Jedro

Dejstvo, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da se je tožnik izmikal vročitvi sklepa o premestitvi, ne more povzročiti, da se šteje kot zakonita nadomestna vročitev vročitev, ki je bila opravljena na naslovu stalnega prebivališča, kjer tožnik zaradi napotitve na delo v tujino ni bival. Ker sklep o premestitvi ni bil pravilno vročen, ni postal dokončen. Posledično ni zakonit sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, ki je bil podan, ker tožnik dela ni opravljal skladno s sklepom o razporeditvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi sklep tožene stranke št. ZKD-249/2002 z dne 3.5.2002 in ZKD-461/2002 z dne 13.6.2002 in ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji še traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plačo oziroma razliko v neto plači, med plačo, ki jo prejema pri drugem delodajalcu in plačo pri toženi stranki s tem, da ji izplača neto plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in da ji je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 119,34 EUR, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje. Tožena stranka je tožniku prvostopno odločbo z dne 12.2.2002 vročala, ko je bil ta še diplomatski uslužbenec Veleposlaništva RS v Zagrebu in je bila vročitev izvedena pravilno po 139. in 144. členu ZPP. Tožnik je dne 14.3.2002 pravočasno podal ugovor zoper nezakonito vročanje spisov, tožena stranka pa je v tožnikovo korist štela ta ugovor kot ugovor zoper odločbo z dne 12.2.2002. Da ni šlo za samovoljno prekvalifikacijo ugovora zoper vročitev v ugovor zoper odločbo o razporeditvi, je ugotovilo že pritožbeno sodišče. O ugovoru je odločil minister z odločbo ZKD-212/02 z dne 20.3.2002, s katero je bil ugovor zavrnjen kot neutemeljen in je bila potrjena odločba z dne 12.2.2002. Odločba z dne 20.3.2002 je bila tožniku vročena po pooblaščenem vročevalcu J.J. iz razloga, ker se je tožnik že predhodno izogibal vročanju odločb tožene stranke. Ta je na podlagi pooblastila ministra za zunanje zadeve poskušal odločbo z dne 20.3.2002 tožniku vročiti 5.4.2002 tako na naslovu prijavljenega stalnega bivališča tožnika, kot izhaja iz centralnega registra prebivalstva Republike Slovenije, kot tudi na naslovu staršev na Ulici B. v Solkanu. Naslov staršev je namreč tožnik toženi stranki sporočil v svoji pritožbi proti sklepu Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. X/XXXX z dne 6.2.2002. Tožena stranka je s tem samo potrdila svoj namen, da se tožniku vroči odločba zakonito in na vseh naslovih, ki jih je tožnik v svojih dotedanjih pritožbah in ugovorih navedel. Ker vročevalec na nobenem od navedenih naslovov tožnika dne 5.4.2002 ni našel, je za tožnika pustil obvestila o ponovnem vročanju za dne 8.4.2002 na naslovu tožnikovega stalnega bivališča Cesta k., Solkan, sosedi tožnika na tem naslovu ter na naslovu B., Solkan tožnikovi mami. Obvestilo o ponovnem vročanju je vročevalec poslal tudi po faksu na številko, ki je bila toženi stranki poznana, kot številka faksa na H. v Zagrebu, to je na naslovu, za katerega je tožena stranka do 1.3.2002, ko je tožnik še hodil na delo na svoje delovno mesto na Veleposlaništvo RS v Zagreb, še vedela, da tožnik na njem stanuje. Ko je vročevalec 8.4.2002 tožnika ponovno iskal na naslovu K, Solkan, na navedenem naslovu ni bil nihče prisoten, odsotna pa je bila tudi soseda, kateri je vročevalec 5.4.2002 pustil obvestilo o ponovnem vročanju. Vročevalec je zato tožniku v nabiralniku z oznako P.G. pustil obvestilo, da je bilo pisanje vrnjeno pošiljatelju, to je M., katerega lahko prevzame v roku 15-ih dni, šteto od 8.4.2002. Obvestilo je vsebovalo tudi opozorilo, da se bo, v kolikor pisanje ne bo prevzeto, v omenjenem roku štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo v nabiralniku puščeno obvestilo, to je 8.4.2002. Zaslišan pred sodiščem je vročevalec J.J. izpovedal, da je dne 5.4.2002 obvestilo pustil sosedi, ni pa se spomnil, kaj mu je rekla, vendar gotovo prejema obvestila ni odklonila. 8.4.2002 ob ponovnem vročanju sosede ni bilo doma, zato se priča tudi ni mogla izjasniti, ali je soseda z obvestilom z dne 5.4.2002 tožnika seznanila. Po mnenju tožene stranke je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje vročevalca ni bilo v skladu s 3. odstavkom 142. člena ZPP. To, da se vročevalec ni mogel spomniti po skoraj petih letih, kaj je govoril s sosedo, še ne pomeni, da je ravnal v nasprotju s 3. odstavkom 142. člena ZPP. Prepričljivo je namreč izpovedal, kakšno je njegovo običajno ravnanje. V kolikor bi dejstvo dejanske izročitve obvestila tožniku s strani sosede štelo za relevantno okoliščino, bi moralo v tej smeri izvesti dokaz z njenim zaslišanjem. Tožena stranka meni, da je ravnala skladno z zakonsko dikcijo in pravilno štela odločbo za vročeno. Tožena stranka tudi navaja, da je tekom dokaznega postopka predlagala vpogled v spis, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani opr. št. II Pd 72/2002, v katerem je Višje delovno in socialno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 618/2002 z dne 14.5.2002 potrdilo, da sta bili razporeditveni odločbi tožniku vročeni, kar pomeni, da je njuna vročitev izpeljana pravilno in zakonito. Opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 267/2005 z dne 23.5.2006, ko je to odločalo o reviziji v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1941/2003 z dne 5.5.2005 glede odločitve o zavrnitvi vmesnega ugotovitvenega zahtevka na ugotovitev ničnosti sklepa o razporeditvi z dne 12.2.2002 in da je revizijo sicer zavrnilo, v obrazložitvi svoje odločbe pa navedlo, da je odločitev o razporeditev z dne 12.2.2002 postala dokončna, ker tožnik sodnega varstva ni zahteval, tudi pravnomočna.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo tudi do navedb tožnikovega nahajanja v Zagrebu in uporabi 135. člena ZPP in zavzelo stališče, da je tožnik upravičeno opozarja, da bi tožena stranka morala vročiti sklep o razporeditvi v skladu z določbo 135. člena ZPP, ker se je nahajal v Zagrebu. Tožena stranka se s tem stališčem ne strinja, saj uporaba te določbe po 1.3.2002 ni prišla več v poštev, ker je tožnik s 1.3.2002 prenehal opravljati naloge II. sekretarja v Veleposlaništvu RS v Zagrebu in bil razporejen na delo v notranjo službo M. v Ljubljani. Po prepričanju tožene stranke pa tožnik odločbe z dne 20.3.2002 zagotovo ne bi bil pripravljen sprejeti. Sodišče prve stopnje tudi povsem nekritično povzema tožnikove navedbe, da je bil glede na začasno odredbo še vedno zaposlen na Veleposlaništvu RS v Zagrebu, kamor je dnevno prihajal. Pri tem ni upoštevalo stališča drugostopenjskega sodišča v sodbi in sklepu z dne 5.5.2005, ko je le-to tožnikovo stališče, da mu tožena stranka ne bi smela izdati nove odločbe o razporeditvi ves čas veljavnosti začasne odredbe, opredelilo kot pravno zmotno. Tožena stranka je z verbalno noto hrvaškemu zunanjemu ministru z dnem 1.3.2002 tožnika odjavila kot diplomata Veleposlaništva RS v Zagrebu zaradi izteka službovanja. S tem dnem bi se moral javiti v kadrovski službi M. zaradi razporeditve na novo delovno dolžnost. Meni, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sklep o razporeditvi zaradi nezakonite vročitve ni postal dokončen in tako ni pričel učinkovati, zaradi česar tožeči stranki od 9.4.2002 ni bilo potrebno prihajati na delo v Ljubljano v M. na delovno mesto svetovalec II. Sklepa tožene stranke glede prenehanja delovnega razmerja z dne 3.5.2002 in 13.6.2002 pa naj bi bila nezakonita in ju je sodišče zato razveljavilo. Tožnik na delovno mesto namreč ni prišel 23 dni zaporedoma, zato je odločba izdana na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR v zvezi s 3. točko 2. odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, zakonita. Sodišče prve stopnje je napačno menilo, da je bil tožnik glede na začasno odredbo z dne 9.4.2002 in nadaljnje dni še vedno zaposlen na Veleposlaništvu RS v Zagrebu in da iz samega dejstva, da je tožnik neprestano hodil na delo na Veleposlaništvo RS v Zagrebu ni mogoče sklepati, da je želel prenehati z delom pri toženi stranki. Po mnenju tožene stranke je šlo za tožnikovo samovoljno ravnanje, saj mimo dokončne odločbe delodajalca izostal z dela na delovnem mestu, na katerega je bil dokončno razporejen.

Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil kršen ugovorni postopek glede na določbo 2. odstavka 81. člena in 82. člena ZTPDR, ker tožena stranka v zvezi z ugovorom ni zahtevala mnenja sindikata in tožnika ni vabila na sejo, na kateri se je obravnaval njegov ugovor, zaradi česar naj bi bila drugostopenjska odločba z dne 13.6.2002 nezakonita. Sindikat je bil o zadevi sproti obveščan in je tožniku dodelil enkratno pravno pomoč. Sicer pa tožena stranka meni, da gre pri nepridobitvi mnenja sindikata eventualno lahko le za relativno kršitev določb postopka, saj le-to ne bi v ničemer vplivalo na odločitev tožene stranke. Odločitev o prenehanju delovnega razmerja je sprejel minister kot predstojnik organa glede na določbo 72. člena ZDDO in je tudi odločal o ugovoru kot monokratičen organ, zato posebna seja za obravnavanje ni bila razpisana, ker v ZDDO tudi ni predvidena. V času odločanja o ugovoru tudi niso obstajala nobena nova dejstva in zato ni moglo priti do bistvenih kršitev določb postopka. Tožena stranka se ne strinja s povrnitvijo stroškov postopka in meni, da je sodišče neutemeljeno priznalo 20.000,00 SIT administrativnih stroškov.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe v celoti in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe navedbe pa le še dodaja: Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku na podlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 16/90 in naslednji). Tožena stranka je tožniku očitala neopravičen izostanek z dela od 9.4.2002 dalje. Za presojo zakonitosti navedene odločitve pa je bilo potrebno najprej ugotoviti, ali je bil tožnik dolžan od 9.4.2002 dalje prihajati na delo v prostore delodajalca v Ljubljani. Zato je bilo potrebno ugotoviti, ali je odločba o razporeditvi na delovno mesto svetovalec II pod zap. št. 174 z dne 12.2.2002 postala dokončna. Do dokončnosti navedene odločbe je namreč veljala začasna odredba, izdana v individualnem delovnem sporu med toženima strankama, izdana v sporu II Pd 72/2002 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 212/2007 z dne 26.2.2002. Po tej začasni odredbi je bila zadržana izvršitev odločbe tožene stranke z dne 20.11.2001, s katero je bila tožeča stranka razporejena na delo v M. v notranji službi s 1.3.2002 za čas, dokler traja ta spor o nezakonitosti odločbe o razporeditvi. Do 9.4.2002 ta spor še ni bil končan, je pa tožena stranka imela možnost, ki jo je tudi izkoristila, da je tožniku izdala novo odločbo o razporeditvi v notranjo službo, na podlagi katere bi bil tožnik lahko kljub izdani začasni odredbi razporejen na delo k delodajalcu v Ljubljano. To je bil sklep z dne 12.2.2002, ki pa je začel lahko učinkovati šele s svojo dokončnostjo in ne že s 1.3.2002, kot to zmotno meni tožena stranka. Tožena stranka tako ni imela podlage, da tožnika s 1.3.2002 odjavi iz Veleposlaništva RS v Zagrebu, saj takrat tudi po njenem stališču odločba o razporeditvi z dne 12.2.2002 še ni postala dokončna. Zato bi morala tožena stranka tudi drugostopno odločbo, s katero je zavrnila ugovor tožnika, tožniku vročati po diplomatski poti v Zagreb, kjer se je nahajal tožnik glede na izdano začasno odredbo z dne 26.2.2002. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka drugostopni sklep, s katerim je zavrnila ugovor tožnika zoper razporeditev v notranjo službo, vročiti v X, kjer se je nahajal tožnik.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da odločba z dne 20.3.2002 ni bila pravilno vročena na naslovu stalnega bivališča tožnika v Solkanu, saj se ta tam ni nahajal, ker je bil na delu v Zagrebu. Poleg navedenega pa vročanje tudi ni bilo pravilno opravljeno, saj vročevalec ni mogel potrditi, da bi mu soseda zagotovila, da bo tožnika lahko obvestila o tem, da bo vročevalec ponovno poskušal opraviti vročitev dne 8.4.2002 v Solkanu. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje tudi izhaja, da je soseda povedala, da se v hiši občasno nahajajo delavci, ni pa zagotovila, da bi se v hiši nahajal tožnik. Toženi stranki pa je bilo znano, da se tožnik nahaja v Zagrebu in da prihaja dnevno v prostore veleposlaništva, kjer je zahteval, da se mu omogoči delo po izdani začasni odredbi. Zato je bilo nepravilno stališče tožene stranke, da je bila tožniku nadomestno vročena drugostopna odločba z dne 20.3.2002 dne 8.4.2002 in da se je bil od 9.4.2002 dalje dolžan zglasiti na delo v Ljubljano.

Iz izvedenega dokaznega postopka res izhaja, da se je tožnik izmikal vročitvam odločb tožene stranke, vendar to ne more imeti za posledico, da se sprejme kot zakonito nadomestno vročitev na naslovu stalnega bivališča, na katerem se tožnik zaradi napotitve na delo v tujino ni nahajal. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik od 9.4.2002 dalje ni neopravičeno izostal z dela, zaradi česar so tudi nezakonite odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 3.5.2002 in 13.6.2002. Pri tem tudi ni pomembno dejstvo, da je tožena stranka tožnika odjavila iz diplomatskega zbora v Republiki Hrvaški s 1.3.2002, saj je imel tožnik pravico prihajati na delo na Y na podlagi izdane začasne odredbe z dne 26.2.2002. Na podlagi te odredbe bi tožena stranka morala dejansko tožnika ponovno prijaviti v diplomatski zbor v Republiki Hrvaški.

Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe v zvezi z zavzetimi stališči sodišč v drugih individualnih delovnih sporih glede dokončnosti razporeditve tožnika na delo v Ljubljano, saj sodišče v drugih sporih dejanskega stanja v zvezi z vročanjem odločbe z dne 12.2.2002 in 20.3.2002 ni ugotavljalo in v zvezi s tem tudi ni sprejete pravnomočne odločitve. V vseh sporih se bo to vprašanje lahko obravnavalo le kot predhodno vprašanje, saj tožnik v zvezi s temi odločbami sploh ni vodil sodnega spora. Zato sodišče v tem individualnem delovnem sporu na morebitna drugačna stališča v drugih sporih ni vezano (13. člen ZPP).

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ni bila dolžna v ugovornem postopku zahtevati mnenja sindikata, kot to določa 1. odstavek 82. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in naslednji, ki se je v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), saj Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 in naslednji) teh določb ni izključeval, temveč je posebej v 1. členu določal, da se delovna razmerja delavcev v državnih organih urejajo z ZTPDR z ZDR/90 in s tem zakonom, če s posebnim zakonom ni drugače določeno. Torej je bila tožena stranka dolžna zahtevati mnenje sindikata v ugovornem postopku. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni bilo potrebno vabljenje tožnika na ugovorni organ, ker je bil le-to minister, kot monokratičen organ. Tudi v tem primeru zakon ne določa nobenih izjem in bi bilo potrebno tožnika vabiti na zagovor in mu s tem tudi omogočiti pravico do izjave, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje. S tem je tožena stranka kršila materialnopravne določbe, ki so jo zavezovala, zaradi česar je bilo tudi odločanje o ugovoru nezakonito.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje stopnje zakonito odločilo, ko je razveljavilo sklepe o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dne 3.5.2002 in 13.6.2002 in ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter odločilo o reintegraciji in reparaciji.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati priglašenih stroškov postopka, saj je le-ta v sporu v celoti uspel, pri čemer pa je priglasil le neznatne stroške postopka, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.