Jedro

Načelo proste presoje dokazov ne pozna dokaznih pravil. Sodišče oceni, kaj šteje za dokazano in zakaj ter pove, zakaj nekaterih dokazov ni izvedlo. Vrstnega reda dokazil in vrednostnih stopenj dokazov ZPP ne pozna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena med pokojno M. F., materjo pravdnih strank ter tožencem dne 7.8.1991 neveljavna, zaradi česar naj bi spadalo premoženje, ki je predmet te pogodbe, v zapuščino po pokojni M. F. Istočasno je zavrnilo tudi podrejena tožbena zahtevka, od katerih se eden glasi na razveljavitev omenjene pogodbe, drugi pa na ugotovitev, da je ta pogodba nična. Pritožbo tožečih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, storjene pred sodiščem druge stopnje. Sprašuje se, kako je mogoče sprejeti odločitev sodišča prve stopnje samo zato, ker naj bi zaslišane priče bile ocenjene kot nepristranske in ker naj bi obveljala poročila zdravstvene in patronažne službe o dobri skrbi toženčeve družine za pokojno mater. V izpodbijani sodbi niso utemeljeni še morebitni drugi razlogi za zavrnitev predloga za zaslišanje dodatnih prič. Ali je mogoče pokloniti vero pričam, ki sta bili le na vratih pokojničine sobe, zavrniti pa zaslišanje prič, ki so bile pogosto pri njej? Po vložitvi pritožbe je toženec celo skušal prepričati novo predlagane priče, kako naj pričajo. Zaslišati bi bilo treba tudi patronažno sestro. Vrsta vprašanj je ostala neodgovorjenih. Sodba sodišča druge stopnje ima torej pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. V njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, poleg tega pa so napisani razlogi nejasni in v nasprotju. Sodbi sodišč nižjih stopenj bi bilo zato treba razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP). V tej smeri podatki spisa ne kažejo nepravilnosti, ki jih zatrjuje revizija. Izpodbijana sodba se je v zadostni meri ukvarjala s pritožbenimi navedbami. Tožniki so sodbo sodišča prve stopnje izpodbijali zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s posledično zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjevano ničnost so utemeljevali z očitnim nesorazmerjem med obveznostmi toženca in vrednostjo prevzetega premoženja, podlago za razveljavitev (razvezo?) pogodbe pa so našli v neizpolnjevanju prevzetih obveznosti, zaradi česar so grajali sprejeto dokazno oceno, predlagali pa so tudi zaslišanje dodatnih prič. Izpodbijana sodba se je do obeh tožbenih stališč jasno in obširno opredelila. Teza o nesorazmerju med sprejetimi obveznostmi in vrednostjo prejetega premoženja je bila utemeljeno zavrnjena s pravno razlago, po kateri ni šlo za pokojničino neodplačno razpolaganje, temveč za tvegano mešano pogodbo, ki ima podlago v določilih Zakona o dedovanju. Revizija pa vidi pomanjkljivost izpodbijane sodbe v domnevno nekonsistentnih razlogih, s katerimi je zavrnjeno stališče, da toženec pogodbe ni izvrševal v dogovorjenem obsegu. Navedene nejasnosti naj bi izvirale iz pritrditve na prvi stopnji sprejeti dokazni oceni, po kateri je iz poročil zdravstvenih in patronažnih služb in pričevanj sosedov razvidno, da pokojna mati ni živela sama in da je bila primerno oskrbovana. V obsegu navedenih ugotovitev gre za sklepanja dejanske narave, torej za dokazno presojo (8. člen ZPP). Načelo proste presoje dokazov ne pozna dokaznih pravil, predvsem pa ne v reviziji vsebinsko zatrjevanega stališča, da bi bilo treba izvesti prav vse predlagane dokaze. Sodišče oceni, kaj šteje za dokazano in zakaj ter pove, zakaj nekaterih dokazov ni izvedlo. Vrstnega reda dokazil in vrednostnih stopenj dokazov ZPP ne pozna. Sodišče prve stopnje je štelo, da so odločilna dejstva z izvedenimi dokazi pojasnjena, sodišče druge stopnje pa je temu pritrdilo in pojasnilo, zakaj novih dokaznih predlogov ni upoštevalo. Pri tem se je v skladu z določbo prvega odstavka 375. člena ZPP omejilo le na okoliščine odločilnega pomena. Zapisani razlogi so v tej smeri jasni in izčrpni in jih je mogoče preizkusiti. V njih tudi ni notranjih protislovij. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo.

Revizija po povedanem torej posega na področje sprejete dokazne ocene, s katero se ne strinja. To pa po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

Ker je v izpodbijani sodbi tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).