Jedro

Ni mogoče ugotoviti civilne invalidnosti z uporabo 232. tč. Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti, če je zdravniška komisija ugotovila, da ni neposredne vzročne zveze, da bi bila nevroza posledica prestanih vojnih dogodkov v taborišču, ker prva medicinska dokumentacija o zdravljenju te bolezni ne izhaja iz obdobja šestih mesecev po prenehanju vojnih dogodkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo in odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic civilnega invalida vojne, ker je presodila, da je bil tožnici na prvi stopnji priznan status civilnega invalida vojne in pravica do osebne invalidnine v nasprotju z materialnimi predpisi. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da tožničina invalidnost ni nastala v okoliščinah iz 2. odstavka 1. člena in 1. odstavka 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne. Za priznanje statusa civilnega invalida vojne morajo biti kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prej navedenih določb zakona in sicer, da je državljan Republike Slovenije, nevojaška oseba, zaradi vojnih dogodkov mora zadobiti trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni v tujini, kjer je bila zaradi vojne na ozemlju Republike Slovenije v internaciji in okvara organizma mora biti najmanj 20 %. Pri tožnici nista izpolnjena dva izmed naštetih pogojev in sicer tožnica ni bila nevojaška oseba in bolezen oz. poslabšanje bolezni ni posledica prestanih vojnih naporov v taborišču, saj se prvi znaki obolenja niso pokazali najpozneje v šestih mesecih po koncu vojne. Iz zbranih dokazov je razvidno, da je tožnica v taborišču aktivno in organizirano delala za cilje NOV, zato ji je bil čas dela in taborišča priznan v posebno dobo v dvojnem trajanju in je zato ni mogoče šteti za nevojaško osebo. Tožnica bi zato ob izpolnjevanju tudi vseh ostalih pogojev lahko uveljavljala status vojaškega vojnega invalida po 2. točki 5. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev. V postopku revizije je tožena stranka zahtevala mnenje zdravniške komisije druge stopnje v Ljubljani. Ta je po proučitvi predložene medicinske dokumentacije ter osebnem pregledu tožnice izdala izvid in mnenje, v katerem ugotavlja, da ne najde neposredne vzročne zveze, da bi bila tožničina bolezen oziroma njeno poslabšanje posledica prestanih vojnih dogodkov v taborišču. Prva medicinska dokumentacija izhaja iz leta 1953. Ker ne gre za prve pojave obolenja najpozneje v šestih mesecih po prenehanju vojne (vojnih dogodkov), ni mogoče ugotoviti vojaške invalidnosti. Tožena stranka je v celoti sprejela navedeno mnenje in izvid. Ker se pojavi nervoze oziroma psihoze niso pokazali v pravnorelevantnih okoliščinah ali najpozneje v šestih mesecih po njihovem prenehanju (232. točka Seznama odstotka vojaške invalidnosti oziroma Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti) tožena stranka ni ugotovila vojaške oziroma civilne invalidnosti.

Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločbo in navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Prvostopni organ ji je v dveh odločbah priznal status invalida IX. skupine s 30 % telesno okvaro. Sklicevanje tožene stranke na okoliščino, da iz listin ni razvidno, da bi se pojavi bolezni oziroma obolenja pojavili najpozneje v šestih mesecih po prenehanju vojne, je brez dejanske podlage. Tožnica je v postopku povedala, da v času po vojni ni bilo zdravstvenih domov in so zdravniki zdravili v svojih privatnih ordinacijah, tako tudi dr. M., ki je zdravil tožnico. Zdravnik je umrl, njegova hiša je bila prodana, zato arhiva ni nikjer. Tudi ne drži ugotovitev tožene stranke, da bolezen ni od vojnih naporov. Tožnica navaja, da je na poti v koncentracijsko taborišče odšla s tri tedne starim otrokom in je v taborišču preživljala splošno znane muke taboriščnikov v koncentracijskih taboriščih, zato smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka z izpodbijano odločbo tožnici ni priznala statusa in pravic civilnega invalida vojne, ker je ugotovila, da ta ne izpolnjuje pogojev določenih z zakonom in sicer, da v času, pravnorelevantnem za priznanje statusa civilnega invalida vojne ni bila nevojaška oseba, ker je v taborišču, kamor je bila med vojno odpeljana izvrševala naloge, ki jih je postavljala organizacija narodnoosvobodilnega gibanja, zaradi česar ji je bil čas taborišča priznan v posebno dobo v dvojnem trajanju v svojstvu borca narodnoosvobodilne vojne in ker se prvi znaki obolenja niso pokazali najpozneje v šestih mesecih po koncu vojne oziroma po koncu vojnih dogodkov, ki naj bi bili vzrok tožničinemu obolenju.

Glede na podatke in listine zbrane v upravnih spisih sodišče nima niti dejanske niti pravne podlage za dvom v ugotovljeni dejanski stan in na njegovi podlagi sprejeto odločitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa civilnega invalida vojne po 1. in 2. členu Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92). Kot navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi (podatki v spisih pa to potrjujejo) je v postopku revizije zahtevala izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje, ki je po proučitvi predložene medicinske dokumentacije ter osebnem pregledu tožnice ugotovila, da ni neposredne vzročne zveze, da bi bila bolezen oziroma njeno poslabšanje posledica prestanih vojnih dogodkov v taborišču, ker prva medicinska dokumentacija o tožničinem zdravljenju izhaja šele iz leta 1953 in se torej prvi pojavi obolenja pri tožnici niso pojavili najpozneje v šestih mesecih po prenehanju vojne (vojnih dogodkov), zato ni mogoče ugotoviti civilne invalidnosti z uporabo 232. točke oziroma Pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, 7/82 in 14/84). Na tej podlagi se za nevroze in psihoze, katerih prvi pojavi se niso pokazali v pravnorelevantnih okoliščinah ali najpozneje v šestih mesecih po njihovem prenehanju (po koncu vojne), ne ugotavlja vojaške oziroma civilne invalidnosti. Na podlagi mnenja in izvida zdravniške komisije druge stopnje, ki je svojo ugotovitev tudi ustrezno obrazložila, kar pa ni mogoče trditi za izvid in mnenje prvostopne zdravniške komisije, je tožena stranka pravilno sklepala, da v tem primeru ni izpolnjen pogoj iz že prej navedene zakonske določbe. Status civilnega invalida vojne po 1. in 2. členu Zakona o civilnih invalidih vojne se namreč prizna lahko le osebi, ki izpolnjuje vse v teh določbah navedene pogoje. Za tožničino bolezen oziroma njeno poslabšanje pa v izvedenem upravnem postopku ni bilo ugotovljeno, da je ta posledica konkretnih vojnih dogodkov v taborišču. Zato je že sama ta ugotovitev dovoljšnja za sklep tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa civilnega invalida vojne. (Ne)izpolnjevanja drugega pogoja (da tožnica ni civilna žrtev vojne) zato sodišče sploh ni presojalo. Ob tem sodišče le pripominja, da se tudi vojaška invalidnost ugotavlja na podlagi že prej navedenega pravilnika.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot vse ostale zvezne predpise smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).