7. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 412/2004 z dne 12. 5. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah št. P 365/99 z dne 26. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim po pravilu o dokaznem bremenu zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki naj bi mu v zvezi z njegovo kreditno obveznostjo nastala zaradi toženkinega neupravičenega vztrajanja pri izvršbi za plačilo preživnine. Višino škode bi bilo mogoče ugotoviti z izvedencem finančne stroke, vendar pritožnik za izvedbo tega dokaza v roku, ki mu ga je določilo sodišče, ni založil predujma. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da predujma za postavitev izvedenca zaradi socialne stiske ni mogel založiti, zaradi kratkega roka pa ni mogel izposlovati brezplačne pravne pomoči. Meni, da socialni položaj stranke ne bi smel biti odločilen za odločitev o (ne)izvedbi dokaza, od katerega je odvisen izid pravde. Ker naj bi bila v obravnavanem primeru neizvedba dokaza v njegovo škodo, pritožnik meni, da je bil v primerjavi z nasprotno stranko pred sodiščem v neenakem položaju, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

B.

3.Pravica stranke, da predlaga dokaze, je eden od elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče je pritožnikovemu dokaznemu predlogu ugodilo in mu naložilo, naj v določenem roku založi znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza, in ga opozorilo na posledice neplačila. Ravnanje sodišča, ki je naložilo založitev stroškov za izvedenca stranki, ki nosi dokazno breme (v konkretnem primeru pritožniku), z vidika 22. člena Ustave ni sporno.[1]

4.Pritožnik zaradi zatrjevane socialne stiske predujma v 60-dnevnem roku, ki mu ga je določilo sodišče, ni založil. Neutemeljena je njegova navedba, da je bil rok prekratek, da bi lahko pravočasno izposloval brezplačno pravno pomoč, saj v tem roku zanjo ni niti zaprosil. Zato sodišče z zavrnitvijo kasnejšega predloga za določitev novega roka za plačilo predujma (ki ga je pritožnik utemeljeval z navedbo, da šele namerava zaprositi za brezplačno pravno pomoč) in s posledično neizvedbo dokaza ni prekršilo ustavnih procesnih jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave. Neizvedba dokaza z izvedencem finančne stroke je torej posledica pritožnikovega pasivnega ravnanja, ne pa njegovega socialnega položaja, kot to zmotno meni sam.

5.Zakaj naj bi ga takšna odločitev sodišča postavila v neenak položaj v primerjavi z nasprotno stranko, pritožnik ne pojasni, zgolj dejstvo, da rezultat postopka ni v njegovo korist, pa za utemeljevanje ustavne pritožbe ne zadostuje.

6.Ker očitno ne gre za kršitev pravice iz 22. člena Ustave, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

Opomba:

[1]Tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-187/01 z dne 18. 12. 2002, ki je priložen.