Jedro

Pravilno je razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da za neupravičeno proizvodnjo mamil, ki je ena od več predvidenih alternativnih izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst.196. člena KZ, ni bistveno, ali je storilec mamilo gojil zase ali za prodajo, torej inkriminirana je tudi neupravičena proizvodnja mamil za lastne potrebe. Pojma "proizvodnja mamil" kazenski zakon ne opredeljuje, pač pa je tak pojem opredeljen v 1. odst. 4. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ki kot proizvodnjo droge šteje vse postopke, kjer se pridobivajo snovi, ki imajo psihotropne učinke, vključno z gojenjem takih rastlin. Navedena zakonska opredelitev je uporabna tudi za opredelitev tega pojma v 1. odst. 196. člena KZ. Glede na tako opredeljen pojem "proizvodnja mamil" je povsem irelevantno, kakšno količino konoplje bi obdolženec v končni fazi pridobil z gojenjem teh rastlin.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega I. Š. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obtoženca na podlagi določila 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega I. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst. 196. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, nato pa mu ob upoštevanju kazni dveh mesecev zapora iz nepreklicane pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. III K 179/2003 z dne 2.12.2005, na podlagi določb o steku, določilo enotno kazen v trajanju enega leta in enega meseca zapora, s preizkusno dobo treh let. Skladno z določilom 4. odst. 196. člena KZ je obtožencu odvzelo mamila, in sicer 68 sadik konoplje rastline ter posušene delce rastline konoplje. Sodišče prve stopnje pa je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP in povprečnino v višini 100.000,00 SIT ter odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, oziroma mu, ob uporabi omilitvenih določil, saj ustrezno zniža v okviru pogojne obsodbe določeno kazen zapora ter ga oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka, vključno s povprečnino, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, podanem po 2. odst. 377. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. S tem predlogom sta bila obtoženec in zagovornik seznanjena.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Zatrjevanje pritožnika, da je obtoženec, kot odvisnik od marihuane, predmetne sadike konoplje posadil z izključnim namenom za lastno uporabo, je neupoštevno. Pravilno je namreč razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da za neupravičeno proizvodnjo mamil, ki je ena od več predvidenih alternativnih izvršitvenih dejanj kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odst.196. člena KZ, ni bistveno, ali je storilec mamilo gojil zase ali za prodajo, torej inkriminirana je tudi neupravičena proizvodnja mamil za lastne potrebe. Pojma "proizvodnja mamil" kazenski zakon ne opredeljuje, pač pa je tak pojem opredeljen v 1. odst. 4. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ki kot proizvodnjo droge šteje vse postopke, kjer se pridobivajo snovi, ki imajo psihotropne učinke, vključno z gojenjem takih rastlin. Navedena zakonska opredelitev je uporabna tudi za opredelitev tega pojma v 1. odst. 196. člena KZ (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 14/2005), ki jo navaja tudi izpodbijana sodba. Da je v obravnavani zadevi šlo za gojenje rastlin, ni nobenega dvoma, saj so bile zasežene rastline v PVC posodah, v višini približno enega metra, kot je to povedal sam obtoženec. Da pa je šlo za rastline konoplje, izhaja že iz obtoženčevega zagovora, kakor tudi strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave in izvedeniškega mnenja izvedenke kemijske stroke A. V. G.. Res je, da predmet forenzične analize niso bile vse zasežene sadike oziroma rastline, temveč le 10 % teh sadik oziroma rastlin, kar je v skladu z navodilom Ministrstva za notranje zadeve o zavarovanju prepovedanih drog, o jemanju vzorcev konoplje v nasadih in tudi o odvzemu in zavarovanju vzorcev konoplje, ki jih pooblaščene uradne osebe zasežejo pri posameznikih, vendar ta okoliščina ne more omajati pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da je torej obtoženec neupravičeno proizvajal mamilo, s tem da je v svojem stanovanju imel posajenih 68 sadik konoplje rastline, saj ni bilo prav nobenega dvoma, da so vse sadike oziroma rastline enake. Na tem mestu pa je še pripomniti, da je glede na uvodoma opredeljen pojem "proizvodnja mamil" povsem irelevantno, kakšno količino konoplje bi obtoženec v končni fazi pridobil z gojenjem teh rastlin.

Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da izpodbijana sodba navaja zadostno dokazno podlago za zaključek, da je obtoženec v svojem stanovanju z namenom prodaje hranil tudi posušene delce rastline konoplje. Pri tem je sodišče prve stopnje povsem pravilno izhajalo iz dejstva, da je v obravnavanem primeru šlo za usklajeno, povezano ravnanje obtoženca, zaradi česar je namen prodaje pri očitani hrambi mamil oziroma posušenih delcev rastline konoplje, presojalo tudi z vidika same proizvodnje mamil - konoplje, za katero prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugotavlja, da je bila namenjena prodaji. Iz izvedeniškega mnenja izvedenke G. namreč izhaja, da je izvedenka ocenila, da bi obtoženec, ob predpostavki, da so predmetne rastline konoplje rasle v najslabših pogojih, iz posamezne sadike oziroma rastline lahko pridobil vsaj 50 gramov droge oziroma skupaj 3400 gramov droge iz vseh 68 rastlin, kar pa zagotovo presega obtoženčeve zatrjevane letne potrebe po uživanju konoplje. Upoštevajoč navedeno, kakor tudi obtoženčevo slabo finančno stanje, saj je že 5 let brez dohodkov in ga preživljata mati in brat, je tudi po oceni pritožbenega sodišča edino utemeljen zaključek, da je obtoženi rastline konoplje prideloval in iz njih že pridobljene posušene rastlinske delce hranil, z namenom prodaje. Zaradi pomanjkanja podatkov (fotografije rastlin, velikosti loncev oziroma količine zemlje, v kateri so rastle sadike) izvedenka res ni mogla podati natančne ocene količine droge, ki bi jo obtoženec iz posamezne sadike oziroma rastline lahko pridobil, vendar to ne zmanjšuje dokazne vrednosti njenega mnenja, saj je izvedenka v obtoženčevo korist navedeno količino droge, ki bi jo obtoženec iz posamezne sadike oziroma rastline lahko pridobil, in sicer vsaj 50 gramov droge oziroma skupaj 3.400 gramov droge iz vseh 68 rastlin, izračunala ob predpostavki, da so zasežene sadike rastline konoplje rasle v zelo neugodnih, najslabših pogojih in je bila tako navedena količina droge izračunana kot najslabša možna rast oziroma najslabši možni izkoristek. Tudi do obtoženčevega zagovora, ki ga ponavlja pritožba, da bi izločil vse moške rastline, ker so neuporabne, se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo z navedbo izvedenke, da tudi rastline moškega spola vsebujejo psihoaktivne komponente THC, čeprav nekoliko manj kot ženske, in da gojitelji pridelka, obranega iz moških rastlin, ne zavržejo, temveč se zadovoljijo z nekoliko slabšim učinkom in ga uporabijo za kajenje ali drugo obliko uživanja. Glede na vse navedeno, s strani zagovornika izpostavljeno dejstvo, da pri obtožencu policisti niso našli naslove oziroma telefonske številke kupcev konoplje, ne more resno omajati pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da je torej obtoženi rastline konoplje prideloval in iz njih že pridobljene posušene rastlinske delce hranil z namenom prodaje.

Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se za obtoženca odredi psihiatrično izvedenstvo. Obtoženi je v svojem zagovoru res navajal, da je zasvojen z mamili oziroma konopljo, vendar to še avtomatično ne pomeni, da je bilo sodišče dolžno odrediti psihiatrični pregled obtoženca. Le-ta se namreč odredi, le če obstajajo konkretne okoliščine ali podatki, ki utemeljujejo sum, da je zaradi katerega od razlogov, navedenih v 1. odst. 265. člena KZ, obtoženčeva prištevnost izključena ali zmanjšana. Tudi po oceni pritožbenega sodišča takih okoliščin oziroma podatkov, ki bi torej narekovali psihiatrični pregled obtoženca, v obravnavani zadevi ni, sicer pa jih tudi zagovornik v pritožbi ne navaja.

S povsem pavšalno, nekonkretizirano navedbo, da bi moralo sodišče pri določanju zaporne kazni v okviru pogojne obsodbe upoštevati tudi številne druge olajševalne okoliščine, ki opravičujejo uporabo omilitvenih določil, zagovornik ne more biti uspešen s pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, določilo primerno kazen zapora, ob upoštevanju kazni iz nepreklicane pogojne obsodbe, pa tudi enotno kazen zapora ter ustrezno dolgo preizkusno dobo.

Pritrditi pa je smiselnim pritožbenim navedbam, da bi bilo s plačilom stroškov kazenskega postopka in odmerjene povprečnine v višini 100.000,00 SIT ogroženo obtoženčevo vzdrževanje. Obtoženec je namreč brez premoženja, že 5 let pa je tudi brez dohodkov in ga preživljata mati in brat. Upoštevajoč navedeno, kakor tudi obtoženčeve zdravstvene težave je sodišče druge stopnje ocenilo, da so na strani obtoženca podane tiste okoliščine, ki opravičujejo uporabo določila 4. odst. 95. člena ZKP in je tako izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, med katere sodi tudi povprečnina.

Sodišče druge stopnje pa v izpodbijani sodbi in v postopku tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. člena ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodilo, kot je to razvidno iz izreka, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.