Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med pravdnima strankama šlo za prodajno razmerje, in da je prodajalec svojo obveznost izpolnil, zato jo mora izpolniti tudi kupec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnima sklepoma z dne 24.8.1999 in z dne 18.5.2000 naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki 105.631,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in 17.367,00 SIT izvršilnih stroškov z obrestmi ter 45.969,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov z obrestmi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za en dan zamudnih obresti od vtoževane glavnice. Proti sodbi se tožena stranka pritožuje in uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožba ni utemeljena. Nasprotje med 1. in 2. točko izreka izpodbijane sodbe je bilo posledica očitne pisne pomote, ki jo je sodišče odpravilo s popravnim sklepom z dne 18.5.2000 (glej sklep na list. št. 44) in to pravilno, zato pritožbena trditev v to smer ni utemeljena. Trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni opravilo zaslišanja strank, je neutemeljena že zato, ker dokaz z zaslišanjem strank v tej zadevi ni bil predlagan (2. odstavek 7. člena ZPP) niti ni bilo s strani tožene stranke navedeno nobeno tako dejstvo, za katerega ugotovitev bi bilo potrebno zaslišanje strank. Tožena stranka je na glavno obravnavo bila povabljena po pooblaščencu in ne neposredno, kar je bilo skladno z določilom 1. odstavka 138. člena ZPP. Če bi bila v tej zadevi predlagana izvedba dokaza za zaslišanje strank in bi mu sodišče ugodilo, bi bilo toženi stranki vročeno vabilo z vsebino, predpisano v 268. členu ZPP. Tožena stranka je tako povsem neutemeljeno pričakovala, da bo na glavni obravnavi zaslišana kot stranka. Neutemeljen pa je tudi pritožbeno uveljavljani razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da se je tožena stranka v tej pravdi tožbenemu zahtevku upirala le s trditvijo, da tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo storitev, ki jih ni opravila. Na podlagi trditev tožeče stranke in predloženih dokazov je pravilno zaključilo, da je bila med strankama sklenjena prodajna pogodba za blagajno in papir in da je tožeča stranka dokazala, da je svojo obveznost iz te pogodbe izpolnila. Pravilno je zato zaključilo, da mora obveznost izpolniti tudi tožena stranka (1. odstavek 17. člena in 1. odstavek 516. člena ZOR). Neutemeljene so pritožbene trditve, da je tožena stranka v tej pravdi ves čas trdila, da gre za vezan posel, torej za posel, ki naj bi bil povezan z nakupom programske opreme in da je tožena stranka napake na progoramski opremi pravočasno reklamirala. Takih trditev tožena stranka v tej pravdi ni uveljavljala. Trditve o napakah na programski opremi je uveljavljala le v postopku po nasprotni tožbi, za katero pa je sodišče odločilo, da jo bo obravnavalo ločeno. Dejansko stanje v tej zadevi je zato bilo ugotovljeno v zadostnem obsegu in pravilno in tudi materialnopravna odločitev je pravilna. Sodišče prve stopnje tudi ni napravilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in na podlagi 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.