Jedro

Toženec, ki je v Ajdovščini zgradil peščeno teniško igrišče, bi moral v zimskem času poskrbeti za ustrezno zaščito takšnega igrišča glede na običajne vremenske razmere v tem kraju. Zato se ne more oprostiti odškodninske odgovornosti za škodo, do katere je prišlo, ko je zaradi sunkov burje, ki je na trenutke dosegala moč orkanskega vetra, s peščenega igrišča odnašalo pesek na fasado tožnikove hiše. Zaradi znanih vremenskih razmer v kraju, ni šlo za nepredvidljiv dogodek.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva od toženca povrnitev škode ali obnovo fasade na stanovanjski hiši po temelju utemeljen.

Zoper to vmesno sodbo se je toženec pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 353 Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

V obrazložitvi opozarja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kdaj naj bi prišlo do škodnega dogodka, iz obrazložitve, ko sodišče razlikuje med močnim vetrom in hudo burjo, pa je mogoče zaključiti, da je to bilo v času med 1. in 5. januarjem 1993. Tožena stranka je predložila dokaz, da je v tem času pihala na Vipavskem zelo močna burja do 200 km/h. Sodišče šteje, da tudi tako hude burje ni mogoče šteti za višjo silo. Tega pa ni utemeljilo. Zato pritožba meni, da se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka navaja, da je upravni organ v lokacijskem dovoljenju zapisal, da so igrišča peščena. Tožencu ni bil postavljen pogoj, da morajo biti pokrita. Toženec je igrišča zgradil po predpisanem odobrenem projektu in v tem pogledu ni zanemaril ničesar. Zato nastane vprašanje, ali je bil toženec dolžan pričakovati tako močno burjo, kot je divjala v navedenih dneh oziroma ali jo je lahko pričakoval, saj je samo tako močna burja lahko odnesla pesek z igrišč, ne pa burja, ki nima take moči in ki običajno piha na območju Ajdovščine. Zato toženec vztraja, da je bila burja, ki je povzročila škodo, izreden dogodek. Takšnega izrednega dogodka toženec ni mogel pričakovati in ga preprečiti. Da je šlo za izreden dogodek, kaže dejstvo, da je tako močna burja pred letom 1993 pihala le enkrat, in sicer 4.2.1969, kar vse izhaja iz knjige, ki jo glede izrednega vremenskega pojava toženec navaja v potrditev svojih navedb. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče zatrjevane bistvene kršitve postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP ni ugotovilo, saj ima vmesna sodba dovolj jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih za konkretno odškodninsko pravdo, tako da jo je moč preizkusiti. Tudi po pritožbenih navedbah ni sporno, da je do škodnega dogodka, zaradi katerega zahteva tožeča stranka odškodnino, prišlo v dneh od 1. do 5.1.1993. Sodišče prve stopnje je glede vremenskih razmer v tem času ugotovilo, da so bile zelo neugodno, saj sta tožnika potrdila, da je 5.1.1993 pihala orkanska burja. Ne glede na to dejstvo je pravilno zaključilo, da se toženec odškodninske odgovornosti ne more rešiti z ugovorom višje sile, saj manjka za konkreten dogodek bistveni element višje sile, to je nepredvidljivost. Splošno znano je, da na območju Ajdovščine piha še zlasti v zimskem času pogosto zelo močna burja. V zimskem času doseže tudi moč viharnega vetra 8. stopnje po Beaufortovi lestvici (poročilo o vetru hidrometeorološkega zavoda z dne 10.5.1996, priloga A1). Toženec bi pri urejanju teniškega igrišča moral te vremenske razmere upoštevati. Če se je kljub tašnim vremenskim razmeram odločil za peščeno igrišče, bi ga moral v zimskem času ustrezno zaščititi, saj je splošno znano, da že močna burja, ki je za Ajdovščino običajna, odnaša delce peska daleč naokoli. V tem smislu burja, tudi če je na določene trenutke dosegla moč orkanske burje, ni bila nepredvidljiva in zato niti dejstvo, da je meteorolog Miran Trontelj v knjigi, na katero opozarja pritožba, vremenske razmere v času od 1. do 5.1.1993 na Vipavskem uvrstil med izredne vremenske dogodke, ne utemeljuje toženčevih trditev, da je tožnikoma škoda na fasadi stanovanjske hiše nastala zaradi višje sile.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženec za škodo na fasadi ni odškodninsko odgovoren, ker je tenis igrišče zgradil v skladu z lokacijskim dovoljenjem, v katerem mu ni bil postavljen pogoj, da mora biti igrišče pokrito, saj upravna odločba, na katero se toženec sklicuje, na njegovo odškodninsko odgovornost napram tožnikom v ničemer ne vpliva. Ker je sodišče prve stopnje glede temelja odškodninske odgovornosti ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (določbo 1. odst. 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in določbo 158. člena ZOR), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP). Glede na prehodno določbo 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS 26/99) je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi uporabilo še določila ZPP iz leta 1977.