Jedro

Kdor v silobranu povzroči škodo napadalcu, je ni dolžan povrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo: 1. tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj bi mu bil toženec Z. I. dolžan plačati 250.000,00 SIT ter povrniti stroške pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh; ter 2. tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj bi mu bil toženec M. I. dolžan plačati 600.000,00 SIT ter povrniti stroške pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh. Sodišče prve stopnje je tožniku naložilo, da je dolžan tožencema v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 112.884,00 SIT.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z ogledom kardana na kraju samem, čeprav v dokaznem sklepu ni navedlo, katero sporno dejstvo bi bilo potrebno s tem dokazati. Nepotrebno je ukvarjanje sodišča prve stopnje s kardansko osjo in njeno funkcijo; prav tako pa je nebistveno, kje se je odvijal sporni dogodek. Sodišče prve stopnje po prepričanju pritožnika v sodbi ne navede razlogov o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi so v nasprotju z dokazi v spisu, izrek sodbe pa nasprotuje sam sebi.

Pritožnik meni, da je nesporno, da je utrpel telesne poškodbe; priče I. G., G. R., Z. D. in K. V. pa so pojasnile, kdo ga je poškodoval. Toženca nista dokazala, da je škoda tožniku nastala brez njune krivde. Ona sta bila namreč tista, ki sta se pripeljala k tožnikovi hiši, s seboj pa sta imela tudi že pripravljene predmete (cev in kol), ki jasno kažejo na njun namen obračunati z oškodovancem.

Sodišče prve stopnje ni ocenilo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca kirurške stroke. Pritožnik tudi meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj ravnanja tožencev ni mogoče kvalificirati kot silobran v smislu določbe 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ 29/78 - 39/89) ker sta bila toženca napadalca, ki sta prišla na tožnikov dom.

Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku.

V skladu z določbo 359. člena ZPP/1977 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo navaja, da sta se toženca le branila, pri čemer njuna obramba ni presegla intenzitete napada, zato je pritožba neutemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Smiselno uveljavljani pritožbeni razlog iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podan; sodba sodišča prve stopnje namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi pa so jasni in si niso med seboj v nasprotju. Prav tako ni bila v postopku pred sodiščem prve stopnje storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Okoliščina, da je sodišče izvedlo dokaz z ogledom kardana na kraju samem, čeprav v dokaznem sklepu ni navedlo, katero sporno dejstvo bi bilo potrebno s tem dokazati, na pravilnost in zakonitost sodbe ni v ničemer vplivala. Zato tudi v pritožbi smiselno očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 300. člena ZPP, ni bila storjena.

Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določbe 154. ter 161. člena ZOR. Splošne predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti so protipravnost (škodljivo dejstvo); nedopustna škoda; vzročna zveza med škodljivim dejstvom (dogodkom) in škodo ter odgovornost. Vse predpostavke morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativno, kar pomeni, da v primeru ko ena od predpostavk ni izpolnjena, odškodninska odgovornost ni podana. Kadar kdo povzroči v silobranu škodo napadalcu, je ni dolžan povrniti (1. odstavek 161. člena ZOR), saj pri takšni škodi manjka ena od predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti - ni podan element protipravnosti. Silobran je tista obramba, ki je neogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen, protipraven napad (2. odstavek 11. člena Kazenskega zakonika).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sicer dokazal, da mu je nastala škoda zaradi poškodbe na glavi in roki; da mu je poškodbo na glavi gotovo povzročil M. I.; za poškodbo na roki pa ni z gotovostjo ugotovilo, da bi jo povzročil Z. I.. Vendar pa je ugotovilo, da je bila opisana škoda povzročena v silobranu, zato je toženca nista dolžna povrniti.

Pritožbeno sodišče sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do obravnavanega dogodka prišlo na cesti v bližini tožnikove hiše. Res sta sicer toženca prišla k tožnikovi hiši, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nista prišla kot napadalca, ampak sta utemeljeno prišla po ključe avtomobila, ki jih je brez pravno utemeljenega razloga pridržal tožnik. Sprejemljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da okoliščina, da je do pretepa prišlo na cesti, dokazuje, da je bil napadalec tožnik, ki je želel, kot je izpovedala kot priča zaslišana K. V. (tožnikova žena), pregnati toženca. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da kraj spornega dogodka ni pomemben.

Prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki verjame priči G. R., pa tudi D. M., da je imel tožnik ob dogodku v rokah lesen kol. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, oprto na izpovedbe zaslišanih prič, da je bil tožnik v kritičnem trenutku v fazi napada, toženca pa sta se branila s približno enakimi sredstvi in nikakor nista bila tista, ki bi začela s fizičnim nasiljem. Prav tako je logična ugotovitev sodišča prve stopnje, da je gotovo M. I. (za katerega je z izpovedbami prič izkazano, da je bil tudi poškodovan v kritičnem dogodku) udarec dobil pred tožnikom, saj naj bi tožnik, po tem ko je dobil udarec, postal nemočen. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bil časovni razmak med obema udarcema, ki jih je dobil tožnik kratek, le nekaj sekund, zato je za oba udarca utemeljeno zaključilo, da sta bila povzročena v silobranu.

Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je bil tožnikov napad istočasen z obrambo tožencev. Dejstvo, da je tožnik že poškodoval toženega M. I. kaže na okoliščino, da je bila obramba tožencev neogibno potrebna. Sredstva s katerimi sta se toženca branila ter moč njune obrambe pa tudi ni presegala moči tožnikovega napada. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnikov napad protipraven, saj samega prihoda tožencev pred njegovo hišo, ki ga je celo povzročil tožnik, ko je pridržal avtomobilske ključe tožencev, ni mogoče šteti za napad. Neutemeljena je pritožbena trditev, da sta toženca prišla z namenom obračunati s tožnikom in sta imela v ta namen s seboj pripravljene predmete. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo pojasnilo, da sta toženca prišla po ključe, ki jih je tožnik protipravno zadržal, če pa sta imela s seboj pripravljene predmete - kol in cev, sta jih imela le zaradi obrambe, saj je tožnik Z. I. avtomobilske ključe pred tem odvzel s silo in sta utemeljeno pričakovala njegov napad. Glede na obrazloženo je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila škoda, ki jo je utrpel tožnik, povzročena v silobranu. V skladu z določbo 1. odstavka 161. člena ZOR pa toženca takšne škode nista dolžna povrniti.

Ker odškodninska obveznost tožencev ni podana, saj niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti (izključena je protipravnost), je nepotrebna ocena izvedenskega mnenja izvedenca kirurške stroke o naravi tožnikovih poškodb. Sodišče prve stopnje se zato utemeljeno ni ukvarjalo z omenjenim dokazom ter je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje v tej smeri.

Pritožbeni razlogi, kot je bilo obrazloženo, niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo (določbe ZOR). V postopku na prvi stopnji tudi, kot je bilo obrazloženo, ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je kot stroške pritožbenega postopka priglasila stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za potrebne stroške, ker tožena stranka z navedbami v odgovoru ni v ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato mora tožena stranka, v skladu z določbo 155. člena ZPP/77, svoje pritožbene stroške trpeti sama.

V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku.