Jedro

Glede na to, da sta bili tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa na podlagi besedila 3. člena aneksa ni mogoče vnaprej odreči relevantne teže, je sodišče pravilno ugotavljalo vsebino pogodbe na podlagi zakonskih vodil za razlago spornih pogodbenih določb. Ker je z uveljavljenimi metodami razlage pogodbe sodišče ugotovilo skupen namen pogodbenih strank, ni bilo podlage za uporabo pravil, ki jih določa ZOR za razlago nejasnih pogodbenih določb. Izpodbijanje ugotovitve, da aneksi ne spreminjajo obveznosti toženca kot akceptanta menic, danih v zvezi s kreditnimi pogodbami, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ki v reviziji ni dovoljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 2.463,76 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2003/12720 z dne 27. 8. 2003 ostane v točkah 1 in 3 v celoti v veljavi in da je toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Toženec v reviziji uveljavlja vse revizijske razloge. Trdi, da je ključno vprašanje pravilna uporaba Zakona o menici, apliciranega na izdane menice v skladu s sklenjenimi kreditnimi pogodbami in aneksi k tem pogodbam. Stališče izpodbijane sodbe, da toženčeva odgovornost temelji na njegovem podpisu kot akceptantu menic, bi bilo pravilno, če bi toženec dejansko nastopal kot akceptant menic. Revident trdi, da so bile menice izdane po kreditnih pogodbah, ki so bile glede zavarovanja bistveno spremenjene. K pogodbam so bili sklenjeni aneksi, v katerih je bilo navedeno prečiščeno besedilo 4. člena pogodbe in v katerem je v primerjavi s prvotnim pogodbenim besedilom odpadel akcept menic. Sprejetje prečiščenega besedila že po logiki stvari pomeni, da od trenutka sprejema prečiščenega besedila velja le to besedilo – in ne prejšnje besedilo. Stališče sodišč, da je kljub sprejetemu čistopisu ostalo v veljavi prvotno določilo glede zavarovanja kreditov z akceptiranimi menicami, je nelogično in neživljenjsko. Tako kot pri zakonu od trenutka uveljavitve čistopisa zakona, ki ga zakonodajalec sprejme po uveljavitvi zakonske novele, velja samo besedilo, potrjeno v obliki čistopisa, bi moralo veljati tudi v obravnavanem primeru. Že a priori je nedopustno, da se je sodišče spuščalo v razlago prečiščenega besedila in namena njegove sklenitve. Taka razlaga bi bila dovoljena le v primeru, če bi bila določba 4. člena nejasna, v konkretnem primeru pa ne gre za tako določbo. Če bi nastala dilema okrog tolmačenja aneksa, bi sodišče kot prvo pravilo moralo uporabiti pravilo, da se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika. Sodišče je vsa ta pravila zanemarilo in se spustilo v razlago, pri tem pa upoštevalo le izpovedbe tožničinih predstavnic, izpovedbe F. D. B., Z. Š. in S. Š. pa prezrlo. S tem je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). S sklicevanjem na poslovno prakso drugih poslovnih bank je glede na to, da tak dokaz v postopku ni bil predlagan, kršilo 7. člen ZPP. Stališče sodišča, da bi morala tožnica nujno vrniti menice tožencu oziroma jih uničiti, ker sicer ni možno šteti, da je toženčeva obveznost prenehala, je nedopustno. Sodišči sta očitno spregledali, da so bile v zavarovanje dane tudi bianco menice s strani kreditojemalca in da zato dogovor o tem, da se ne zahteva več akceptiranje menic, na kreditojemalčevo obveznost iz osnovnih menic ne vpliva. Neživljenjski in nevaren je zaključek pritožbenega sodišča, da ugovorne in pritožbene navedbe negira že samo dejstvo obstoja vtoževanih menic. Če bi bil tak zaključek resničen, bi lahko prišlo do situacije, ko bi upnik kljub poravnanemu dolgu vnovčil menice, pa bi sodišče tako ravnanje štelo kot zakonito in pravilno. Obstoj menic sam po sebi ne more biti zadosten razlog za utemeljenost tožbenega zahtevka. Utemeljitev odločbe s tako banalnim razlogom predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi zato, ker sodba spregleda 15. člen Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), ki je izrecno prepovedal zavarovanje plačil na način, ki potrošnika (fizično osebo) zavezuje k izdaji ali akceptiranju bianco menice.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitki bistvenih kršitev določb postopka niso utemeljeni. Priče F. D., Z. Š. in S. Š. ter dve tožničini predstavnici so bili zaslišani v okviru ugotavljanja vsebine relevantne pogodbene določbe. Sodba sodišča prve stopnje zavzema obrazloženo stališče o tem, kakšen je bil skupen namen pogodbenih strank, ki sta ga zasledovali s sprejetjem aneksov h kreditnim pogodbam. V tem okviru sicer ne povzema izpovedb prvih treh navedenih prič, vendar pa je iz konteksta razvidno, da zavrača njihove izpovedbe o vsebini pogodbene določbe. Na tak način zavzeto stališče do izpovedb prič v obravnavanem kontekstu predstavlja ustrezno opredelitev sodišča do izvedenih dokazov.

7. Revidentove navedbe v zvezi s stališčem sodišča druge stopnje, da ugovorne in pritožbene trditve negira že samo dejstvo obstoja vtoževanih menic, bi lahko imele upoštevno težo v primeru, če bi bil to edini argument, ki bi govoril v prid zavzetemu stališču o vsebini pogodbenega dogovora. Ker pa gre za dodatni argument, očitno dan kot odgovor na ugovorne navedbe o vrnitvi prvotno izročenih menic, s katerimi je toženec utemeljeval svoje stališče o vsebini pogodbe, (pa jih ni dokazal), za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne gre.

8. Ker gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki jo je v reviziji mogoče uveljavljati le, če je bila storjena na drugi stopnji (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), toženec v reviziji ne more uspešno uveljavljati kršitve razpravnega načela, ki je ni uveljavljal v pritožbi.

9. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava.

10. Sodba temelji na ugotovitvi, da je toženec akceptiral osem (bianco) menic, izročenih kot zavarovanje obveznosti po kreditnih pogodbah, sklenjenih v letih 1997 in 1998 med tožnicami in družbami I. d. o. o, M. d. o. o. in A. d. o. o., da so menice, ki skupno glasijo na znesek, katerega plačilo tožnica zahteva v izvršbi, dospele v plačilo 15. 7. 2003 in da tedaj niso bile plačane. Zavrnilo je toženčev ugovor, da so bili k osnovnim pogodbam, za zavarovanje katerih so bile podpisane menice, kasneje sklenjeni aneksi, na podlagi katerih je prišlo do spremembe instrumentov zavarovanja, da po teh aneksih ni bilo več dogovorjeno osebno zavarovanje in da so bile z izročitvijo novih menic prejšnje v celoti nadomeščene. Sprejelo je tožničino tezo, da s sklenitvijo aneksov ni prišlo do zamenjave instrumentov zavarovanja oziroma do dodatnega zavarovanja z akceptnimi nalogi ali menicami in da se vrnitev dveh menic D. B. in nadomestitev z novima menicama ne nanaša na toženčev položaj. V okviru ugotavljanja vsebine pogodbe je besedilo osnovnega in spremenjenega 4. člena pogodbe ovrednotilo z upoštevanjem jezikovne, sistemske in teleološke razlage. Dodalo je, da tako razumevanje vsebine pogodbenega dogovora potrjujeta tudi izpovedbi prič – tožničinih predstavnic ter poslovna praksa tožnice in drugih poslovnih bank, saj banka nikakor nima interesa, da pride do manjšega zavarovanja, ampak zlasti v primeru neplačevanja obveznosti zahteva večje zavarovanje.

11. Revizijsko stališče, da v obravnavani zadevi ni bilo razlogov za razlago pogodbe, ker da je ta potrebna šele v primeru nejasnih pogodbenih določb, je materialnopravno zmotno. Na podlagi 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, pri razlagi spornih določil pa je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, določenih v tem zakonu. Določbi 100. in 101. člena ZOR pa določata pravila za razlago nejasnih pogodbenih določb. 12. Na teh določbah temelji ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča, da je pravila o razlagi treba uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Če kljub uporabi osnovnega razlagalnega pravila ni mogoče ugotoviti vsebine pogodbe, pa pridejo v poštev zakonska pravila za razlago nejasnih določb.(1) Da bi stranka dosegla uporabo pravil za razlago pogodb, mora najprej izkazati "spornost" pogodbene določbe. Za tako izkazanost resda ne zadošča golo sklicevanje na spornost. Dvom o jasnosti pogodbene določbe mora stranka zasejati s kvalitetnim trditvenim gradivom.(2)

13. V obravnavanem primeru je toženec že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zastopal drugačno stališče o vsebini dogovora, vsebovanega v aneksu, kot tožnica. Njuni tezi sta diametralno nasprotni, nobeni pa na podlagi besedila 3. člena aneksa ni mogoče vnaprej odreči relevantne teže. Taka trditvena podlaga je zahtevala uporabo vodil za razlago spornih pogodbenih določb (drugi odstavek 99. člena ZOR). Ker je z uveljavljenimi metodami razlage pogodbe sodišče ugotovilo skupen namen pogodbenih strank, pa ni bilo podlage za uporabo 100. člena ZOR, katerega uporabo zahteva revizija.

14. Sodišče je pri razlagi vsebine pogodbe izhajalo iz besedila sporne določbe v kontekstu drugih določb in v tem okviru ocenilo izpovedbe vseh prič. Argument, s katerim toženec utemeljuje očitek nelogičnosti in neživljenjskosti stališča sodišč o vsebini pogodbe (s čimer smiselno zatrjuje kršitev 8. člena ZPP), ne vzdrži presoje. Novelirane zakonske določbe res veljajo v spremenjenem besedilu, vendar v kontekstu nespremenjenih določb prvotnega zakona.

15. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ugotovitve o pravi pogodbeni volji strank oziroma skupnem pogodbenem namenu sodijo v okvir ugotovljenega dejanskega stanja, razlaga pomena in učinka pogodbe ter (ne)upoštevanje vodil, ki jih za razlago pogodbe določa zakona, pa predstavljajo pravno vprašanje.(3) Izpodbijanje ugotovitve, da aneksi ne spreminjajo obveznosti toženca kot akceptanta menic, danih v zvezi s kreditnimi pogodbami, pomeni torej izpodbijanje dejanskega stanja, ki v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da bi sodišče moralo uporabiti ZPotK. Ta zakon velja za kreditne pogodbe, ki jih sklepa potrošnik, tj. fizična oseba, ki sklepa kreditno pogodbo za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti (drugi odstavek 2. člena v zvezi s 1. členom). V izpodbijani sodbi ni ugotovitev, ki bi utemeljevale sklep, da je bilo sporno jamstvo dano v zvezi s tako kreditno pogodbo. Že iz tega razloga revizijski očitek ni utemeljen.

17. Na podlagi ugotovitev, da je toženec akceptiral menice, katerih plačilo tožnica zahteva v izvršbi, in da menice ob predložitvi niso bile plačane, je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna (27. člen Zakona o menici).

18. Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker revident ni uspel, je dolžan tožnici povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo, povečan za 20 % davek na dodano vrednost, za sodno takso za odgovor na revizijo in za materialne stroške. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (l. št. 82).

Op. št. (1): Prim. npr. sodbi III Ips 69/2005 z dne 13. 2. 2007 in II Ips 522/2006 z dne 21. 11. 2008. Op. št. (2): Tako npr. sodbe II Ips 170/2003 z dne 13. 5. 2004, II Ips 396/2003 z dne 16. 9. 2004 in II Ips 968/2007 z dne 17. 9. 2009. Op. št. (3): Tako npr. odločbe III Ips 86/2002 z dne 13. 2. 2003, III Ips 91/2003 z dne 7. 9. 2004, II Ips 170/2003 z dne 13. 5. 2004 in II Ips 1155/2008 z dne 7. 10. 2010.