Jedro

Če sodišče oceni, da tožbeni zahtevek glede na podlago ni utemeljen, mora o zadevi odločiti s končno sodbo in ne z vmesno sodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da toženi stranki nista odgovorni za škodo, ki je ob dogodku 8.4.2006 nastala prvi tožnici. Dodalo je še, da bo o stroških postopka odločilo s končno sodbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče izdalo vmesno sodbo, pri tem pa razsodilo, da toženi stranki nista odgovorni za škodo, ki je v dogodku 8.4.2006 nastala mladoletni tožnici. Za takšno sodbo v ZPP ni podlage. V vmesni sodbi je vsaj delno potrebno ugoditi zahtevku po temelju, da se lahko po pravnomočnosti vmesne sodbe nato odloča o višini zahtevka. Če sodišče ocenjuje, da ni temelja, pa bi moralo izdati sodbo, s katero bi tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožnik nadalje graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da so bila tla na plesnem tekmovanju ustrezno vzdrževana ter da zato ni podana krivdna odgovornost obeh toženih strank. Pri tem poudarja, da je priča Ž. B. pristrana, saj je kvalifikacijski turnir za državno prvenstvo v show plesih organizirala prvotožena stranka pod okriljem P. z. S., kot članica slednje pa je imela B. vsekakor interes pričati za prvotoženo stranko. Sodišče enostransko povzema izpovedbe posameznih prič in jim pri dokazni oceni ne da ustrezne teže, vse z namenom zadostiti napačni odločitvi oziroma obrazložitvi. Pritožnik povzema posamezne dele izpovedb prič D. Z., J. M., P.K., I. Š., Ž. B., Z. R. in T. B. ter same tožnice, ki naj bi po mnenju pritožnika potrjevale njegovo trditveno podlago. Prvostopno sodišče je glede na dokazni postopek naredilo zmotne zaključke o relevantnih dejstvih, torej da naj bi bila tla čista, prosta mokrote, znoja, prahu in peska ter da toženi stranki nista opustili nobenih dolžnih ukrepov. Opozarja, da je predlagala tudi izvedenca kemijsko-tehnološke stroke ter izvedenca športne in medicinske stroke. Izvedenci bi lahko odgovorili na bistvena vprašanja, ali je predmetno obuvalo primerno za šport oziroma zvrst plesa, ki ga je na organizirani prireditvi izvajala tožnica, koliko časa se je potrebno ogrevati pred zvrstjo plesa, ki ga je tožnica izvajala in ali je poškodba, ki jo je ta utrpela, lahko nastala zaradi napačnega giba ali pa tudi na način, kot ga opisuje tožnica. Tudi zaključek sodišča, naj bi prišlo do poškodbe tožnice, ker je bila premalo ogreta, v izvedenem dokaznem postopku nima podlage. Predlaga, da sodišče razveljavi prvostopno odločbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče je z obravnavano sodbo odločilo, da toženki nista odgovorni za škodo, ki je v dogodku 8.4.2006 nastala mladoletni tožnici. Odločilo je torej, da ni pravne podlage za uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper toženca. V takšnem primeru pa bi sodišče moralo tožbeni zahtevek tožnice zavrniti. S tožbenim zahtevkom tožnik namreč konkretno opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, in s tem tudi meje sodnega preizkusa. Sodišče mora pri odločanju ostati v mejah tega zahtevka, ki mu lahko ugodi v celoti, v delu ali pa ga zavrne. Ne more pa tožniku prisoditi kaj več ali kaj drugega, kot je s tožbo zahteval (2. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Pravdni postopek sicer pozna odločanje z vmesno sodbo, ki jo sodišče izda, kadar je glede podlage stvar zrela za razsojo, pa oceni, da je to v konkretnem primeru smotrno (315. člen ZPP). Gre za sodbo o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka, medtem ko se odločitev o višini tožbenega zahtevka, to je o znesku, pridrži, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna. Vmesne sodbe ni mogoče izdati, če kaže postopek na to, da zahtevek glede na podlago ni utemeljen, ampak je takrat potrebno odločiti s končno sodbo. Pritožnik torej utemeljeno opozarja, da je sodišče odločilo o zahtevku na način, kot ga ZPP ne pozna, s tem pa je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi z 2. in 315. členom ZPP, zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ocenilo je namreč, da gre za kršitev, ki jo lahko odpravi zgolj prvostopno sodišče, saj o zahtevku tožnika sploh še ni odločilo, pri čemer so navodila za delo razvidna iz zgornje obrazložitve.

Ker je pritožbeno sodišče zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka moralo sodbo razveljaviti, se tudi ni ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Glede na navedbe v pritožbi pa opozarja, da mora sodišče podrobneje obrazložiti, zakaj določenih dokazov ni izvedlo, saj zgolj pavšalna navedba, da ti ne bi pripomogli k že zadosti razjasnjenemu dejanskemu stanju (brez navedbe konkretnih razlogov) lahko pomeni njihovo vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče lahko zavrne dokaz, če je ta neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, če je ta nesubstanciran, če nekaj že šteje za dokazano, če je dokaz prepozen, v določenih primerih, vendar s podrobnejšo argumentacijo, pa tudi, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. člena ZPP.