Jedro

Upravni organ je v spornem primeru pridobil vse potrebne raziskave oziroma strokovna mnenja ter ugotovil, da je po rezultatih Analize tveganja vpliv vrtalnih del na črpališče zanemarljiv le ob skupnih črpanih količinah do 60 l/s. Ker ima črpališče C. podeljeno vodno pravico v količini 110 l/s, pomeni omenjeni poseg preveliko tveganje za javno vodooskrbo na širšem območju. Navedena ugotovitev, ki je med strankama postopka nesporna, prav gotovo kot zakonski dejanski stan spada pod 2. točko prvega odstavka 127. člena ZV-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je odločno, da se zahtevek stranke A. d.o.o. (tožeče stranke v tem sporu) za raziskavo podzemnih voda na zemljišču s parcelno številko 1254/2 k.o. ..., zavrne. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja določbe 115. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), ki določa, da mora pravna ali fizična oseba, ki namerava raziskovati podzemne vode izpolnjevati predpisane pogoje in pred izvedbo, povezanih z raziskovanjem podzemnih voda, pridobiti dovoljenje za raziskave. Upravni organ je iz Atlasa okolja Agencije Republike Slovenije za okolje ugotovil, da se lokacija predvidenih vrtin nahaja na vodovarstvenem območju (oznaka II - ožje vodovarstveno območje), ki je varovano z Uredbo o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnikov Dravsko - Ptujskega polja (v nadaljevanju Uredba). Analizo tveganja, ki je vlogi priložena, je izdelala B., ki je glede vpliva vrtalnih del na črpališče C. navedla, da je vpliv vrtalnih del sicer zanemarljiv, vendar samo ob skupnih količinah plitvih vodnjakov do 60 l/s. Pridobljeno je tudi mnenje Komunale Č., ki ga organ šteje kot stranskega udeleženca v postopku, v katerem so podane splošne ugotovitve, ki jih v obrazložitvi našteva. Iz Analize tveganja sledi, da bo vpliv na lokacijah sprejemljiv, če se bodo dela vršila ob črpalnih razmerah 50 l/s, kar je za standard oskrbe vodovodnega sistema popolnoma nesprejemljivo, ker se poruši standard oskrbe s pitno vodo na celotnem oskrbovanem območju. To mnenje so vlagatelju dne 17. 4. 2012 poslali s pozivom, v katerem ga seznanjajo z negativnim mnenjem Komunale in ga pozivajo, da predloži hidrogeološko mnenje, iz katerega bo nedvoumno izhajalo, da negativen vpliv na bližnje črpališče Šikole ni mogoč. Bil je opozorjen, da bodo v primeru, da zahtevano hidrogeološko mnenje ne bo posredovano, sledili mnenju Komunale Č. in vlogo zavrnili.

2. Vlagatelj je dostavil dopolnitev podjetja B. Dopolnitev vsebine ne odstopa od prvotne analize tveganja, vlagatelj je dostavil tudi strokovne hidrogeološke podlage za izdelavo piezometrov na Dravskem polju, ki ga je izdelala B. Vsebinsko v grobem ponavlja rezultate Analize tveganja in se ne opredeljuje do mnenja Komunale Č.

3. Občinam Slovenska Bistrica, Rače-Fram in Kidričevo je bilo izdano vodno dovoljenje za črpanje vode v količini 110 l/s. Iz Analize tveganja in hidrogeoloških podlag za izdelavo piezometrov izhaja, da je vpliv zanemarljiv le v primeru, če črpana količina v C. ne preseže 50 oziroma 60 l/s. Komunala Č. navaja, da količina 50 l/s ne zadostuje za nemoteno oskrbo s pitno vodo. Vlagatelj je bil opozorjen tudi na določila Uredbe, ki v prilogi 3 določa, da gradnja bencinskih servisov na ožjem vodovarstvenem območju ni dovoljena.

4. V odgovoru se vlagatelj izogne temeljnemu vprašanju in so vsa ostala navajanja brezpredmetna. Vlagatelj je bil opozorjen, da gre za vodovarstveno območje, varovano z Uredbo. Vlagatelj navaja, da prepoved gradnje bencinskega servisa na tem območju takrat še ni veljala. Sklicuje se na prehodne in končne določbe, ki določajo, da se postopki za izdajo gradbenega dovoljenja in vodnega soglasja začeti pred uveljavitvijo te Uredbe, končajo po dosedanjih predpisih.

5. Upravni organ zaključuje, da je po rezultatih Analize tveganja (B., februar 2011) vpliv vrtalnih del na črpališče C. zanemarljiv, le ob skupnih črpanih količinah do 60 l/s, ker ima črpališče C. podeljeno vodno pravico v količini 110 l/s, pomeni omenjeni poseg preveliko tveganje za javno vodooskrbo na širšem območju. Nadalje raba vode iz vrtin na območju bencinskega servisa ne bo mogoča, zato je tudi vsak poseg, ki bi to rabo omogočal in poslabševal stanje voda, nedovoljen. Glede bencinskega servisa navaja, da je bila vloga za vodno soglasje gradnje bencinskega servisa zavržena že leta 2011, nova pa ni bila vložena, zato se uporabljajo sedaj veljavni predpisi.

6. Tožena stranka s pritožbeno odločbo potrjuje odločitev prvostopenjskega organa ter odgovarja na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pridobitev vodnega soglasja, ki pa se na konkretni postopek za izdajo dovoljenja za raziskavo podzemnih voda ne nanaša (sklicevanje na projektne pogoje in soglasja za potrebe gradnje bencinskega servisa). Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na Uredbo predstavljajo podlago za odločitev v drugi zadevi in se je prvostopenjski organ nanjo skliceval samo kot na dodatno pojasnilo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da pritožnik ni sprejel spornega mnenja Komunale Č., ker iz dopisa izhaja, da je sestavni del priloge.

7. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je navedla, da upravni organ ni ugotavljal maksimalne odjemne vrednosti črpališča C. in druge razloge vezane na odjem vode pri Komunali Č. Pritožbeni organ na izpostavljeno pritožbeno navedbo v obrazložitvi odločbe ni odgovoril. ZV-1 v 127. členu določa pogoje za izdajo vodnega dovoljenja, ki se smiselno uporabljajo tudi za izdajo dovoljenja za raziskovanje podzemnih voda. V 2. točki prvega odstavka 127. člena je zapisan pogoj: „nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanje obstoječih vodnih pravic ali obstoječih upravičencev do evidentirane posebne rabe vode drugih upravičencev“. Sporno dejstvo je, da Komunala Č. razpolaga s pravico črpanja vode v obsegu 110 l/s, kar jo umešča med imetnike vodne pravice. Kljub temu se v postopku ni ugotovilo z gotovostjo, ali bi izvedba raziskovalnih vrtin sploh vplivala na vodno pravico Komunale Č. Tako je prvostopenjski organ zavrnil izdajo dovoljenja iz razloga, ker ne zapade pod 127. člena ZV-1, ampak zaradi tveganja za javno vodno oskrbo. Organ ne obrazloži in ne opiše, zakaj je prišel do takšne ugotovitve. S tem, ko se ni opredelil ali so podani pogoji za izdajo vodnega soglasja na podlagi 127. člena ZV-1, je storil bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

8. Ni ugotovljeno dejansko stanje glede 127. člena ZV-1. Ni namreč ugotovljeno ali bi izdaja dovoljenja za raziskovanje vplivala na zmanjšanje, omejevanje ali onemogočanje izvajanja obstoječih vodnih pravic ali obstoječih upravičencev do evidentirane posebne rabe vode drugih upravičencev. Najprej bi moral organ ugotoviti dejansko stanje in na podlagi tega presoditi ali so izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja na podlagi 127. člena ZV-1. Tako je napačno uporabil določbe 115. člena, v zvezi s 128. členom ZV-1, ker ni utemeljil zakaj bi z izdajo dovoljenja za raziskovanje prišlo do zmanjšanja omejevanja ali onemogočanje izvajanja obstoječih vodnih pravic ali obstoječih upravičencev do evidentirane posebne rabe vode drugih upravičencev. Kršeno je tudi temeljno načelo zaslišanja strank s tem, ko se tožeči stranki ni vročilo mnenja Komunale Č., kar bi ji omogočilo vsebinsko izjasnitev.

9. Obrazložitev odločitve je prav tako skopa in pomanjkljiva, predvsem v delu, ki se nanaša na zavrnilni razlog, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Tožeča stranka se sklicuje na določbo 214. člena ZUP, ki določa obrazložitev odločbe. Odločba tudi ne navaja nekatera dejanja stranke v postopku, tudi ne obrazloži zakaj in kako naj bi bili predpisi sploh uporabljeni. S tem je podan pritožbeni razlog absolutne kršitve pravil upravnega postopka. Glede na to, tudi ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih je prvostopenjski organ sprejel odločitev, kot izhaja iz odločbe. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Predlaga tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka.

10. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ, katerega odločitev je potrdila tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabil pravilne materialne predpise, zato sodišče dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

13. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je prvostopenjski organ zavrnil izdajo dovoljenja iz razloga, ki se nanaša na 127. člen ZV-1, ampak zaradi tveganja za javno vodooskrbo. Navedena zakonska določba v 2. točki prvega odstavka določa, da vodno dovoljenje izda ministrstvo, če nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanje obstoječih vodnih pravic, ali obstoječih upravičencev do evidentirane posebne rabe vode drugih upravičencev. V skladu z določbo 115. člena ZV-1, ki ga navaja prvostopenjski organ, mora pravna ali fizična oseba, ki namerava raziskovati podzemne vode, izpolnjevati predpisane pogoje in pred izvedbo del, povezanih z raziskovanjem podzemnih voda, pridobiti dovoljenje za raziskave. Dovoljenje izda Agencija Republike Slovenije za okolje, pri čemer lahko pri odločanju o raziskavi podzemne vode stranki ugodi le, če se s predvidenim posegom ne poslabša stanje voda, ohranjajo naravni procesi in naravno ravnovesje vodnih in obvodnih sistemov.

14. Upravni organ je v spornem primeru pridobil vse potrebne raziskave oziroma strokovna mnenja, ter ugotovil, da je po rezultatih Analize tveganja (B., februar 2011) vpliv vrtalnih del na črpališče C. zanemarljiv le ob skupnih črpanih količinah do 60 l/s. Ker ima črpališče C. podeljeno vodno pravico v količini 110 l/s, pomeni omenjeni poseg preveliko tveganje za javno vodooskrbo na širšem območju. Navedena ugotovitev, ki je med strankama postopka nesporna, prav gotovo kot zakonski dejanski stan spada pod 2. točko prvega odstavka 127. člena ZV-1, ki določa prej navedeni pogoj za izdajo vodnega dovoljenja. Kot izhaja iz mnenja izvajalca javne službe oskrbe s pitno vodo Komunale Č., je to črpališče v lasti Občine Slovenska Bistrica in se iz tega črpališča s pitno vodo oskrbuje 17.000 uporabnikov. Iz mnenja tudi izhaja, da je občutljivost vodnega vira glede vodo prepustnosti vodonosnika ocenjena kot visoko tveganje za filtracijo onesnaževanja. Tako bi tudi po presoji sodišča izdaja dovoljenja za raziskovanje vplivala na zmanjšanje, omejevanje ali onemogočanje izvajanja obstoječih vodnih pravic ali obstoječih upravičencev do evidentirane posebne rabe vode drugih upravičencev, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da tega prvostopenjski organ ni ugotavljal in izpodbijana odločba ni obrazložena.

15. Glede negativnega mnenja Komunale Č., za katerega tožeča stranka navaja v tožbenih ugovorih, da ga ni dobila, se sodišče sklicuje na obrazložitev obeh upravnih organov ter na spisovno izkazane listine, da je bilo to mnenje poslano kot priloga z dopisom prvostopenjskega organa tožeči stranki pod številko 35505-7/2011 z dne 17. 4. 2012, v katerem je organ tožečo stranko obvestil, da je prejeto mnenje negativno zaradi bližine črpališča pitne vode in možnih vplivov nanj, in da bo v primeru, če se vloga ne bo dopolnila z hidrogeološkim mnenjem, upravni organ sledil mnenju Komunale Č. Navedeni poziv je tožeča stranka spisovno izkazano prejela 4. 5. 2012, vendar na to mnenje ni podala pripomb.

16. Neutemeljen je tudi nadaljnji tožbeni ugovor, da je obrazložitev odločbe, ki se izpodbija skopa in pomanjkljiva in da upravni organ ne navaja razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in da nobeno od teh dejanj, ki jih sicer upravni organ citira v izpodbijani odločbi, ni dokazno ocenjeno v takšni meri in v takšnem obsegu, kot to nalaga 214. člen ZUP. Oba upravna organa sta po presoji sodišča izvedla zadostno dokazno oceno v ugotovitvenem postopku izdaje spornega dovoljenja in tudi vse razloge, zaradi katerih izdaja dovoljenja nima pravne podlage. Ker je sodišče ugotovilo, da je postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.