Jedro

S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo izročil stvar tako, da bo kupec na njej pridobil lastninsko pravico. Zato je dolžan izstaviti kupcu ustrezno zemljiškoknjižno listino, če je prodana stvar nepremičnina.

Izrek

Zavrne se pritožba in potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo z izpodbijano sodbo, da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki listino, na podlagi katere bo mogoča pri nepremičnini parc. št. 6107 vl. št. 600 k.o. P., ki obsega tri stavbe, dvorišče in pot, vknjižba lastninske pravice na ime tožeče stranke.

Tožena stranka se pritožuje po svojem pooblaščencu proti navedeni sodbi in zatrjuje vse pritožbene razloge. Tožena stranka je vložila nasprotno tožbo, ki pa je bila izločena. Nasprotni tožbi je priložila listino, iz katere izhaja, da je dala tožniku naknadni rok za plačilo kupnine, ker bo sicer šteti pogodbo za razdrto. Tožnik tožencu kupnine ni plačal, kar je razvidno tudi iz izpovedbe priče F..

Sodišče prve stopnje je nadalje napačno sklepalo, da toženčev podpis na potrdilu potrjuje, da je prejel kupnino po obisku pri notarju. V 4. členu pogodbe je kupnina zapisana z roko, potrdilo z dne 10.1.1997 pa je v celoti zapisano s strojem. To lahko pomeni le, da je tožnik nekaj mešetaril. Potrdila namreč ni napisal ob overitvi ali kasneje, temveč ga je že prinesel s seboj, enako tudi kupoprodajno pogodbo.

Toženec je več listin podpisal tožniku pred overitvijo, pri čemer pa listin ni bral. Pred podpisom pogodbe je tožnik vpisal prodajno ceno v pogodbo z roko in izročil tožencu listino v podpis. Tem listinam pa je očitno priložil tudi že napisano potrdilo o plačilu kupnine. Če temu ne bi bilo tako, bi tudi v pogodbo vpisal kupnino s strojem.

Nenavadno je, da tožnik zaslišan kot stranka ni hotel odgovarjati na vprašanja toženčevega pooblaščenca glede same kupnine. Če bi se s tožencem dogovorila glede kupnine preden je bila pogodba podpisana, bi ta cena morala biti vpisana v pogodbi s strojem in ne ročno.

Tožnik je ravnal tako, da je prinesel s seboj pogodbo brez cene in že izpisano potrdilo. Dogovor o kupnini je bil za višjo ceno (150.000 DEM) kot jo je vpisal v pogodbo, sam pa ni nameraval plačati nič, ker je vedel za toženčevo slabo zdravstveno stanje in je računal, da bo to izkoristil. V vsakem primeru je prodajna pogodba oderuška. Za tri stavbe si je tožnik vpisal ceno 70.000 DEM, čeprav je realna vrednost nepremičnin vsaj 150.000 DEM.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tako je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka podpisala prodajno pogodbo glede spornih nepremičnin in tudi potrdilo o prejemu kupnine. Toženec ni izpodbijal pristnosti svojega podpisa na pogodbi in s trditvami in dokazi v postopku prve stopnje tudi ni ovrgel tožbenih trditev o vsebini pravnega posla, ki je razvidna iz navedenih listin. Izpovedbe priče F. namreč ni mogoče razlagati tako, da tožnik tožencu sploh ni plačal kupnine, temveč le, da je v času overitve listin nastal zaplet glede plačila kupnine.

Zato ni izključena možnost, da je tožnik plačal tožencu kupnino po obisku pri notarju.

Pritožbene trditve o sumljivem zapisu prodajne pogodbe in potrdila o plačilu kupnine predstavljajo nova dejstva, za katera pritožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje ( 337. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje, da bo ločeno obravnavalo nasprotno tožbo, sama po sebi ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Tožena stranka tudi ni pravočasno postavila ustreznih trditev in predlagala dokazov v zvezi z objektivnim in subjektivnimi elementi oderuške pogodbe (141. čl. ZOR).

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik spolnil svojo obvezo iz prodajne pogodbe (plačilo kupnine), toženec pa svoje obveze ni v celoti izpolnil.S prodajno pogodbo se namreč prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta na njej pridobil lastninsko pravico (454. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Na podlagi pravnega posla se pridobi lastninska pravica na nepremičnini šele z vpisom v javno knjigo (33. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij - ZTLR) in je zato utemeljen tožbeni zahtevek glede izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Zaradi navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).