Jedro

V postopku odstranitve tujca iz države niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ nista presojala pravice tožnika, ki je poročen s slovensko državljanko, do zasebnega in družinskega življenja in nista presojala dejstev in okoliščin v zvezi s to pravico z vidika Ustave RS in EKČP. Zato je obrazložitev odločitve pomanjkljiva, obenem pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ ob presoji, kako močna vez se je ustvarila med tožnikom in njegovo ženo, prek načela sorazmernosti pretehtati dopustnost morebitne odstranitve in prepovedi vstopa za tožnika z vidika pravice do zasebnega in družinskega življenja tožnika.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Policijske uprave Kranj, št. 225- 23/2012/1 (3C651-06) z dne 12. 4. 2012 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odredil tožniku odstranitev iz države ter prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas dveh let. Kot razlog za tako odločitev je navedeno, da je nedovoljeno prestopil mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, v postopku sklenitve zakonske zveze pa se je izkazal s prenarejenim potnim listom in bil zaradi tega obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listin. Navedene okoliščine po oceni prvostopenjskega organa kažejo na nevarnost pobega. Tožniku ni bila omogočena prostovoljna vrnitev v skladu z 5. odstavkom 67. člena Zakona o tujcih.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik je nato vložil tožbo v upravnem sporu, katero je Upravno sodišče RS s sodbo opr. št. I U 798/2012-15 z dne 22. 8. 2012 zavrnilo. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo, kateri je Vrhovno sodišče ugodilo in razveljavilo navedeno sodbo Upravnega sodišča ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovno sodišče je v tej sodbi zavzelo stališče, da je pravilno stališče upravnih organov in sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v času izdaje odločbe o vrnitvi v položaju nezakonitega prebivanja, ker ni imel dovoljenja za prebivanje, saj je bila njegova zahteva za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana pravnomočno zavrnjena. Prav tako Vrhovno sodišče pritrjuje stališču Upravnega sodišča in tožene stranke, da so bili v obravnavani zadevi podani pogoji za izdajo odločbe o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev. Pač pa je po mnenju Vrhovnega sodišča utemeljen revizijski očitek, da niti upravna organa niti Upravno sodišče niso presojali sorazmernosti posega v tožnikovo pravico do zasebnega in družinskega življenja na način, kot bi jo glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije in Ustavnega sodišča RS morali. Upravno sodišče je sicer navedlo, da tožnikova pravica do družinskega življenja ni bila kršena, saj bi bil v izvrševanju te pravice zgolj začasno omejen, ni pa mu bila ta pravica odvzeta, vendar pri tem ni pojasnilo, kako je prišlo do zaključka, da predstavlja tak začasen poseg nujen, primeren in sorazmeren poseg v tožnikovo pravico do družinskega in zasebnega življenja. Po mnenju Vrhovnega sodišča se torej Upravno sodišče ni opredelilo do navedenih, za odločitev v zadevi pravno pomembnih vprašanj, ki se nanašajo na presojo sorazmernosti posega v pravico do družinskega in zasebnega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

Upravno sodišče je v ponovljenem postopku, upoštevajoč sklep Vrhovnega sodišča, ugotovilo, da je tožba utemeljena.

V obravnavanem primeru je glede na stališče Vrhovnega sodišča sporno to, da se upravna organa in Upravno sodišče do tožnikove pravice do družinskega življenja bodisi niso opredelili ali pa so se opredelili na neustrezen način.

Iz prvostopenjske odločbe je razvidno, da je bil prvostopenjski organ seznanjen s tem, da je tožnik v Sloveniji sklenil zakonsko zvezo z A.A. Vendar pa se do pravice tožnika do družinskega življenja prvostopenjski organ ni opredelil, te pravice sploh ni presojal. Drugostopenjski organ pa je glede navedb o nespoštovanju družinskega življenja navedel, da bi jih moral tožnik uveljavljati v postopku pridobitve dovoljenja za začasno prebivanje na pristojni upravni enoti, kjer bi jih upravni organ, če bi bile pravno relevantne, tudi moral upoštevati. Torej niti prvostopenjski organ niti tožena stranka nista presojala pravice tožnika do zasebnega in družinskega življenja in nista presojala dejstev in okoliščin v zvezi s to pravico z vidika Ustave Republike Slovenije in EKČP. 8. člen Ustave določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, torej se neposredno uporablja tudi EKČP. Tretji odstavek 53. člena Ustave določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere, medtem ko 8. člen EKČP med drugim določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega družinskega življenja in da se javna oblast ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen v izjemnih primerih, ki so v tem členu v nadaljevanju opredeljeni. Res je, da pravica do družinskega življenja ni absolutna pravica, vendar pa v konkretnem primeru prvostopenjski organ te presoje ni opravil, ker ni presojal po eni strani tega, da so obstajali razlogi za odstranitev tožnika, ter po drugi strani tega, da se je tožnik poročil s slovensko državljanko. Iz navedenega razloga je, ker je torej tudi v postopku odstranitve relevantna presoja pravice do družinskega življenja, obrazložitev prvostopenjske odločbe pomanjkljiva, obenem pa je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno, ker ni bila uporabljena Ustava in EKČP, zaradi česar je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in zaradi napačne uporabe materialne prava (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Do ostalih tožbenih navedb se je sodišče opredelilo že v prejšnji sodbi, njegova stališča do teh navedb, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, pa je Vrhovno sodišče potrdilo kot pravilna. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ upoštevati tudi pravico tožnika do zasebnega in družinskega življenja in ob presoji, kako močna vez se je ustvarila med tožnikom in njegovo ženo, prek načela sorazmernosti pretehtati dopustnost morebitne odstranitve in prepovedi vstopa za tožnika z vidika pravice do zasebnega in družinskega življenja tožnika.