Jedro

V individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo sklepata delavec in delodajalec, je zaradi posebnosti v njunem razmerju, možno predvideti tudi odstopanja od siceršnjih pravil delovnega prava. Pogodba sicer ne sme biti v nasprotju s temi pravili, lahko pa stranki pristaneta na določene razlike, ki se največkrat pokažejo prav pri prenehanju delovnega razmerja in pri odpravnini. Taka pogodba deloma temelji na delovnem pravu deloma pa na civilnem (pogodbenem) pravu in je zato v primeru spora treba upoštevati predvsem v pogodbi izraženo voljo strank glede teh posebnosti. Stranki sta zato lahko sklenili pogodbo (sporazum), ki ni v nasprotju z veljavnimi predpisi, in v kateri je ob določenih pogojih že vnaprej predvidena tudi možnost prenehanja delovnega razmerja. V takem primeru gre za pravno podlago, ki temelji na sporazumu med strankama, ki jo sklepata.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati regres za letni dopust za leto 1995, stroške izobraževanja in razliko neizplačane plače za december 1994, vse z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo pa je njegov zahtevek v delu, ki se navezuje na datum prenehanja delovnega razmerja zato, ker naj bi tožnik postal trajno presežni delavec, kar pomeni bistveno kasnejši datum prenehanja delovnega razmerja in posledično tudi dajatveni del zahtevka v zvezi s spremembo datuma prenehanja delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu in da se zato ne da preizkusiti.

Dalje je sodišče napačno tolmačilo določbo XII. točke individualne pogodbe o zaposlitvi. Ta je bila namreč sklenjena za nedoločen čas, zato drugačni zaključki sodišča niso sprejemljivi. Pri tem je treba upoštevati, da to izhaja tudi iz zaključkov izpodbijanega sklepa tožene stranke, saj tožena stranka celo sama ugotavlja, da je izplačilo plače v času šestih mesecev bilo dogovorjeno kot plačilo zaradi konkurenčne klavzule, ne pa kot odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja. Če bi pa že prišlo do prenehanja delovnega razmerja, bi bilo potrebno tožnika obravnavati kot trajno presežnega delavca. Opozarja tudi na kršenje postopka pri toženi stranki, ker ni bil vabljen ob obravnavi zahteve za varstvo pravic, kar je kršitev načela kontradiktornosti. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 in na pravilno uporabo materialnega prava (368. člen ZPP-77).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, prav tako pa ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revident. Revident je navajal, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu in da je zato ni mogoče preizkusiti, kar naj bi bila kršitev določil 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Kje naj bi prišlo do takšne kršitve izrecno ni navedel, če pa je imel v mislih obrazložitev sodbe in individualno pogodbo o zaposlitvi ta kršitev ni podana. Obrazložitev sodbe v zvezi s to pogodbo ni v nasprotju, sama obrazložitev sodišča pa je tako natančna, da jo je tudi v zvezi s to pogodbo mogoče preizkusiti. Zato ni mogoče ugotoviti te uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v prvem odstavku 80. člena določa, da ima delavec, ki ni zadovoljen z odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ko ta odloča o njegovih pravicah, obveznostih ali odgovornostih, pravico do ugovora. V 103. členu zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), pa je določba, da se v postopku o varstvu pravic delavcev uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za delovne spore. V teh postopkih se uporabljajo določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 14/94), ki v 14. členu določa, da se v teh postopkih uporabljajo določbe ZPP-77, če ta zakon ne določa drugače. In ZPP-77 v 138. členu določa, da se pisanja vročajo pooblaščencu, če ga stranka ima. Ker iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil na sejo ugovornega organa tožene stranke vabljen revidentov odvetnik, to pomeni, da je bilo obvestilo ustrezno, da je bil revident z datumom seje seznanjen in da bi se je lahko udeležil. To pa pomeni, da ga tožena stranka glede na načelo kontradiktornosti v njegovih pravicah ni prikrajšala.

Materialno pravo tudi sicer ni bilo zmotno uporabljeno, saj revidenta ni mogoče obravnavati kot trajno presežnega delavca. Določbe o presežnih delavcih so urejene v 3. poglavju ZDR, "prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu". Te določbe so vsebinsko podobne določbam konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva - Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92). Te določbe se uporabljajo v primerih, ko delavci ne soglašajo s prenehanjem delovnega razmerja, razlog za prenehanje pa je na strani delodajalca. Takega stanja večinoma ni mogoče ugotoviti v primeru, ko gre za individualno pogodbo o zaposlitvi. V taki pogodbi, ki jo sklepata delavec in delodajalec, je zaradi posebnosti v njunem razmerju, možno predvideti tudi odstopanja od siceršnjih pravil delovnega prava. Pogodba sicer ne sme biti v nasprotju s temi pravili, lahko pa stranki pristaneta na določene razlike, ki se največkrat pokažejo prav pri prenehanju delovnega razmerja in pri odpravnini. Taka pogodba deloma temelji na delovnem pravu deloma pa na civilnem (pogodbenem) pravu in je zato v primeru spora treba upoštevati predvsem v pogodbi izraženo voljo strank glede teh posebnosti. Stranki sta zato lahko sklenili pogodbo (sporazum), ki ni v nasproju z veljavnimi predpisi, in v kateri je ob določenih pogojih že vnaprej predvidena tudi možnost prenehanja delovnega razmerja. V takem primeru gre za pravno podlago, ki temelji na sporazumu med strankama, ki jo sklepata. Taka pogodba bi lahko bila nična (47. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), če bi bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi (49. člen ZOR), lahko bi bila izpodbojna, če bi imela napake volje (60. - 66. členi ZOR) ali če ne bi bila sklenejna pošteno (12. člen ZOR), vendar česa takega sam revident ni zatrjeval. V XII. točki pogodbe o zaposlitvi je določeno, da ima direktor (revident), če je razrešen pred iztekom mandata, pravico do razporeditve na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. Če takega delovnega mesta v podjetju ni, direktorju preneha delovno razmerje, še šest mesecev po prenehanju pa mu pripada njegov osebni dohodek pod pogojem, da se v tem času ni zaposlil drugje.

Revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da ni ugotoviti nobenega razloga, zaradi katerega tako pogodbeno določilo ne bi bilo dopustno. Po mnenju revizijskega sodišče je, v nasprotju z razumevanjem izpodbijane sodbe, v citirani določbi pogodbe o zaposlitvi celo določljiv in dovolj opredeljen datum prenehanja delovnega razmerja. Izraz, da preneha delovno razmerje direktorju, pomeni prenehanje delovnega razmerja istočasno ob razrešitvi s funkcije (kar sicer enako zaključuje tudi sodišče v izpodbijani sodbi), oziroma z upoštevanjem določb 106. člena ZDR z dokončnostjo sklepa.

Ker je sodišče zaključilo, da revidenta ni mogoče obravnavati kot trajno presežnega delavca in ob upoštevanju določb podpisane pogodbe o zaposlitvi, je sodišče imelo pravno podlago za zavrnitev še spornega dela tožnikovega zahtevka.

Ker med strankama ni bilo spora o tem, ali je tožena stranka imela ustrezno delovno mesto za revedenta ali ne in ker tudi sam revident v bistvu soglaša s prenehanjem delovnega razmerja, sicer pod drugačnimi pogoji, in ker ni bilo najti razloga, zaradi katerega sporna določba pogodbe o zaposlitvi ne bi smela biti uporabljena, je revizijsko sodišče, ko je zaključilo, da je odločitev v izpodbijani sodbi pravilna, v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP-77, ZOR in ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).