Jedro

Pritožnik se s presojo sodišča prve stopnje ne strinja, vendar za to ne navaja nobenih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da na Finskem ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi za prosilca lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja.

Izrek

I.Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

II.Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1984/2025/7 (1221-03) z dne 15. 7. 2025. Navedeni organ je s tem sklepom zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Finski kot odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III, predaja pa se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 25. 6. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Sodišče je s sklepom zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal odložitev njegove predaje Republiki Finski do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče pritrdilo toženki, da za predajo tožnika Republiki Finski ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj v navedeni državi ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Navedeno je bil tudi razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podredno, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi, naj sodišče ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe in stanje uredi tako, da se pritožnika ne preda Republiki Finski.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnik v pritožbi ponavlja, kar je navajal že v tožbi (to tudi sam priznava), in sicer da se je na Finskem počutil ogroženega, ker tam nihče ne govori angleško, da so ga gledali kot kakšno smet, ko je poskušal navezati stik, da so na Finskem rasisti in da se je počutil ogroženega, ker je temnopolt. Sodišče prve stopnje je navedbe zavrnilo na podlagi presoje, da trditvi o neznanju angleškega jezika že življenjsko izkustveno ni mogoče slediti, ostale navedbe pa so nekonkretizirane.

7.Pritožnik se z navedenim ne strinja, vendar za to ne navaja nobenih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da na Finskem ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi za prosilca lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da pritožnik v tožbi in v pritožbi tudi ni zatrjeval osebnih okoliščin, zaradi katerih bi že sama predaja zanj pomenila mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje in posledično nedopustnost tega akta.

8.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

9.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), saj je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Ker je izpodbijana sodba (in s tem tudi odločitev toženke) postala pravnomočna, začasne odredbe ni več mogoče izdati. To pa pomeni, da pritožnik nima več niti pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani zavrnilni sklep o začasni odredbi, zaradi česar jo je Vrhovno sodišče zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). Toženka je ugotovila, da je tožnik na območje EU vstopil zakonito na letališču v Helsinkih na podlagi vize, ki mu jo je izdala Republika Finska, zato je na podlagi 12. člena navedene uredbe odgovorna za obravnavanje njegove prošnje.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 76

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.