Jedro

Po še vedno veljavnem stališču iz maja 1987 velja, da tečejo zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Tako stališče je bilo sprejeto v času enormne inflacije, zaradi katerih so se cenovne razmere upoštevale v času odločanja (in ne v času, ko je bila tožba vložena oziroma ko je bil tožbeni zahtevek postavljen). Tak način odmere odškodnin za nepremoženjsko škodo pove sam zase, zakaj se niso mogle dosojati še posebne obresti za čas pred tem. Se je pa v okviru že navedenega načelnega mnenja upošteval pri določanju višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, kadar sta dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičevali.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V odškodninskem sporu zaradi plačila odškodnine je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da mora plačati tožnici 1,933.487,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od tega se 1,900.000,00 SIT nanaša na nepremoženjsko škodo, višji tožničin zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo tako, da je na pritožbo toženke delno znižalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in sicer za 300.000,00 SIT, v preostalem delu pa je pritožbo toženke ter v celoti pritožbo tožnice, zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno spremenilo tudi stroškovno odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala vse revizijske razloge iz 385. člena ZPP in predlagala, da naj se ji prizna za 650.000,00 SIT višja odškodnina kot pa ji je bila pravnomočno dosojena. V reviziji izvaja, da ji je bilo za telesne bolečine priznano 50.000,00 SIT premalo in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti za 600.000,00 SIT premalo, pri čemer se sklicuje na določili 200. in 203. člena ZOR in na podatke spisa. Posebej pa v razlogih revizija opozarja na kršitev zakona in 14. ter 26. člena ustave RS, ki da je podana zato, ker ji niso bile priznane obresti od vložitve tožbe dalje.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti je revizijsko sodišče dolžno paziti le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Take kršitve v tem primeru ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP) pa lahko upošteva le, če so v reviziji uveljavljene. Razen z eno samo izjemo tožnica v reviziji ni navedla, katere kršitve postopka naj bi bile zagrešene. Edini opredeljeno zatrjevan očitek postopkovne narave je v reviziji postavljena trditev, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o zavrnitvi pritožbenega ugovora, ki se nanaša na zavrnitev obrestnega zahtevka (od vložitve tožbe do odločitve na prvi stopnji). Ta očitek, s katerim se uveljavlja kršitev postopka iz 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP, pa po presoji revizijskega sodišča v tem primeru ni utemeljen. Namreč v pritožbi iznešeni razlogi o obrestih (zadnji odstavek na 4. strani pritožbe) so le materialnopravne narave (vpliv časa čakanja na višino odmerjene odškodnine). Pojasnila materialnopravne narave na ta izvajanja pa je sodišče druge stopnje podalo. Ob takem stanju tožničina revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Tožničina revizija obrazloženo napada predvsem odmero odškodnin za nepremoženjsko škodo, ki jo ocenjuje za prenizko pri telesnih bolečinah za 50.000,00 SIT in pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti za 600.000,00 SIT. Revizija tako uveljavlja zmotno uporabo določb 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR dosodi sodišče za nepremoženjsko škodo pravično denarno odškodnino, če to opravičujejo okoliščine primera. Pri odločanju o zahtevku upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi odstavek 200. člena ZOR). Po določilu 203. člena ZOR pa sodišče upošteva pri odmeri odškodnine tudi bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta nastajala tudi v bodočnosti. Tožnici je bila pravnomočno dosojena odškodnina za telesne bolečine v višini 800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prav tako 800.000,00 SIT. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je tožnica utrpela pri prometni nezgodi blažji pretres možganov in razne udarnine ter prelom prve leve dlančnice bennettovega tipa in udarec v levo koleno, da je med zdravljenjem trpela hude telesne bolečine 4 dni, srednje 10 dni in zmerne 6 tednov, da bo imela še v bodočnosti občasne bolečine, da je bila 6 dni hospitalizirana in prenašala določene nevšečnosti med zdravljenjem, ki je trajalo 2 meseca ter da ima duševne bolečine zaradi občutljivosti kolena leve noge in omejene gibljivosti palca leve roke (in nervoze). Glede na take ugotovitve sta pravnomočno prisojeni odškodnini za telesne bolečine v višini 800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prav tako v višini 800.000,00 SIT, odmerjeni v skladu z zgoraj navedenimi določili in nista prenizki. Pri odmeri odškodnin pri obeh oblikah škode so upoštevane vse ugotovljene pravno relevantne okoliščine, ki odražajo obseg obravnavane škode, upoštevajoč pri tem tudi vse specifičnosti, ki so bile ugotovljene v tožničinem primeru. V zvezi z revizijskimi izvajanji, ki zadevajo višino odškodnin za sporni obliki škode, je dodati, da se morajo pri odmerjanju odškodnin v vsakem posameznem primeru upoštevati poleg zgoraj navedenih posebnosti tudi širši okviri, ki se na področju odškodninskega prava oblikujejo pri obravnavanju primerljivih škod in odškodnin zanje. Po presoji revizijskega sodišča je bilo vse povedano upoštevano pri določitvi tudi spornih odškodninskih postavk ter zato ocenjuje, da sta bili odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pravilno in pravično določeni.

Revizija ponovno načenja tudi vprašanje vpliva časa čakanja na določitev višine odškodnine in na vprašanje zamudnih obresti od odškodnin za nepremoženjsko škodo. Na prvo vprašanje je sodišče druge stopnje ustrezno odgovorilo ter je glede tega dodati zgolj to, da je tožnica v tem primeru vložila odškodninsko tožbo 20.10.1995 in da je bilo odločeno na prvi stopnji že 12.5.1997, kar je tako po naših kot evropskih merilih relativno hitro odločanje. Glede revizijskih izvajanj o zamudnih obrestih do dneva odločanja na prvi stopnji, pa velja spomniti na sledeče: po še vedno veljavnem stališču iz maja 1987 velja, da tečejo zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Tako stališče je bilo sprejeto v času enormne inflacije, zaradi katerih so se cenovne razmere upoštevale v času odločanja (in ne v času, ko je bila tožba vložena oziroma ko je bil tožbeni zahtevek postavljen). Tak način odmere odškodnin za nepremoženjsko škodo pove sam zase, zakaj se niso mogle dosojati še posebne obresti za čas pred tem. Se je pa v okviru že navedenega načelnega mnenja upošteval pri določanju višine pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi čas od nastanka škode do izdaje sodbe, kadar sta dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičevali. Te okoliščine pa so bile kot je poudarilo že sodišče druge stopnje, ustrezno upoštevane v tem primeru. V odškodninskih sporih o nepremoženjski škodi sodišča ravnajo v vseh primerih na opisan način t.j. enako in zato revizija neutemeljeno opozarja na kršitev določila 14. člena ustave RS (medtem ko 26. člen ustave ureja le varstvo posameznika zoper organe oblasti in ne sporov med fizičnimi oziroma pravnimi osebami).

Ker po obrazloženem niso bile ugotovljene v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve, je moralo revizijsko sodišče zavrniti tožničino revizijo kot neutemeljeno(393. člen ZPP)