Jedro

Opustitev navajanja okoliščin, iz katerih izhaja utemeljen sum v sklepu o preiskavi samo po sebi ne more biti smiselno absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Te okoliščine, ki utemeljujejo sum o storitvi kaznivega dejanja, vsebuje že opis dejanja v sklepu o preiskavi in bi se v obrazložitvi le ponovile.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. E.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma, ki sta navedena v uvodu te sodbe, je bila zoper obd. E.S. uvedena preiskava zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje zlorabe položaja po 2. odstavku 244. člena KZ.

Zagovornik obdolženca je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar pa ne pove katere določbe zakona naj bi bile prekršene. Trdi, da sklep o preiskavi ni obrazložen, da našteva le listinske dokaze, ne navaja pa, katera dejstva in dokaze je sodnik upošteval pri odločitvi, da uvede preiskavo. To onemogoča uresničitev pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS. Preiskovalni sodnik se sklicuje na ugotovitve drugih organov, čeprav bi moral neodvisno presojati podatke in jih ocenjevati v skladu s kazenskim zakonom in zakonom o kazenskem postopku (ZKP). S sklepom senata je bila neutemeljeno zavrnjena pritožba zagovornika, ki je uveljavljala te napake sklepa o preiskavi, češ da so podatki in dokumentacija, ki so bili podlaga za uvedbo preiskave, obdolžencu znani in se je o njih lahko izjasnil. Zagovornik predlaga, da se oba sklepa razveljavita in se zadeva vrne preiskovalnemu sodniku, da ponovno odloči o zahtevi za preiskavo.

Vrhovna državna tožilka je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva zagovornika obd. E.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo ali zoper sodni postopek, ki je tekel pred njo, če je bil z njo kršen kazenski zakon ali kazenski postopek na način, ki je naveden v 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

V obravnavanem primeru je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper sklep o preiskavi zaradi formalnih pomanjkljivosti. Vsebina sklepa o preiskavi je predpisana v 1. odstavku 169. člena v zvezi s 3. odstavkom 168. člena ZKP, po katerih se mora med drugim navesti tudi okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma. Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o preiskavi niso navedene te okoliščine, vendar pa ta pomanjkljivost po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Po določbah 1. odstavka 403. člena ZKP se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo tudi določbe 371. člena tega zakona. V tem členu so navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi katerih se lahko vloži pritožba zoper sodbo, med njimi so tudi formalne napake in pomanjkljivosti sodbe (7., 9., 10. in 11. točka 1. odstavka). Po vsebini določbe 371. člena ZKP ne urejajo pritožbenega postopka, ta je predpisan v členih 375. do 396., vendar pa, ker zakon določa, da se tudi te določbe smiselno uporabljajo v postopku o pritožbi zoper sklep, je jasno, da se tudi sklepe lahko izpodbija zaradi napak in pomanjkljivosti, ki so smiselno take, kot so določene v 7., 9., 10. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. V 11. točki tega odstavka je med drugim določena kot absolutna bistvena kršitev postopka, če obrazložitev sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ta določba je v povezavi z določbami 6. in 7. odstavka 364. člena ZKP, ki predpisujejo vsebino obrazložitve sodbe. Navajanje okoliščin, iz katerih izhaja utemeljen sum po 3. odstavku 168. člena ZKP, je specifična zakonska zahteva prav za sklep o preiskavi in seveda za obrazložitev sodbe ni predpisana. Opustitev navajanja teh okoliščin v sklepu o preiskavi sama po sebi zato ne more biti smiselno absolutna bistvena kršitev določb postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Zaradi dopustne analogije pa bi se lahko štela kot relativna bistvena kršitev postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP (čeprav seveda sklep o preiskavi ni izdan med pripravami za glavno obravnavo), toda le pod pogojem, da bi ta opustitev v danem primeru vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa. Take posledice opustitve navajanja okoliščin o utemeljenosti suma pa zahteva za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi nima prav, da se preiskovalni sodnik ne bi smel sklicevati na ugotovitve drugih kontrolnih organov. V tej fazi postopka je neizogibno, da se preiskovalni sodnik naslanja na predhodne ugotovitve drugih organov, jih primerja in vrednoti med seboj in z zagovorom ter na podlagi ocene odloči o zahtevi za preiskavo.

Sklep senata je utemeljeno zaključil, da so bile okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, obd. E.S. znane, saj so navedene že v obširnem opisu dejanja, iz katerega izhaja: - da je bil obd. E.S. istočasno direktor podjetij H.H. in R., - kar naj bi mu omogočilo, da je ob lastninski preobrazbi podjetja v družbeni lastnini R. in z ustanovitvijo ter povezavami novih podjetij v mešani in zasebni lastnini, - kljub temu, da bi lahko R. sama izvrševala zunanjetrgovinske posle, saj je bila registrirana za tako dejavnost, - v nasprotju z ekonomskimi interesi podjetja R., torej z izrabo položaja, s pogodbo prenesel izvrševanje zunanjetrgovinskih poslov tega podjetja na podjetje H.T, - da je R. za izvrševanje zunanjetrgovinskih poslov plačala H.T. 18,316.000,00 SIT provizije.

Te okoliščine, ki utemeljujejo sum o storitvi kaznivega dejanja, vsebuje že opis dejanja v sklepu o preiskavi in bi se v obrazložitvi le ponovile. Vrhovno sodišče je zato mnenja, da tudi sklep senata ni nezakonit in ni nepravilen, vsled česar je zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo.