Jedro

Mejnik časovne meje pravnomočnosti sodbe je zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti pa, ko je bila vložena zadnja pripravljalna vloga tožene stranke, to je dne 2. 7. 2021. To je zadnji trenutek, v katerem stranki lahko še navajata dejstva in dokaze, ki nastanejo še med postopkom, prav tako pa le dejstva, ki so obstajala do tega trenutka, sodnik lahko upošteva pri odločanju v zadevi. Ker je torej tožena stranka navedeni znesek poravnala po tem datumu, dne 11. 2. 2022, sodišče prve stopnje tega dejstva ni moglo upoštevati pri svoji odločitvi, tožena stranka pa ga ne more uveljavljati v pritožbi. Lahko pa se na to sklicuje z ugovorom v izvršilnem postopku, v primeru, da bi tožeča stranka kot upnik sprožila izvršilni postopek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo 600,08 EUR (I. točka izreka), toženi strani naložilo, da je dolžna tožeči plačati 400, EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 8. 2021 dalje, zakonske zamudne obresti od 1.008,00 EUR od 24.11.2019 do 23. 4. 2021, zakonske zamudne obresti od 800,00 EUR od 24. 4. 2021 do 27. 5. 2021 in zakonske zamudne obresti od 600,00 EUR od 28. 5. 2021 do 19. 8. 2021 (II. točka izreka) ter pravdne stroške v višini 527,86 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (II. in III. točka izreka izpodbijane odločbe) je tožena stranka vložila pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo njene stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da je v celoti poravnala znesek, ki ga je dolžna plačati v skladu z izpodbijano sodbo, uveljavlja napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporih majhne vrednosti, ni dopusten pritožbeni razlog. Tudi sicer iz dokazila o plačilu, priloženega pritožbi (priloga spisa B5), izhaja, da je bil znesek v višini 400,00 EUR plačan na račun tožeče stranke dne 11. 2. 2022. Gre za dejstvo, ki ni zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti. Mejnik časovne meje pravnomočnosti sodbe je namreč zaključek glavne obravnave, v konkretnem primeru, ko gre za spor majhne vrednosti pa, ko je bila vložena zadnja pripravljalna vloga tožene stranke, to je dne 2. 7. 2021 (451. in 452. člen ZPP). To je zadnji trenutek, v katerem stranki lahko še navajata dejstva in dokaze, ki nastanejo še med postopkom, prav tako pa le dejstva, ki so obstajala do tega trenutka, sodnik lahko upošteva pri odločanju v zadevi.1 Ker je torej tožena stranka navedeni znesek poravnala po tem datumu, dne 11. 2. 2022, sodišče prve stopnje tega dejstva ni moglo upoštevati pri svoji odločitvi, tožena stranka pa ga ne more uveljavljati v pritožbi. Lahko pa se na to sklicuje z ugovorom v izvršilnem postopku, v primeru, da bi tožeča stranka kot upnik sprožila izvršilni postopek (8. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

7. Neutemeljene so tudi pavšalne pritožbene navedbe, da so pravdni stroški in stroški izvršilnega postopka nesorazmerni glede na višino dolga. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške odmerilo pravilno v skladu s 154. in 158. členom ZPP. Pri odmeri je v skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP upoštevalo odvetniško tarifo (OT), ki določa vrednost posamezne storitve s številom točk oziroma s številom točk glede na vrednost obravnavanega predmeta (prvi in drugi odstavek 4. člena OT). Vsoto točk je nato pomnožilo z vrednostjo točke (0,6 EUR v času odločanja; prvi odstavek 12. člena OT v zvezi s prvim odstavkom 13. člena OT), pri tem pa upoštevalo še priglašene 2-odstotne materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), 22-odstotni DDV na odvetniške storitve (drugi odstavek 2. člena OT) in stroške plačila sodne takse za vloženo tožbo. Tožena stranka v pritožbi ne poda drugih (konkretnejših) navedb, zakaj naj tako odmerjena višina pravdnih stroškov ne bi bila pravilna. Prav tako ne poda konkretnejših navedb, zakaj naj bi bila neustrezna višina stroškov izvršilnega postopka, kot jih je odmerilo že izvršilno sodišče. 8. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo. Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 250 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve (drugi odstavek 2. člena OT), skupaj torej 186,66 EUR.

1 Galič, A. v: Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2009, str. 168.