Jedro

V smislu temeljnega načela prepovedi zlorabe pravic je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka pri izterjavi terjatve do dolžnika na način, da je sama povzročila ustavitev postopka, ki je tekel zoper dolžnika, svojih pravic iz obligacijskega razmerja s toženo stranko ni izvrševala v skladu z njegovim namenom. V konkretnem primeru je izvrševala svoje pravice le z namenom dobiti vrnjeno vrednost odkupljene terjatve z dogovorjenimi pripadki, kot v primeru posojila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71688/2010 z dne 26. 5. 2010 tudi v prvem in tretjem odstavku in tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagala spremembo sodbe tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženo stranko pa obsodi na plačilo vseh stroškov tožeče stranke. Priglasila je še stroške postopka na drugi stopnji.

3. Tožena stranka, ki ji je bila pritožba vročena, nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je Pogodba o odkupu terjatev (A2, v nadaljevanju Pogodba) v delu, ki določa regresno zavezo odstopnika terjatve (7. člen Pogodbe) v nasprotju z vsebino določb iste pogodbe o odstopu terjatve in z zakonskimi določbami o cesiji. Tako stališče tožeča stranka sicer utemeljeno izpodbija s trditvami, da sporno pogodbeno določilo izraža voljo pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe, s katero se je tožena stranka zavezala, da v primeru, če tožeča stranka ne bi mogla izterjati odstopljenih terjatev, tej vrne vrednost odkupljene terjatve. S takim dogovorom sta pogodbeni stranki prosto uredili obligacijsko razmerje in zato je postala Pogodba del materialnega prava, na katerega je tožeča stranka oprla svoj tožbeni zahtevek in je zato relevantna za odločitev o njem.

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi dejstva, na podlagi katerih je višje sodišče lahko opravilo preizkus pravilne uporabe materialnega prava o upravičenosti zahtevka iz naslova zatrjevane regresne zaveze prodajalca - odstopnika terjatve nasproti kupcu - prevzemniku terjatve (7. člena Pogodbe). Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je ugotovilo, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo zoper toženo stranko kot odstopnika terjatve 26. 5. 2010, istega dne pa je vložila tudi predlog za izvršbo zoper dolžnika odstopljene terjatve, družbo K d.o.o. Postopek zoper navedeno družbo se je v sledeči pravdi I Pg 746/2011 pred istim sodiščem končal z domnevo umika tožbe, ker tožeča stranka ni pristopila na narok za glavno obravnavo. Ugotovilo je tudi, da tožeča stranka ni navedla nobenega drugega razloga, zaradi katerega ni prejela izpolnitve terjatve od dolžnika. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka sama povzročila neuspešnost izterjave terjatve zoper dolžnika, zato je zaključilo, da ni izkazala utemeljenega razloga neuspešnosti izterjave terjatve zoper dolžnika.

7. Pritožnica temu zaključku sodišča prve stopnje nasprotuje, ker po njenem stališču pogodbena določila 4. in 7. člena Pogodbe določajo vzpostavitev regresnega upravičenja že s trenutkom, ko dolžnik odstopljene terjatve pride v zamudo s plačilom. V pritožbi trdi, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je edini pogoj za nastanek regresne zaveze tožene stranke ta, da dolžnik ne plača terjatve na datum zapadlosti. S takim stališčem pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je tožena stranka odstopila tožeči stranki svoje terjatve do dolžnika K. d.o.o., ki so do dneva odstopa že vse zapadle. Pogodbeni stranki sta v 4. odstavku Pogodbe res zapisali, da je odstopnik do prevzemnika v regresni zavezi vse do popolnega poplačila odstopljene terjatve, kar pa bi v primeru, kot ga razlaga pritožnica pomenilo, da bi lahko takoj, ko mu je za prevzeto terjatev plačala, tožeča stranka uveljavljala regresno pravico do odstopnika. To pa ni v skladu s 7. členom Pogodbe, v katerem sta pogodbeni stranki kot pogoj za vračilo vrednosti odkupljene terjatve določili nemožnost prevzemnika, da izterja terjatev do dolžnika, iz „kateregakoli razloga“. Tožeča stranka se je torej toženi stranki zavezala, da bo pričela z izterjavo prevzete terjatve do dolžnika, tožena stranka pa, da ji bo v primeru, če bo izterjava iz kateregakoli razloga neuspešna, vrnila vrednost odkupljene terjatve in vse ostale pripadke. Za neuspešnost izterjave terjatve od dolžnika mora biti v skladu s Pogodbo podan določen razlog, sicer katerikoli, ne pa nobeden.

8. Pravice iz obligacijskih razmerij so omejene z enakimi pravicami drugih. Izvrševati jih je treba v skladu s temeljnimi načeli OZ in z njihovim namenom (1. odstavek 7. člena OZ). Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da iz Pogodbe izhaja namen pogodbenih strank, da tožena stranka tožeči stranki proda terjatev zato, da prejme zanjo kupnino in da jo zato tožeča stranka izterja od dolžnika. V smislu temeljnega načela prepovedi zlorabe pravic, ki je zapisano v 7. členu OZ, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožeča stranka pri izterjavi terjatve do dolžnika na način, da je sama povzročila ustavitev postopka, ki je tekel zoper dolžnika, svojih pravic iz obligacijskega razmerja s toženo stranko ni izvrševala v skladu z njegovim namenom. V konkretnem primeru je izvrševala svoje pravice le z namenom dobiti vrnjeno vrednost odkupljene terjatve z dogovorjenimi pripadki, kot v primeru posojila. In ker tudi ni navedla nobenega drugega razloga za neuspešnost izterjave terjatve do dolžnika, kar bi bilo za presojo zahtevka pomembno, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izkazala nastopa pogoja za uveljavitev pravice do tožene stranke, da ji vrne vrednost odkupljene terjatve. Tak zaključek pa ni omogočal sodišču prve stopnje, da bi tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Zato glede na ugotovljeno dejansko stanje pritožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

9. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.