Jedro

Veljavnost sodbe je mogoče izpodbiti le s pravnimi sredstvi v postopku, v katerem je bila izdana. Preizkus pravilnosti izven tega postopka ni mogoč. Zakon o pravdnem postopku ne pozna ničnosti sodnih odločb. Pravna teorija govori o tem samo v primerih, ko se sodba nanaša na neobstoječo osebo in ko ne ureja nobenega pravnega razmerja ter je zato ni mogoče izvršiti. Take sodbe sploh ni potrebno izpodbijati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so tožnice solastnice vsaka do 1/3 nepremičnin vl. št. 222 (zdaj RZ 1/88 - 537) k.o... in vl. št. 557 (zdaj RZ 1/88 - 538) k.o... ter za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, po katerem je pravnomočna sodba bivšega Okrajnega sodišča v Tolminu opr. št. G 35/48 z dne 25.6.1948 v zvezi s sodbo bivšega Okrožnega sodišča v Postojni z dne 27.10.1948 absolutno nična in brez pravnih učinkov ter da morajo toženci izstaviti tožnicam enako zemljiškoknjižno listino, kakršno uveljavljajo s primarnim zahtevkom.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so tožnice pravne naslednice R. S., ki mu je bila leta 1948 izrečena zaplemba premoženja. Na tožbo J. G. pa so bile nepremičnine vl. št. 222 k.o... izvzete iz zaplembe in njemu prisojene v last. Meni, da je sodba Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 13.5.1948 več kot vprašljiva. Nasprotuje drugostopnemu stališču, da je tožba nesklepčna. Priznava, da je S. z zaplembo izgubil lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Vendar pa je v teku postopek za vrnitev zaplenjenega premoženja. Upravni postopek je prekinjen, ker mora tožeča stranka dokazati, da spadajo v premoženje pok. S. tudi sporne nepremičnine. Zato bi moralo sodišče odločiti o predhodnem vprašanju, ali so tožnice denacionalizacijske upravičenke za vrnitev premoženja in potem odločati v okviru tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek je postavljen dovolj široko, da omogoča tudi odločanje o tem, ali spada sporno premoženje v zaplembeno maso po pok. S. Zaradi napak v postopku pri bivšem Okrajnem sodišču v Tolminu J. G. ni postal lastnik spornih nepremičnin. Zato je sporno premoženje državna last in bi tožnice kot S. pravne naslednice lahko zahtevale vrnitev tega premoženja v denacionalizacijskem postopku. Predlagajo, naj revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljevanju ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Primarni tožbeni zahtevek se glasi na ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah vl. št. 222 in 557 k.o... in na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Sodba Okrajnega sodišča v Tolminu opr. št.G 35/48 z dne 25.6.1948 ni ovira za odločanje o tem zahtevku. Ta sodba je bila izdana v postopku med J. G. kot tožnikom in Splošno ljudsko imovino, zastopano po OLO Tolmin, kot toženo stranko. Tožnice in njihov pravdni prednik R. S. niso bile stranke v postopku, zato sodba s svojo pravnomočnostjo nanje ne učinkuje. Tožnice bi torej lahko navajale in dokazovale kakršen koli pravni naslov za pridobitev lastninske pravice (n.pr. pravni posel, priposestvovanje). Če bi v tem uspele, navedena sodba ne bi predstavljala ovire za priznanje lastninske pravice. Toda tožnice v tej pravdi ne zatrjujejo nič takega, kar bi lahko predstavljalo pravno podlago za njihovo lastninsko pravico. Tožbeni zahtevek opirajo na trditev, da je sodba Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 25.6.1948 nična in da zato sporne nepremičnine ne bi smele biti izvzete iz zaplembe. Te navedbe pa niso podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka, ki se povsem določno glasi na ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tudi če bi se navedbe tožeče stranke izkazale v celoti za utemeljene, tožbenemu zahtevku za priznanje lastninske pravice ne bi bilo mogoče ugoditi. Če bi se ugotovilo, da sodba Okrajnega sodišča v Tolminu opr. št. G 35/48 ni veljavna, bi se sporna nepremičnina vrnila v zaplembeno maso, ne pa v last tožečih strank. Tožeča stranka tudi v reviziji navaja, da ima pri pristojnem upravnem organu vložen zahtevek za vrnitev zaplenjenega premoženja. Zato je tožba, kolikor z njo tožeča stranka uveljavlja primarni tožbeni zahtevek, nesklepčna. Sodišče druge stopnje je o tem odločilo pravilno. Pri tem ni kršilo določb postopka, saj ni spreminjalo dejanskih ugotovitev sodbe prve stopnje. Pravna presoja sodišča druge stopnje v celoti temelji na dejstvih, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji in na navedbah tožeče stranke.

Revizija je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek. Sodbo opr. št. G 35/48 z dne 25.6.1948 je izdalo sodišče po izvedenem dokaznem postopku. Toženo stranko sta zastopala uslužbenec finančnega odseka v Tolminu in javni tožilec za okraj Tolmin. Sodba je pravnomočna in veže sodišče ter stranke (333. člen ZPP). Veljavnost sodbe je mogoče izpodbiti le s pravnimi sredstvi v postopku, v katerem je bila izdana. Preizkus pravilnosti izven tega postopka ni mogoč. Zakon o pravdnem postopku ne pozna ničnosti sodnih odločb. Pravna teorija govori o tem samo v primerih, ko se sodba nanaša na neobstoječo osebo in ko ne ureja nobenega pravnega razmerja ter je zato ni mogoče izvršiti. Take sodbe sploh ni potrebno izpodbijati (gl. Juhart, Civilno procesno pravo 1961, paragraf 158). Procesno pravo pa ureja izpodbojnost sodb v določenih rokih iz razlogov, zaradi katerih so dovoljena redna in izredna pravna sredstva. V obravnavanem primeru niti s stališča teorije ne gre za nično sodbo. Sodba je tožniku priznala lastninsko pravico in je bila v zemljiški knjigi realizirana. Razlogi, ki jih navaja tožeča stranka, so razlogi, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi. Niso pa to razlogi, zaradi katerih bi sodba izgubila svojo bistveno lastnost, da z močjo pravnomočnosti ureja določeno pravno razmerje med subjekti postopka.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).