Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo pravni standard "neizpolnjevanje pogodbe" in ga pravilno povezalo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami konkretnega primera. Pravilno je upoštevalo, da je pogoje za razvezo skladno s pravilom, da naj se pogodbe, če je le mogoče, ohranijo v veljavi, treba presojati restriktivno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnik) zahtevala razvezo pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 21. 6. 2017 pri notarju A. A., št. SV... in izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo tožnik vknjižil kot lastnik nepremičnine ID znak parcela 0001, k. o. ..., parcela 1 (ID 0000) do celote, sicer bo sodba nadomestila to listino (I. točka izreka) ter tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke (toženca) v višini 5.256,50 EUR (II. točka izreka1).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik oziroma njegovi dediči2, ki predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico.

Ob uvodnem povzemanju relevantnih določb Obligacijskega zakonika (OZ) in določb sporne pogodbe o preužitku, tožnik v pritožbi navaja, da se je jasno zavedal pomena in namena sklenitve sporne pogodbe s tožencem. Iz njene vsebine izhaja, da je zanj pomoč, kot je določena v pogodbi, velikega pomena. To je razumljivo, ker je tožnik stanoval sam in se je zavedal, da v starosti potrebuje vse več pomoči. Pogodba je bila sklenjena z namenom, da vsaka stranka izpolni svoj del obveznosti, ker bi sicer tožencu nepremičnino, ki je predmet pogodbe, podaril. Tožnik je izpolnil svojo zavezo, toženec pa ne, sicer ne bi terjal razveze pogodbe. Razveza pogodbe je bila nedvomno volja tožnika, kar je tudi potrdil zaslišani odvetnik B. B., ki je opisal tudi okoliščine primera, ki utemeljujejo zahtevek. Iz priloženega pisma z dne 26. 2. 2016, katerega vsebino povzema, izhaja, da si je toženec izjemno želel sporne nepremičnine. Tožnikova dedinja pismo vlaga v spis šele v pritožbenem postopku, saj zanj prej ni vedela. Toženec v pogodbi dogovorjene oskrbe tožniku ni nudil, ker je očitno že s prejemom nepremičnine dosegel svoj namen. K. K. je med zaslišanjem povedala, da se je toženec po podpisu pogodbe s tožnikom po telefonu pogovarjal le o nepremičnini in se ni zanimal za zdravstveno stanje. Ob sklicevanju na 9. in 125. člen OZ navaja, da sodišče v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali je toženec sploh izpolnjeval svoje obveznosti po pogodbi. Sodišče se je zmotno postavilo na stališče, ki izhaja iz odločbe VSL I Cp 2324/2009. Zmotno se je oprlo tudi na dejstvo, da je tožnik sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju z K. K. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede izpolnjevanja toženčevih obveznosti in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj je evidentno, da toženec ni izpolnil nobene obveznosti. Ugotovljeno je bilo, da je toženec le nekajkrat na kratko obiskal tožnika in ga poklical po telefonu. To sta potrdila tudi D. D. in J. J. Toženec je izpovedoval nasprotno. Sms-ji, ki jih je toženec vložil v spis, so iz časa po vložitvi tožbe in so bili poslani z namenom uspeha v tem postopku. Ugotoviti je, da toženec po podpisu pogodbe nikoli z ničemer ni poskrbel za tožnikove obsežne, v pritožbi izrecno izpostavljene zdravstvene potrebe, kar je bila sicer njegova pogodbena zaveza. Toženec tega ni zanikal, ampak se je izgovarjal, da ga tožnik nikoli ni poklical, čeprav temu niti ni bilo tako. Toženec je z izpovedbo, da je teta dala pobudo za bolniško posteljo, ki jo je na koncu priskrbela K. K., potrdil, da ni poskrbel za tožnikove potrebe. Toženec ni odgovoril, kako bo poskrbel za tožnika, ko bo potreboval vsakodnevno oskrbo. Ni mogoče slediti ugotovitvam sodišča, da sta se pogodbeni stranki ob sklepanju pogodbe zavedali, da živita vsaka na svojem koncu Slovenije in da vsakodnevne skrbi ni pričakovati. Ker sta se to zavedala, sta tudi napisala, da lahko to tožnik zagotovi tudi po drugih osebah. Kot izhaja iz izpovedi sorodnikov, toženec ni poskrbel, da bi mu ti pomagali pri skrbi za tožnika, ampak je vso pomoč dejansko nudila K. K. Toženec ni poskrbel za organiziranje domske oskrbe in tožnika ni vozil k frizerju ali ga obril. Za to je poskrbel F. F., izpovedbo katerega pritožba tudi povzema. Pritožba v nadaljevanju obsežno povzema izpovedbe ostalih zaslišanih prič, in sicer Č. Č. in E. E., F. F., J. J., H. H., ki so zaradi sorodstvene nepovezanosti nepristranske priče. V nadaljevanju pritožba povzema tudi izpovedbe tožnikovih sorodnikov I. I., P. P. in L. L. in izpostavlja, da iz teh izhaja, da so tožnika poklicali z vprašanji, če kaj potrebuje, niso se pa ti v zadnjih, ključnih letih dejansko angažirali s prihodi in s fizično pomočjo. Meni, da je sodišče premalo kritično presojalo izpovedbe pravdnih strank in s strani toženca predlaganih prič ter listinske dokaze. Sodišče je kršilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in storilo kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno štelo, da je pomembna vsebina pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med tožnikom in K. K. Ta ni predmet izpodbijanja v predmetnem postopku. Slednja je za tožnika v vseh pogledih že dolgo skrbela. Ni jasno, zakaj sodišče navaja, da bo od odločitve K. K. sedaj odvisno, ali bo še naprej skrbela za tožnika ali ga bo namestila v dom oziroma da se bo morala dogovarjati s tožencem, saj je tožnik umrl, kar je sodišče samo ugotovilo. Tožnik se je v letu 2017 očitno zavedal poslabšanja svojega stanja, zato je s tožencem sklenil predmetno pogodbo. Ker toženec ustrezne skrbi po pogodbi ni izvajal, je tožnik sklenil še pogodbo o dosmrtnem preživljanju z K. K., ki je svojo pogodbo nedvomno izpolnjevala. Sklicevanje sodišča na odločbo I Cp 4116/2010 v konkretnem primeru ni ustrezno, saj se je toženec glede na predstavljena dejstva v konkretnem primeru nedvomno zavedal, kakšne so tožnikove potrebe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tem postopku uveljavlja zahtevek za razvezo Pogodbe o preužitku SV ... z dne 21. 6. 2017 (v nadaljevanju pogodba), ki jo je sklenil s tožencem (svojim nečakom). V bistvenem zahtevek utemeljuje s trditvijo o neizpolnjevanju pogodbenih zavez s strani toženca, pri čemer posebej izpostavlja, da naj mu toženec ne bi zagotavljal potrebne zdravniške nege, zdravil, prevozov k zdravniku in skrbi za prihod zdravnika. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je po izvedenem postopku ugotovilo, da tožencu ni mogoče očitati neizpolnjevanja pogodbenih zavez, ki bi imelo za posledico razvezo pogodbe.

6. Materialno pravno izhodišče za odločitev v konkretnem postopku je najti v določbah 564. do 568. člena OZ in tudi v relevantnih določbah pogodbe (v 2. členu so navedene obveznosti, ki jih je toženec prevzel v zameno za izročitev premoženja – nepremičnine oziroma stanovanjske hiše na naslovu ...3). Prvi odstavek 564. člena OZ pogodbo o preužitku definira kot pogodbo, s katero se ena stranka (preužitkar) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnika) prenesla lastninsko pravico na določenih svojih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve. Skladno z določbo drugega odstavka 568. člena OZ lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

7. Pritožbeno sodišče sprejema vse pravilno in v celoti ugotovljene dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev. V luči slednjega tako sprejema ugotovljeno relevantno dejansko stanje ter jasne, logične in dokazno podprte dejanske razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje (predvsem v izpodbijanem delu glede zaslišanih prič) je natančna ter podprta s prepričljivimi argumenti, hkrati pa tudi skladna z določbo 8. člena ZPP, zaradi česar se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in se nanjo sklicuje. Pritožba ne vzbuja dvoma, da katera od pravno relevantnih okoliščin v izpodbijani sodbi ne bi bila (ustrezno) ovrednotena. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno razumelo pravni standard »neizpolnjevanje pogodbe« in ga pravilno povezalo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami konkretnega primera. Pravilno je upoštevalo, da je pogoje za razvezo pogodbe skladno s pravilom, da naj se pogodbe, če je le mogoče, ohranijo v veljavi, treba presojati restriktivno. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih napak pri vodenju postopka iz 8., 14. in 15. točke4 drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče odločitev pravilno oprlo na sledeče ključne okoliščine: - da je bil toženec po sklenitvi pogodbe ves čas v stiku s tožnikom (kolikor tožnikova žena te komunikacije ni onemogočala ali vsaj oteževala) in mu je bil pripravljen nuditi potrebno pomoč, vendar tožnik zanjo ni prosil, je nikoli ni izkazal oziroma jo je celo odklanjal; - da je tožnik s svojo ženo, K. K., prav tako v letu 2017 sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, skladno s katero je tudi žena (bila) dolžna tožniku nuditi ustrezno pomoč in oskrbo; žena mu je to pomoč tudi nudila, kar pomeni, da se potreba po izpolnjevanju pogodbe s tožencem niti ni posebej izrazila, saj je tožnik imel vse, kar je potreboval; - da je bilo pravdnima strankama že ob sklenitvi sporne pogodbe znano, da bivata v precej oddaljenih krajih, tožnik na X., toženec pa v Y., pri čemer je toženec tudi mlada zaposlena oseba, kar je pomenilo obojestransko zavedanje o nezmožnosti vsakodnevnega obiskovanja in oskrbovanja.

9. Glede na povzeto, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeno izostala presoja toženčevega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno pojasnilo, v kakšnem obsegu je toženec izpolnjeval pogodbene zaveze (sam oziroma s pomočjo tretjih oseb, sorodnikov; v izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na razloge izpodbijane sodbe), da je izrazil pripravljenost in voljo te izpolnjevati v večjem obsegu (skrb za tožnikovo zdravstveno stanje pri navedenem ni izjema) ter tudi, katere so bile v konkretnem primeru s strani toženca nezakrivljene okoliščine, ki so botrovale k manjšim potrebam pri tožniku oziroma k izpolnjevanju obveznosti v manjšem obsegu. V okviru slednjih okoliščin je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik v istem času (oziroma le nekoliko kasneje) sklenil še pogodbo o dosmrtnem preživljanju s svojo (kasnejšo) ženo K. K., s čemer so se obveznosti glede skrbi in pomoči za tožnika ustrezno porazdelile med (vsaj) dve osebi (sklenitev te pogodbe je več kot očitno imela vpliv tako na potrebo kot na željo po izpolnjevanju pogodbe, ki jo je tožnik sklenil s tožencem), nasprotni pritožbeni očitki pa niso utemeljeni. Zmotno je pritožbeno stališče, da to dejstvo nima vpliva na pravno odločilne okoliščine za razsojo konkretnega spora (le) zato, ker pogodba o dosmrtnem preživljanju ni predmet izpodbijanja v tem postopku5. Dejstvo, ki med strankama dejansko niti ni sporno, da je za veliko obveznosti v zvezi s skrbjo in pomočjo tožniku6 poskrbela njegova žena K. K. (sama ali s pomočjo prijateljev, sosedov), glede na zgoraj izpostavljene odločilne okoliščine, ne more vplivati na izpodbijano odločitev. Dodati gre le še, da tudi iz razloga, ker so bile pogodbene zaveze toženca v sporni pogodbi določene tako ohlapno in nedoločno (npr. zgolj skrb za osebno nego), ni mogoč zaključek da so bila posamezna opravila izključna obveznost toženca (ki jih tudi dokazano ne bi izpolnil).

10. V zvezi s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo tožnikove želje za razvezo pogodbe (o kateri je v zaslišanju izpovedal odvetnik B. B.), velja poudariti, da gola tožnikova želja oziroma volja za razvezo pogodbe, h kateri se je zavezal s podpisom, ne zadošča. Pogoj za utemeljenost zahtevka s takšno vsebino je namreč upravičen razlog – nezakrivljeno neizpolnjevanje pogodbe s strani ene pogodbene stranke. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno in utemeljeno ugotovilo, da takšen upravičen razlog za razvezo ne obstoji. V tem oziru je sodišče prve stopnje v dokazno oceno ustrezno vključilo izpovedbe vseh zaslišanih prič, med drugim tudi odvetnika B. B., nasprotni pritožbeni očitki pa so neutemeljeni.

11. Pritožba (z obsežnejšim povzemanjem posameznih besed in povedi) neutemeljeno nasprotuje tudi dokazni oceni zaslišanih prič, predlaganih s strani toženca. Pritožbeno sodišče se tako strinja s prvostopenjsko presojo o prepričljivosti izpovedb toženčevih sorodnikov (tudi v pritožbi posebej izpostavljenih I. I., P. P. in L. L.) in tudi toženca (to pritožba izpodbija zgolj pavšalno). Navedene priče so vse potrdile dobre medsebojne odnose med vsemi sorodniki, tudi med tožnikom in tožencem, in izpovedale o toženčevi skrbi za tožnika tudi po podpisu pogodbe. Pri dokazni oceni imenovanih prič je sodišče prve stopnje poleg njihove prepričljivosti pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da gre za sorodnike obeh pravdnih strank (ne zgolj toženca), ki ob njihovi navezanosti na obe strani govori o njihovi verodostojnosti. Dejstva, ki jih v zvezi s zaslišanji navedenih prič izpostavlja pritožba, t. j. kolikokrat so se sorodniki obiskali v zadnjem času, kakšno (fizično) pomoč so tožniku tudi sami nudili po sklenitvi pogodbe in o njihovem odnosu do K. K., nimajo (vsaj ne odločilnega) vpliva na zgoraj izpostavljene relevantne okoliščine za sprejeto odločitev.

12. V okviru presoje toženčeve skrbi za tožnika, ki se je sicer izražala prek osebne in telefonske komunikacije, je sodišče prve stopnje med drugim pravilno upoštevalo tudi v spis vložene izpise toženčevih sms sporočil. Pavšalen pritožbeni očitek, da je te toženec poslal po vložitvi predmetne tožbe z namenom vplivanja na njen uspeh, pritožbenega sodišča ne prepriča v nasprotno. Pritožbene navedbe (ki sicer ostajajo na pavšalni ravni oziroma se opirajo predvsem na besede K. K.) tudi sicer ne vzbujajo dvoma v pravilnost presoje sodišča prve stopnje glede tega, da je toženec skrbel, da sta bila s tožnikom v navezi in da se je zanimal za njegovo (zdravstveno) stanje.

13. Hkrati pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da okoliščina o povezanosti prič Č. Č., E. E., F. F., G. G., J. J. in H. H. s tožnikovo (novo) ženo, K. K. (o povezanosti z navedeno so izpovedali vsi navedeni), glede katere je iz celotnega (tudi pritožbenega dela) postopka razviden velik interes za izid postopka, kaže na njihovo nezanesljivost, zaradi katere jim sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Tudi v tem delu pritožba izven konteksta (le) obsežneje povzema posamezne izseke izpovedi navedenih prič, ki pritožbenega sodišča ne prepričajo v spremembo navedenega stališča. 14. Glede pritožbi priloženih dokazov (predvsem toženčevega pisma tožniku z dne 26. 2. 2016) gre pojasniti, da dejstvo, da tožnikova dedinja, ki je vstopila v položaj stranke v predmetnem postopku po tožnikovi smrti, ni vedela za določene listine (našla jih je šele po tožnikovi smrti), ni opravičljiv razlog za predložitev dokazov po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo oziroma šele v pritožbenem postopku. Za pravočasno zbiranje procesnega gradiva v postopku pred sodiščem prve stopnje je skrbel (prvotni) tožnik, ki očitno omenjenega pisma7 ni želel predložiti kot del dokaznega gradiva (zanj je, kot njegov naslovnik, več kot očitno vedel). Vedenje dedinje o pismu pa za postopek nima pomena.

15. Sodišče prve stopnje je v 18., 19. in 20. točki obrazložitve res (očitno pomotoma) zapisalo, da bo od odločitve K. K. odvisno, ali bo še naprej skrbela za tožnika ali ga bo namestila v dom oziroma da bo morala potrebo po pomoči glede skrbi za tožnika skomunicirati s tožencem, čeprav je tožnik po zaključku naroka za glavno obravnavo, a pred pisno izdajo sodbe (kot ugotavlja tudi samo sodišče prve stopnje v sodbi), umrl. Vendar ta nedoslednost v besedilu obrazložitve nima vpliva na pravilnost ključnih razlogov za sprejeto odločitev in posledično tudi na pravilnost odločitve.

16. Zaradi navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, toženec pa je v pritožbenem postopku uspel, zato je upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP). Ti obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 750 točk8 in 2% materialnih stroškov v višini 15 točk oziroma, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, 459,00 EUR, kar znaša skupaj z 22 % DDV-jem 559,98 EUR. Odmerjene stroške je tožnik dolžan tožencu plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (387. člen OZ) od prvega dne po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

1 V zvezi z II. točko izreka je sodišče prve stopnje dne 18. 5. 2020 izdalo popravni sklep, s katerim je popravilo očitno pravopisno napako iz sodbe, v kateri je pomotoma navedlo, da toženec dolžan povrniti pravdne stroške tožniku. 2 Tožnik, ki je imel v postopku pooblaščenca, je po zaključku glavne obravnave umrl, zato so v njegov pravni položaj s tem trenutkom vstopili njegovi dediči, kot njegovi univerzalni pravni nasledniki. 3 Pogodbeni stranki sta toženčeve obveznosti definirali zelo ohlapno oziroma nedoločno. 4 Sodba nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, kot glavne značilnosti kršitve po 14. točki (da to drži kaže že sama pritožba, ki sodbo vsebinsko izpodbija); v sodbi tudi ni storjena kršitev po 15. točki, ki jo pritožba utemeljuje s trditvijo „da so razlogi v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom“ (za to kršitev gre takrat, ko sodišče v sodbo napačno povzame vsebino listin - listinskih dokazil ali zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa takrat, ko (morebiti) narobe oceni izvedene dokaze). 5 Pritožba zmotno meni, da je bistvo konkretnega spora le gola vsebina pogodbe med pravdnima strankama. 6 Pritožba v tem okviru obsežneje povzema vse potrebe tožnika v obdobju po podpisu pogodbe, ki so povezane z njegovim zdravstvenim stanjem, omenja tudi tožnike potrebe pri osebni negi – britje, striženje, tudi opravila pri košnji in ostala dela na nepremičnini, v kateri je bival. 7 Iz pisma sicer izhaja (le), da je toženec od strica želel kupiti nepremičnino, ki je predmet pogodbe; pritožba neutemeljeno daje negativno težo dejstvu, da si je toženec želel (odplačno) pridobiti nepremičnino, saj ta okoliščina ne more imeti vpliva na sprejeto presojo (jasno je, da je toženec želel nepremičnino, sicer ne bi sklenil pogodbe). 8 Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo uveljavljani nagradi za posvet s stranko in za poročilo stranki, saj ti opravili ne predstavljata samostojne odvetniške storitve, ampak sta vključeni v storitvi nagrade za odgovor na pritožbo.