dokumentacijo in ne informacij ter zato, ker dokumenti vsebujejo osebne podatke, poslovne skrivnosti, avtorska dela, morda pa tudi arhivske podatke. Organ je zato izročanje dokumentacije prosilcu v skladu z določbami ZUP na podlagi uradnega zaznamka z dne 6. 7. 2005 zadržal. Prosilec je dne 27. 9. 2005 na toženo stranko naslovil ponovno pritožbo zaradi molka organa. Poudaril je, da o nobenem od njegovih zahtevkov še ni bilo odločeno, prav tako pa od sestanka dne 6. 7. 2005 ni prejel dodatnih informacij. Skladno s 142. členom ZUP je zato predlagal posebno obravnavo ter še enkrat poudaril, da želi pridobiti vpogled v informacije, ki kažejo na razdeljevanje javnih sredstev organa v posameznih letih določenim invalidskim organizacijam, ki kot društva delujejo v javnem interesu. Opozoril je še, da ne zahteva podatkov o rojstnih datumih oseb ali drugih osebnih podatkov, ki naj bi jih vsebovala zahtevana dokumentacija, ter zato predlagal uporabo instituta delnega dostopa.

Na sestanku med toženo stranko in organom dne 7. 10. 2005 je v. d. direktorja organa dodatno predstavil vsebino vloge stranskih intervenientov ter pojasnil, da je organ prav zato ustavil izročitev informacij, ki je bila dogovorjena dne 6. 7. 2005. Tožena stranka je dne 25. 10. 2005 v prostorih organa opravila ponovni ogled, na katerem so bili prisotni tudi prosilec ter predstavniki stranskih intervenientov ter njihov pooblaščenec odvetniške družbe. Tožena stranka je vsem društvom v postopku priznala status stranskega intervenienta, saj so izkazali, da varujejo svoje pravne koristi z vstopom v postopek. Stranski intervenienti so nato dne 28. 10. 2005 in 2. 11. 2005 na toženo stranko vložili skupno vlogo. V vlogi so podrobneje pojasnili, da se zahteva prosilca nanaša na vsebino, na kateri imajo stranski intervenienti avtorsko pravico v smislu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 94/04, v nadaljevanju ZASP). Zahtevane informacije naj bi obsegale tudi osebne podatke izvajalcev programov (lahko pa tudi uporabnikov oziroma članov društev, če ti nastopajo v vlogi izvajalca), prav tako pa tudi poslovne skrivnosti posameznih stranskih intervenientov. Po navedbi stranskih intervenientov se zahteva po informacijah nanaša na "dokumentacijo" in ne na samo "informacijo", ZDIJZ pa naj bi omogočal zahtevati informacijo in ne dokumentacije, kar naj bi izhajalo iz 2. odst. 5. člena ZDIJZ. Namen ZDIJZ je v dostopnosti informacij in ne dokumentacije. Zato lahko prosilec zahteva le določeno informacijo, organ pa naj nato presodi kje, oziroma v katerih dokumentih je informacija vsebovana. Takšno stališče izhaja tudi iz 12., 13. in 14. člena ZDIJZ. Glede avtorskih pravic pa so poudarili, da predstavljajo programi po vsebini avtorsko delo ter da gre v tem primeru prosilcu glede navedenih podatkov le pravica do vpogleda v dokumentacijo, ne pa tudi do njegove izročitve.

Tožena stranka pravi, da prosilec zahteva dokumentacijo prijav invalidskih organizacij na razpis za sofinanciranje sredstev, ki ga vsakoletno razpiše organ, oziroma konkretno obrazce FIHO-1, z razčlenitvijo programov in finančnih poročil ter investicij v osnovna sredstva in vzdrževanje. Informacije, ki jih prosilec zahteva, se nahajajo v obliki dokumentov (dokumentacije) v pisni obliki ter so v posesti organa. Izpolnjeni so torej vsi trije kriteriji, potrebni za opredelitev informacije javnega značaja. Tožena stranka meni, da je ugovor stranskih intervenientov, da je potrebno zahtevo zavreči, saj naj bi se ta nanašala na dokumentacijo in ne na informacije (5., 12., 13. in 14. člen ZDIJZ), neutemeljen. Razločevanje med "dokumentacijo" in "informacijo" je brezpredmetno. Kakor izhaja iz definicije informacije javnega značaja, ki jo podaja 1. odstavek 4. člena ZDIJZ, je "dokumentacija" zgolj množinska oblika "dokumenta", ki je nadalje zgolj ena od pojavnih oblik "informacije". Gre za materializirano obliko informacije, ki jih ZDIJZ našteva zgolj primeroma, pri tem pa uporablja skupni izraz dokument. Definicija, kot poudarjajo avtorji komentarja ZDIJZ, ni izključujoča, saj bo razvoj informacijske tehnologije brez dvoma prinesel vrsto novih oblik "dokumentov" kot nosilcev informacij. S tem ko prosilec zahteva informacije, slednje zahteva v vseh njihovih potencialnih pojavnih oblikah, v tem primeru torej v obliki "dokumentov".

V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje pomen načela odprtosti delovanja javnih organov ter pravni položaj in delovanje organa. V zvezi s pravno ureditvijo razpisov za sofinanciranje Fundacije za šport Republike Slovenije (FŠO) tožena stranka pravi, da sta poslovanje FŠO v delu financiranja sredstev v okviru javnih razpisov že presojali Upravno sodišče RS s sodbo, št. U 622/2003-29 z dne 27. 10. 2004, in Vrhovno sodišče RS s sklepom št. U 622/2003-36 (I Up 1461/2004-3) z dne 5. 10. 2005 zoper navedeno sodbo. Tožena stranka po preučitvi navedenega, vsebinsko sorodnega primera, ugotavlja, da tudi Vrhovno sodišče in Upravno sodišče v sorodni zadevi, ko gre za porabo javnih sredstev, sprejemata in poudarjata načeli javnosti in transparentnosti. Kar pa zadeva izjemo iz 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ tožena stranka ugotavlja, da zahtevani programi vsebujejo imena in priimke ter na nekaterih mestih strokovno izobrazbo oseb izvajalcev programov (ki so v nekaterih primerih tudi uporabniki - invalidi oziroma člani društev). V teh primerih je izkazana izjema po določilu 3. točke 1. odstavka 6. člena ZDIJZ in se pri tem sklicuje na določila 38. člena Ustave, 1., 6. in 8. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1).

Zato je tožena stranka odločila, da mora organ glede vseh zahtevanih dokumentov, v katerih se pojavljajo osebni podatki (primeroma imena in priimki, stopnja izobrazbe, naslovi fizičnih oseb) uporabiti institut delnega dostopa v skladu s 7. členom ZDIJZ ter navedene podatke prikriti, do vseh preostalih podatkov pa omogočiti delni dostop, kakor podrobneje določa 6. točka te odločbe. Glede izjeme o arhivskem gradivu tožena stranka ugotavlja, da se določilo 2. odstavka 4. člena ZDIJZ nanaša na arhivsko gradivo, ki ga v okviru javne arhivske službe v skladu z zakonom, ki ureja arhive (Zakon o arhivskem gradivu in arhivih, UL RS, št. 20/97), hrani pristojni arhiv. Predmetne informacije pa tej opredelitvi in dejanskemu stanu ne ustrezajo. Glede izjeme v zvezi s poslovno skrivnostjo (2. točka 1. odstavka 6. člena ZDIJZ) je tožena stranka v izpodbijani odločbi analogno uporabila določila Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) in v zvezi s tem ugotavlja, da se stranski intervenienti sklicujejo na objektivni kriterij določitve poslovne skrivnosti, pri katerem mora biti potreba po varstvu zaradi predhodne neoznačenosti očitna (Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 2002, založba GV, str. 194). Kot poslovna skrivnost štejejo le tisti podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Opredelitev podatkov za poslovno skrivnost je podvrženo škodnemu testu, po katerem morajo zainteresirani z navedbo in obrazložitvijo preteče škode dokazati, da bi ta zares lahko nastala. Tožena stranka ugotavlja, da stranski intervenienti v svoji vlogi le na načelni ravni in pavšalno za vseh pet stranskih intervenientov skupaj zatrjujejo, da se ukvarjajo z enako dejavnostjo ter da so prosilcu v celoti konkurenčni, kar pa glede na preučitev dejavnosti posameznih stranskih intervenientov že na prvi pogled ne drži. Stranski intervenienti namreč v velikem delu v svoje članstvo vključujejo invalide različnih vrst invalidnosti. Le v manjšem delu pa se njihovo članstvo z vključevanjem istih tipov invalidnosti tudi vsebinsko prekriva, zato med njimi ne more priti do konkurenčnega boja posledično pa celota zahtevanih informacij ne more predstavljati konkurenčne prednosti na trgu. Stranski intervenienti preteče škode, ki bi z razkritjem lahko nastala v ničemer niti abstraktno niti konkretno ne pojasnjujejo.

Škodni test glede navedenih podatkov kaže, da bi ob njihovem razkritju stranskim intervenientom vendarle utegnila nastati škoda. Podatke o donatorjih, sponzorjih, lastnih ter drugih dohodkih društva bi namreč druga društva utegnila uporabiti za pridobivanje istih sredstev, s čimer bi bilo takšno društvo nedvomno finančno oškodovano. Za poslovno skrivnost gre torej pri naslednjih podatkih: A 5 članarine, A 6 donacije, A 7 sponzorji, A 8 lastni prihodki, A 9 drugih prihodki.

Za varovanje zaupnih informacij teh subjektov je tako mogoče analogno uporabiti določbe ZGD.

Tožena stranka pravi, da mora organ upoštevati določbo 7. člena o delnem dostopu in navedene posamezne podatke prekriti (zgolj polja A 5, A6, A7, A8 in A9), do vseh preostalih podatkov pa dostop omogočiti, kot podrobneje določa 6. točka te obrazložitve.

Glede programov, ki jih predpisuje obrazec FIHO-1 pa je tožena stranka zavzela drugačno stališče. Določilo 3. odstavka 39. člena ZGD določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni. ZDIJZ namreč v 3. odstavku 6. člena določa, da so podatki v zvezi s porabo javnih sredstev javni. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na določila 1. člena ZLPLS, 8. člen Odloka FIHO, 8., 14. 9. člen Pravilnika FIHO in na načelo odprtosti, ki ga je v pravni red Evropske Unije uvedla tudi Amsterdamska pogodba (97/C, 340/01), ki v 1. členu določa, da se odločitve organov EU sprejemajo čimbolj odprto in kar v najtesnejši povezavi z državljani. Tožena stranka tako ugotavlja, da so zahtevani podatki o vsebini programov, ki so v skladu s 3. odstavkom 6. člena ZDIJZ vsebinsko v celoti povezani s porabo javnih sredstev ter kot taki za porabo nujni pogoj ter njeno merilo, po zakonu javni in jih tako skladno z 39. členom ZGD ni mogoče opredeliti kot poslovno skrivnost. Sklicuje se tudi na določilo 3. odstavka 53. člena ZJF, po katerem so javni vsi podatki o dodeljenih sredstvih. Glede ugovora o avtorskih delih tožena stranka pravi, da stranski intervenienti zatrjujejo, da je prosilec upravičen le do vpogleda v dokumentacijo programov, ne pa tudi do njihove izročitve. Tožena stranka se sklicuje na določilo 5. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 94/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZASP-UPB1). Komentar ZASP na straneh številka 28 do 44 pojasnjuje, da je bistvo avtorskega dela ustvarjalnost, da je avtorsko delo individualna intelektualna stvaritev. Bernska Univerzalna konvencija (Uradni list SFRJ-MP, št. 14/75, 4/86 in RS, št. 24/92) definira avtorska dela kot književna, znanstvena in umetniška dela. Avtorsko delo je stvaritev, ki je izražena. Domača in tuja zakonodaja sodna praksa in pravna teorija so izoblikovale vrsto meril oziroma predpostavk za opredelitev avtorskega dela. Te predpostavke so stvaritev področja ustvarjalnosti, duhovnosti, individualnost in izraz. Pooblaščenec po podrobni preučitvi vsebine posameznih programov ugotavlja, da slednji ne predstavljajo avtorskega dela. Kljub temu, da programi nedvomno izpolnjujejo prvo, drugo in peto predpostavko za avtorsko delo (stvaritev področje ustvarjalnosti, izraznost) pa duhovnosti in individualnosti v zadostni meri ni mogoče zaslediti. Komentar ZASP namreč določa, da je avtorsko delo tisto delo, ki odseva človeški duh, s katerim se izražajo misli, občutki in podobno. Pomembno je tudi, da to čutno zazna in duhovno doživi druga oseba. Tudi ob najširšem tolmačenju spornih programov, pooblaščenec pri konkretnih programih teh okoliščin ni zaznal. Razvidno je namreč, da predstavljajo sporni programi povzetek, naštevanje in deloma opisno opredelitev ter navajanje lastnosti velikega števila posameznih dejavnosti, ki jih organizirajo posamezne invalidske organizacije. Gre za izpolnjen in mestoma podrobneje pojasnjen del obrazca FIHO-1, ki ga vsebinsko opredeljuje in zahteva Pravilnik FIHO.

Tožniki vlagajo tožbo zoper tisti del izpodbijane odločbe, s katerim je tožena stranka ugodila zahtevi prosilca za dostavo dokumentov, ne pa zoper tisti del, s katerim je odločila o izločitvi podatkov, tožba pa se nanaša tudi na zavrnitev zahteve za povračilo stroškov. Predlaga, da Upravno sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s svojo sodbo odloči o tej upravni stvari ter povrne tožečim strankam potrebne stroške pravnega zastopanja. V tožbi med drugim navajajo, da ne nasprotujejo zahtevi prosilca za pridobitev podatkov s strani FIHO, ki se nanašajo na dodeljena sredstva s strani FIHO (informacije o financiranju). Ne strinjajo pa se z izpodbijano odločbo in njenimi razlogi v delu, s katero se prosilcu dostavlja uvodoma navedene dokumente, ki vsebujejo z avtorskim pravom varovane informacije, pač pa menijo, da gre prosilcu v skladu z določilom 2. odstavka 25. člena ZDIJZ le pravica do vpogleda v dokumentacijo, ki vsebuje z avtorskim pravom varovane informacije, ni pa mu dovoljeno teh dokumentov izročiti.

Kar zadeva kršitve postopka tožniki pravijo, da je bila šesto-tožeča stranka z upravnim postopkom seznanjena šele pred kratkim, ko je za izpodbijano odločbo izvedela po naključju.

Tožeče stranke so se šele ob prebiranju izpodbijane odločbe v celoti seznanile z zahtevo prosilca, kot je bila ta podana in kasneje modificirana ter njegovimi drugimi vlogami in navedbami. Tožečim strankam z izjemo fotokopije vloge prosilca z dne 5. 7. 2005, ki jo je pridobil na svojo izrecno zahtevo, namreč ni bila vročena nobena vloga prosilca niti niso bile do vročitve izpodbijane odločbe seznanjen z njegovimi navedbami. Prav zaradi tega tožeče stranke niso vedele, da je prosilec v resnici zahteval informacije in ne zgolj dokumentacije, saj iz njegove zahteve za izročitev dokumentacije, ki so jo tožeče stranke imele, ne izhaja zahteva po informaciji, pač pa po dokumentaciji. Kot izhaja iz zapisanega, ni bilo spoštovano načelo kontradiktornosti, kot je to zapisano v členu 138. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj z navedenimi opustitvami stranskim udeležencem ni bilo omogočeno, da bi uveljavljali in varovali svoje pravice in pravne koristi. Poleg tega tožeče stranke tudi niso smele ves čas prisostvovati razpisani obravnavi, ki jo je izvedla tožena stranka. Le-ta je vse udeležence v postopku obravnavala ločeno, čeprav se ti s tem niso strinjali. Tožeče stranke so temu izrecno nasprotovale, kar je razvidno tudi iz samega zapisnika o ogledu in obravnavi z dne 25. 10. 2005. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, kaj je bila pravna podlaga ločeni obravnavi udeležencev upravnega postopka. Zaradi opisane ločene obravnave tožeče stranke niso bile seznanjene z navedbami in predlogi prosilca, zaradi česar nanje niso mogle odgovoriti oziroma učinkovito zastopati svojih interesov, s čemer so bila kršena določila člena 146. člena ZUP. Spoštovanje določil postopka, posebej tistih, ki se nanašajo na zahteve po kontradiktorni obravnavi in na pravice stranke oziroma stranskega udeleženca na sami obravnavi, so temelj vsakega postopka, posebej še, če gre za nasprotujoče si interese ter temu v posledici tudi zahteve in trditve udeleženih v tem postopku. Le ob spoštovanju citiranih določil lahko udeleženec v takem postopku učinkovito uveljavlja in varuje svoje pravice in pravne koristi, kar velja tudi za predmetno zadevo. Določila postopka so tudi sicer kršena, saj obstajajo tudi določena neskladja med razlogi odločbe in listinami v spisu. Predstavnik tretje tožeče stranke Zveze paraplegikov Slovenije je na omenjeni obravnavi povedal, da so bili programi njihove organizacije, katere zahteva prosilec, ustvarjeni v okviru delovnega razmerja in sicer jih je ustvarila njihova sekretarka, kar je v skladu z določili členov 101. in 102 ZASP. Izpodbijana odločba ne vsebuje izjave predstavnika FIHO o financiranju programov, ki so intelektualno delo. Dokaznega predloga tožečih strank, ki so ga podali s skupno vlogo z dne 2. 11. 2005, in so predlagali zaslišanje avtorjev, tožena stranka ni izvedla, razlog njenega ravnanja pa iz izpodbijane odločbe ni razviden.

Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pa tožniki pravijo, da zahtevani podatki zajemajo tako osebne podatke izvajalcev, lahko pa tudi samih uporabnikov, nadalje obsegajo podatke, ki v smislu določil ZGD predstavljajo poslovno skrivnost (drugi viri financiranja, sponzorstva ipd.). Omenjeni programi po svoji vsebini predstavljajo avtorsko delo (5. in 9. člen ZASP). Z njihovo stvaritvijo so tožeče stranke pridobile na njih avtorsko pravico. V skladu z določilom 2. odstavka 25. člena ZDIJZ take dokumentacije ni dovoljeno posredovati prosilcu, pač pa lahko ta vanjo le vpogleda.

Da gre v primerih opisane dokumentacije za avtorsko delo, je razvidno iz vlog stranskih intervenientov, na kar se tožeče stranke v izogib ponavljanju v celoti sklicujejo. V nadaljevanju utemeljujejo, zakaj menijo, da gre za avtorske pravice. Poudarjajo, da so stranski intervenienti v upravnem postopku pri toženi stranki predlagali zaslišanje posameznih avtorjev oziroma zastopnikov nosilcev avtorskih pravic, ki bi lahko dodatno utemeljili stališča stranskih intervenientov ter povedali o tem, kako, koliko časa, s kakšnimi znanji in v kakšnem okvirju ustvarjajo programe, vendar tožena stranka predlaganega dokaza ni izvedla, razlog njenega ravnanja pa iz izpodbijane odločbe ni razviden. Enako velja za dokazni predlog vpogleda v evidenco Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki ima podatke o programih, ki jih izvaja posamezna tožeča stranka, v zbirki listin pri navedenem ministrstvu pa je še razvidno, kdo konkretno je programe sestavljal. Kot je ugotovljeno že v izpodbijani odločbi, programi niso izraženi zgolj na obrazcih, pač pa gre za razčlenitev teh programov po obrazcih. Trditi, da nekaj ni avtorsko delo zato, ker je izraženo preko obrazca, čeprav je ta dolg 20 strani in zahteva razčlenitev, po oceni tožečih strank ni smiselno. Kot izhaja iz razčlenitve, gre med drugim za opis vsebine, namena in ciljev programa,način in trajanje njegovega izvajanja in za naziv programa. Vse to so izražene misli, saj ZASP ne zahteva njihove neposredne izraznosti, pač pa zadošča posredna izraznost (komentar 5. člena ZASP, str. 30). Tako je že opis dejavnosti, ki jo izvaja posamezna organizacija, lahko avtorsko delo. Prav tako tožeče stranke menijo, da gre za individualna in izvirna dela, katerih avtorji niso preštevilni ali neznani, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe. Avtorji programov so znani. Kot že omenjeno, so večinoma program spisali zaposleni pri tožečih strankah v okviru svojega delovnega razmerja. Avtorsko delo se lahko tudi znotraj delovnega razmerja, pri čemer materialna avtorska pravica preide na delodajalca, v kolikor ni dogovorjeno drugače (101. in 102. člen ZASP). Pri programih tožečih strank gre za opisan položaj, z redkimi izjemami, ko so določene stvaritve ustvarjene na podlagi avtorskih pogodb. Prav tako gre za individualna dela avtorjev, nastalih kot posledica ustvarjalnosti avtorjev. Tožeče stranke so tako v upravnem postopku, kot v sami tožbi navedle, da so programi plod ustvarjanja. Pri tem je potrebno ugotoviti predvsem, ali tak program s stališča posameznega avtorja predstavlja subjektivno novost. Zato bi bilo potrebno te avtorje zaslišati oziroma primerjati programe posamezne organizacije po letih in ugotoviti, ali gre za iste avtorje in temu v posledici za iste programe. Le v tem primeru bi bilo mogoče zaključiti, da ne gre za individualno stvaritev in s tem v posledici ne za avtorsko delo zaradi neizvirnosti. Zato so te navedbe v izpodbijani odločbi najmanj preuranjene, saj dejansko stanje v tem delu ni bilo ugotovljeno popolno. Tožniki opozarjajo tudi na določilo člena 9. ZASP, ki jasno pove, česa ne gre šteti za avtorsko varovano delo. Med temi nezavarovanimi stvaritvami ne gre najti programov, kot so programi tožečih strank, saj med njih ne sodijo neuradna besedila. Ker je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepravilno in nepopolno, je bilo tudi materialno pravo uporabljeno napačno. Kot izhaja iz zapisanega, gre pri omenjenih programih za avtorsko varovana dela v smislu 5., 9. in 14. člena ZASP. V skladu z določili člena 25 ZDIJZ gre prosilcu v takem primeru le pravica da vpogleda v dokumentacijo, ki vsebuje z avtorskim pravom varovane informacije, ni pa mu dovoljeno teh dokumentov izročati, zaradi česar je bilo materialno pravo v opisani upravni zadevi uporabljeno napačno.

Predlagajo, da sodišče razpiše glavno obravnavo in da zasliši avtorje posameznih programov. Tožeče stranke se ne strinjajo z razlogi izpodbijane odločbe o stroških zastopanja, saj menijo, da so v pretežnem delu uspele s tem, ko se iz zaprošene dokumentacije izločata dve vrsti podatkov, in sicer osebni podatki in podatki o poslovni skrivnosti. Zato menijo, da so upravičene do povrnitve potrebnih stroškov zastopanja že v upravnem postopku. Predlagajo, da sodišče odloči, da je organ dolžan prosilcu v roku 15 dni od prejema te sodbe omogočiti vpogled v naslednjo dokumentacijo: Obrazi FIHO-1 z razčlenjenimi programi, finančnimi poročili in investicijami v osnovna sredstva ter njihovo vzdrževanje za Društvo ... za leti 2003 in 2005, Društvo ... za leta od 1998 do 2005, Društvo ... za leta 1998 in od 2001 do 2005, Zvezo ... za leta 1998, 2000 in 2004, Zvezo ... od leta 1998 do leta 2005, Zvezo ... Slovenije za leta 1998, 2000, 2001, 2002, 2003 in 2005 ter dokument, ki je podlaga za sklenitev aneksa za odobritev investicije 450.000,00 SIT Zveze ... Slovenije za leto 2005, tako, da predhodno izloči oziroma prekrije imena in priimke izvajalcev programov, stopnjo izobrazbe in naslov ter druge osebne podatke, v finančno ovrednotenem letnem delovnem programu, rubrika A. "Viri prihodkov" točke A.5 članarine, A.6 dotacije, A.7 sponzorji, A.8 lastni prihodki in A.9 drugi prihodki; in da je prosilec dolžan povrniti tožečim strankam potrebne stroške pravnega zastopanja v upravnem postopku. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov upravnega spora in sicer, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečim strankam stroške tega postopka v roku 15 dni od dneva izdaje te sodbe, po preteku tega roka pa tudi zakonite zamudne obresti, vse pod izvršbo.

Na podlagi določila 2. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožeče stranke predlagajo, da se jim plačilo sodnih taks v zadevi odloži do izdaje odločbe v tej zadevi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka priznava, da šesto-tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Šesto-tožeča stranka se postopka ni udeleževala niti ni v njem podajala izjav ali vlog. Tožena stranka tako priznava, da je bila glede šesto-tožeče stranke storjena bistvena kršitev postopka, kakor izhaja iz 3. odstavka 25. člena ZUS. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da izrek izpodbijane odločbe deloma odpravi in sicer v 5. alineji 2. točke, v kateri je prizadeta pravica šesto-tožeče stranke ter v tem delu zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da so tožeče stranke dne 25. 10. 2005 prisostvovale sestanku, na katerem so bile prisotne tudi tožena stranka, predstavniki organa zavezanca ter prosilec. V okviru sestanka, ki je potekal od 10.00 ure do 12.35 ure, so sodelovale pri podajanju izjav na zapisnik ter slednjega ob koncu sestanka vsaka posebej prebrale ter podpisale. Iz zapisnika podrobno izhaja natančna opredelitev prosilčeve zahteve (str. 1, naštetih 7 sklopov zahtevanih informacij: "Na vprašanje, katerih dokumentov pritožnik ni dobil, A.A.A. (prosilec) izjavi, da še ni prejel naslednjih dokumentov:..."). Tožeče stranke so na sestanku tudi napovedale skupno vlogo zoper zahtevo prosilca, kar je tožena stranka povzela tudi na zapisnik. Navedeno skupno vlogo so tožeče stranke dne 28. 10. 2005 in dne 2. 11. 2005 toženi stranki tudi vročile. Tudi navedba, da tožeče stranke niso vedele, da prosilec zahteva informacijo in ne dokumentacije, ni pravilna, kar neposredno izhaja iz 2. odstavka na 2. strani zapisnika z dne 25. 10. 2006: "Odvetniška družba pojasni, da ji ni povsem jasno, kaj A.A.A. (prosilec) pravzaprav zahteva; ali zgolj javnost celotne dokumentacije ali zgolj posameznih informacij... Pooblaščenec pojasni razliko med dokumentom in informacijami..." Po mnenju tožene stranke so prizadete stranke imele priložnost izraziti svoja stališča, vlagati zahteve ter se seznaniti s celotno dokumentacijo v zadevi. Vsem strankam v postopku je bila večkrat omogočena možnost, da se izjavijo, tožena stranka se je tako z organom zavezancem sestala štirikrat (6. 7. 2005, 7. 10. 2005, 25. 10. 2005 in 14. 11. 2005) s prosilcem dvakrat ter s tožečimi strankami enkrat (25. 10. 2005), od vseh strank je prejela več pisnih vlog, z njimi opravila več telefonskih razgovorov ter podrobno preučila vso zahtevano dokumentacijo.

Glede ločene obravnave tožena stranka poudarja, da je za obravnavo dne 25. 10. 2005 sprva predvidela, da bo lahko na njej opravila tudi in camera vpogled v sporno zahtevano dokumentacijo posameznih tožečih strank. Smiselno je, da se takšen ogled opravi ločeno, brez prisotnosti strank, o čemer priča tudi izrecna določba 11. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/2005, v nadaljevanju ZInfP), ki je bil sicer sprejet 15. 12. 2005. Tožena stranka je procesno dejanje preučitve vsebine zahtevanih informacij tako želela opraviti in camera. Vendar pa je bila vsebina sestanka, kakor je razvidno tudi iz zapisnika, zaradi pomanjkanja časa (in camera ogled spornih dokumentov niti ni bil pričet) spremenjena zgolj v podajanje izjav in mnenj vseh udeleženih strani. Zaradi velikega števila udeležencev sestanka (21 oseb) je bilo tako podajanje izjav in mnenj na zapisnik izvedeno ločeno. Kljub takšni, delno ločeni obravnavi, pa sta bila prav zaradi načela kontradiktornosti oba pooblaščenca tožečih strank na razpravi prisotna ves čas. Prav tako je bil z namenom zagotovitve kontradiktornosti ob koncu razprave vsem udeležencem razdeljen zapisnik, na katerega so ti podali dodatne pripombe, ter nato novo, dopolnjeno verzijo zapisnika tudi podpisali.

Ni torej dvoma, da je tožena stranka strankam v postopku v celoti omogočila pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in s predpisi zavarovane koristi. Vse stranke v postopku so imele možnost navajati dejstva, ki bi utegnila vplivati na rešitev zadeve, in izpodbijati pravilnost navedb, ki se niso ujemale z njihovimi navedbami. Svoje trditve so dopolnjevale in pojasnjevale tudi v pisnih vlogah. Tožena stranka je sicer svoje videnje spornega vprašanja avtorstva programov v napadeni odločbi podrobno obravnavala, zato v odgovoru na tožbo dodaja le še naslednje: zoper vse navedene trditve tožeče stranke je tožena stranka v napadeni odločbi podala obširno obrazložitev samih določb ZASP ter v odločbo povzela tudi vse bistvene opredelitve avtorskega dela po zakonu o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem (M. Trampuž, B. Oman, A. Zupančič, GV). Tožena stranka dodaja, da je vprašanje, ali navedeni programi zares predstavljajo avtorsko delo, pravno vprašanje, ki ga ima organ pri odločanju o zadevi pravico in dolžnost razrešiti, kar je v teku drugostopenjskega odločanja tožena stranka tudi storila. Enako ga v primeru upravnega spora lahko razreši sodišče. Razvidno je torej, da nekatere točke že po svoji zgolj numerični ali vsebinski sporočilnosti ne morejo predstavljati avtorskega dela, temveč zgolj obvezen opis projekta, za katerega organizacija prijaviteljica želi pridobiti financiranje iz javnih sredstev. Tožeče stranke opozarjajo še na določbo 9. člena ZASP, ki jasno pove, česa ne gre šteti za avtorsko varovano delo. Med temi nezavarovanimi stvaritvami ne gre najti programov, kot so programi toženih strank, saj med njih ne sodijo neuradna besedila. Tožena stranka poudarja, da za odločitev, ali so sporni programi avtorska dela ali ne, tožeče stranke nepravilno uporabljajo 9. člen ZASP. Navedeni člen namreč le primeroma, nikakor pa ne taksativno našteva, kaj ne spada med avtorskopravno nevarovane stvaritve. Zakonodajalec v navedenem členu ne uporablja negativne definicije, kaj avtorsko delo ni, temveč prav z nasprotnim namenom v 1. odstavku 5. člena ZASP vzpostavlja pozitivno definicijo avtorskega dela. Tožena stranka poudarja, da ne prosilec ne tožena stranka sredstev, katerih porabo želi preverjati prosilec, nista štela kot "proračunska sredstva", prav tako pa tudi ZDIJZ v 3. odstavku 6. člena govori le o "javnih sredstvih". Glede trditve, da države EU nad razdeljevanjem javnih loterijskih sredstev nimajo posebnih ingerenc, pa tožena stranka izpostavlja, da takšne ingerence v Sloveniji predstavljajo najmanj Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije ter ZDIJZ. Tožena stranka poudarja, da je iz vsebine izpodbijane odločbe razvidno, da predstavlja delež ugodenega tožečim strankam celo v okviru obeh navedenih vrst izjem le manjši delež podatkov, za katere sta bili izjemi zatrjevani. Tožeče stranke so namreč lastnost osebnih podatkov zatrjevale pavšalno za celotno zahtevano dokumentacijo, tožena stranka pa je to lastnost priznala le ozko in omogočila delni dostop do zahtevane dokumentacije. Enako velja tudi za izjemo poslovne skrivnosti. Ker so tožbene navedbe tožečih strank neutemeljene, razen v delu, kjer šesto-tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščina, pomembnih za odločbo, tožena stranka naslovnemu sodišču na podlagi vsega navedenega predlaga, da izpodbijano odločbo deloma odpravi, in sicer v 6. alineji 2. točke odločbe, v kateri je prizadeta pravica šesto-tožeče stranke, ter v tem delu zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, v preostalem delu pa tožbo v celoti zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožba v delu, ki se nanaša na dokumente Zveze ..., utemeljena. Zato je sodišče tožbi v tem delu ugodilo na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 (v zvezi z določilom 2. odstavka 105. člena ZUS-1), ker je tožena stranka kršila določili 2. in 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP (Uradni list RS, št. 22/2005).

Tožba pa je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na preostale tožeče stranke, kajti sodišče izpodbijane odločbe z vidika prvega tožbenega ugovora, to je vprašanja, ali so tožeče stranke imele učinkovito možnost, da so zavarovale svoje pravice oziroma pravne koristi v upravnem postopku (1. odstavek 7. člena ZUP, 1. odstavek 138. člena ZUP), ne more preizkusiti, ker postopek ni bil voden v skladu z ZUP (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Iz sklepa št. ... z dne 10. 10. 2005 izhaja, da je tožena stranka na podlagi ZUP za dne 25. 10. 2005 razpisala "ustno obravnavo" zaradi ogleda dokumentacije o prijavah na javne razpise ter v njih vsebovanih finančnih in programskih vsebinah. Po obrazložitvi tega sklepa pa je bil razpis "ogleda" nujen, ker je bilo ključnega pomena razrešitev vprašanja, ali dokumenti, s katerimi organ razpolaga, vsebujejo navedene tipe podatkov in ali prosilec takšne podatke sploh zahteva. Tožena stranka pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne govori o "ustni obravnavi", ampak o "sestankih", ki jih je tožena stranka imela z organom in prizadetimi strankami, ter o "ogledu". In tudi iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka opravila ustno obravnavo, ampak je v spisu dokumentiran le "ogled" (zapisnik o ogledu z dne 25. 10. 2005). V predmetni zadevi bi morala tožena stranka opraviti ustno obravnavo, ker je v zadevi udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi in ker je tožena stranka štela, da mora opraviti ogled (1. odstavek 154. člena ZUP). Iz zapisnika o ogledu pa ni razvidno, o čem je tožena stranka sploh opravila ogled. Iz zapisnika izhaja, da je uradna oseba ob tem procesnem dejanju ugotovila, kdo je pristopil, kdo ima položaj stranskega intervenienta, da je prosilec pojasnil, katerih dokumentov še ni dobil, vse ostalo na tem zapisniku pa so zapisi izjav udeležencev. Tožena stranka torej ni opravila nobenega zaslišanja, iz zapisnika ne izhaja, da bi opravila ogled dokumentov in ne izhaja, da bi opravila ustno obravnavo. Zapisnik ni voden v skladu z določili iz 5. poglavja točke 3. ZUP; zapisnik je med drugim brez žiga in vidnega podpisa uradne osebe, zato na podlagi tako dokumentiranega procesnega dejanja sodišče ni moglo preizkusiti zakonitosti odločbe oziroma je moralo ugotoviti, da je odločba iz omenjenih procesnih razlogov nezakonita. Ko tožena stranka opravlja procesno dejanje v ugotovitvenem postopku, mora ravnati po določbah, ki ureja ugotovitvene postopke po ZUP, ne pa da odloča na podlagi t.i. "sestankov" s strankami, ki jih ZUP ne ureja. Spoštovanje procesnih predpisov za vodenje in dokumentiranje ustne obravnave v tovrstnih zadevah je posebej pomembno zaradi tega, ker so tožniki v izjavah na zapisnik z dne 25. 10. 2005 uveljavljali varstvo avtorskih pravic. Gre za ustavne pravice iz 60. člena Ustave in specifičnost varstva te pravice v upravnih zadevah je ta, da mora stranka najprej izčrpati pravna sredstva v upravnem postopku in šele potem ima dostop do sodišča v smislu določila 23. člena Ustave. Zaradi tega pa mora tožena stranka, kot sui generis in neodvisen organ na pravilen način izpeljati ustno obravnavo, dati strankam možnost, da utemeljijo, zakaj gre za varstvo avtorskih pravic, da predlagajo dokaze in če tožena stranka dokazov ne izvede, mora zavrnitev dokaznega predloga utemeljiti. Če bo tožena stranka v ponovnem postopku ugotovila, da so predmetne informacije zavarovane z zakonom, ki ureja avtorsko pravico, bo morala upoštevati, da se take informacije lahko dajo samo na vpogled (2. odstavek 25. člena ZDIJZ).

Ker je odločitev tožene stranke o tem, da se določeni podatki izločijo iz dokumentov, vezana na odločitev o tem, katere dokumente mora organ dostaviti prosilcu, je sodišče odpravilo celotno odločbo, vključno z odločitvijo o stroških, saj bo morala tožena stranka v ponovnem postopku še enkrat odločati o celotni zadevi. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati tudi, da ne sme z upravno odločbo naložiti razkritja informacij, ki se nanašajo na čas pred uveljavitvijo ZDIJZ, če za takšne informacij ni mogoče šteti, da izvirajo iz delovnega področja organa po uveljavitvi ZDIJZ in se nahajajo v obliki dokumenta ( 1. odstavek 4. člena ZDIJZ). V tem delu se sodišče mutatis mutandis sklicuje na obrazložitev v sodbi v zadevi U 935/2005 z dne 23. 11. 2005. Podatek iz dejavnosti FIHO je torej lahko pod pogoji iz ZDIJZ javnosti razkrit, če gre za dejavnost od dne 22. 3. 2003 naprej oziroma tudi če gre za dejavnost, ki jo je FIHO začel opravljati pred 22. 3. 2003 in je bila ta dejavnost zaključena po 22. 3. 2003; niso pa informacije javne po ZDIJZ za opravljene dejavnosti, ki so bile zaključene pred 22. 3. 2003. Na tak način je namreč treba po presoji sodišča razlagati pojem delovnega področja organa iz 4. člena ZDIJZ, kar ima neposredno zvezo s časovno veljavnostjo ZDIJZ. Sodišče je takšno stališče zavzelo tudi v sodbi v zadevi U 1676/2003 z dne 23. 3. 2005. V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati navedeni znesek tožečim strankam glede na to, da se v predmetni zadevi glede vprašanja, kdo je tožena stranka v postopku ne uporablja ZUS-1 (104. in 105. člen ZUS-1), ampak veljajo določila ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006). Zato je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da mora tožena stranka tožečim strankam povrniti stroške postopka v višini 350 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.