Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zmotno je stališče v zahtevi, da medicinska fakulteta ne more biti zasebna tožilka, ker ni pravna oseba.
Osebnih in premoženjskih pravic nimajo le fizične in pravne osebe, ampak tudi organizacije in organi, ki po zakonu niso pravne osebe, če imajo svoje ime, organizacijsko celoto, premoženje, s katerim razpolagajo in z njim odgovarjajo ter nastopajo v pravnem prometu. Načeloma imajo sposobnost biti zasebna tožilka v kazenskem postopku vse take organizacije, ki so lahko v materialnem pravu nosilke premoženjskih ali osebnostnih pravic, npr. pravice do imena in s tem v zvezi do zaščite svojega dobrega imena.
Navedene odredbe sodišča (da se obdolžencu vroči zasebna tožba), ukrepi za njihovo izvršitev, poizvedbe o naslovu prebivališča obdolženca, postavitev zagovornika in vročitev zasebne tožbe so procesna dejanja sodišča za pregon obdolženca zaradi kaznivih dejanj po zasebni tožbi, s katerimi se je zastaranje v skladu z določbo 3.odst. 112.čl. KZ pretrgalo.
Zahteva obd. M.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Z izpodbijanim sklepom je bil zavrnjen ugovor obd. M.A. zoper zasebno tožbo, ki so jo vložili pooblaščenci D.F. in Medicinske fakultete v Ljubljani zaradi kaznivih dejanj obrekovanja po 2. odstavku 170. člena in razžalitve po 2. odstavku 169. člena KZ.
Obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper ta sklep uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi katerih se lahko vloži to izredno pravno sredstvo, obrazlaga pa kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila v tem, da je zasebno tožbo vložila Medicinska fakulteta, ki ne more biti stranka v postopku, saj ni pravna oseba, in ker naj bi pregon relativno zastaral. Kršene naj bi bile določbe 2. odstavka 270. člena in 2. odstavka 276. člena ZKP, ker sodišče ni zavrglo zasebne tožbe, čeprav zasebna tožilca v danem roku nista odpravila njenih napak.
Pooblastila za vložitev zasebne tožbe za Medicinsko fakulteto ni dala njena upravičena oseba, ko pa je pooblastilo dal rektor Univerze v Ljubljani, ki ga je bil upravičen dati, je že potekel 3 mesečni rok za vložitev zasebne tožbe in tudi iz tega razloga bi moralo sodišče zasebno tožbo Medicinske fakultete zavreči. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni ali pa se ga razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločitev, do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti pa naj se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži. Pooblaščenci zasebnih tožilcev v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navajajo, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in ZKP niso bile storjene ter predlagajo, da se zahteva zavrne.
Zahteva obdolženca za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe.
Sklep o zavrnitvi ugovora zoper zasebno tožbo je bil izdan na podlagi 1. odstavka 280. člena v zvezi z 2. odstavkom 268. člena ZKP in zoper njega po določbi 1. odstavka 283. člena istega zakona ni pritožbe, zato je sklep pravnomočen in je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena.
Zmotno je stališče v zahtevi, da Medicinska fakulteta ne more biti zasebna tožilka, ker ni pravna oseba. Po določbah 1. odstavka 52. člena in 6. alinee 144. člena ZKP lahko vloži zasebno tožbo upravičenec, to je oškodovanec, ki mu je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena osebna ali premoženjska pravica. Osebnih in premoženjskih pravic nimajo le fizične in pravne osebe, ampak tudi organizacije in organi, ki po zakonu niso pravne osebe, če imajo svoje ime, organizacijsko celoto, premoženje, s katerim razpolagajo in z njim odgovarjajo ter nastopajo v pravnem prometu. Načeloma imajo sposobnost biti zasebna tožilka v kazenskem postopku vse take organizacije, ki so lahko po materialnem pravu nosilke premoženjskih ali osebnostnih pravic, npr. pravice do imena in s tem v zvezi do zaščite svojega dobrega imena. Organi oziroma organizacije, čeprav niso pravne osebe, so lahko tudi stranke v pravdnem postopku, če jim tako lastnost daje posebni predpis ali jim jo prizna sodišče v konkretni pravdi (2. in 3. odstavek 77. člena Zakona o pravdnem postopku). Da je v kazenskem postopku lahko oškodovanec tudi organ ali organizacija, čeprav ni pravna oseba, izhaja tudi iz določb 178. člena KZ, da se kazniva dejanja zoper dobro ime državnih organov preganjajo na predlog oškodovanega organa.
Po določbah 10., 13., 18., 20., 30. in 76. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list, št. 67/93) imajo fakultete kot članice univerze pravice in dolžnosti, ki jih določa ta zakon, akt o ustanovitvi in statut univerze, v svojem imenu in za svoj račun nastopajo v pravnem prometu in upravljajo s svojim premoženjem, imajo svoje ime, ki je zaščiteno, pečat in organe in so lahko tudi pravne osebe. Vrhovno sodišče se zato strinja s stališčem v izpodbijanem sklepu, da je Medicinska fakulteta v Ljubljani lahko oškodovanec v smislu 6. alinee 144. člena ZKP in je torej lahko zasebna tožilka.
Zmotno je tudi stališče v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišče od vložitve zasebne tožbe dne 14.3.1995 do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti dne 2.4.1997 in vročitve zasebne tožbe obdolžencu dne 11.4.1997, ni opravilo nobenega procesnega dejanja, ki bi pretrgalo zastaranje. V spisu so odredbe sodišča, da se obdolžencu vroči zasebna tožba z dne 12.5., 24.5., 1.6. in 4.7.1995. Te odredbe so bile izvršene s predajo pošiljke na pošto, vendar pa zasebne tožbe obdolžencu ni bilo mogoče vročiti. Zato je sodišče dne 17.7.1995 zahtevalo od pooblaščencev zasebnih tožilcev, da preverijo, ali obdolženec dejansko stanuje na naslovih, ki sta v zasebni tožbi. Dne 4.4.1997 je sodišče naročilo podjetju K., da obdolžencu vroči zasebno tožbo, kar je bilo opravljeno dne 11.4.1997. Navedene odredbe sodišča, ukrepi za njihovo izvršitev, poizvedbe o naslovu prebivališča obdolženca, postavitev zagovornika in vročitev zasebne tožbe, so procesna dejanja sodišča za pregon obdolženca zaradi kaznivih dejanj po zasebni tožbi, s katerimi se je zastaranje v skladu z določbo 3. odstavka 112. člena KZ pretrgalo. Ker med njimi ni pretekla 2 letna zastaralna doba, ki je za ta kazniva dejanja predpisana v 6. točki 1. odstavka 111. člena KZ, pregon ni zastaran.
Ni pravilno stališče obdolženca v zahtevi, da je sodišče z dopisom na l. št. 23. spisa, vrnilo zasebno tožbo pooblaščencem zasebnih tožilcev, da odpravijo njene pomanjkljivosti. Sodišče je le zahtevalo, da namesto fotokopij pošljejo časopis kot dokazno sredstvo, sama zasebna tožba pa ni bila pomanjkljiva in ni bilo zakonske podlage, da se jo vrne v popravo. Ker ni šlo za popravo zasebne tožbe tudi zakonske podlage, da se jo zavrže zaradi nespoštovanja danega roka, ni.
Zmotno je tudi stališče, da zasebna tožba Medicinske fakultete ni bila vložena v 3-mesečnem roku iz 3. dostavka 52. člena ZKP: kazniva dejanja naj bi bila storjena 11., 15. in 18.2.1995, zasebna tožba pa je bila vložena dne 14.3.1995. V zahtevi za varstvo zakonitosti se trdi, da pooblastila Medicinske fakultete za vložitev zasebne tožbe ni podpisala njena upravičena oseba. Ta trditev izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja o tem vprašanju, dejanskega stanja pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati.
Ker iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti niso izhajali razlogi, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da ji bo ugodeno, in ker je bil spis zaradi odločitve o zahtevi na Vrhovnem sodišču, brez spisa pa postopka praktično ni bilo mogoče nadaljevati, Vrhovno sodišče ni predhodno odločalo o predlogu obdolženca, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži.