Jedro

Razglasitev območja za narodni park in s tem za naravno znamenitost še ne pomeni, da so zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini in so danes v državni lasti (v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije) izvzeta iz pravnega prometa in je zato podana ovira za njihovo vračanje v naravi v postopku denacionalizacije po 3. točki 1. odstavka 19. člena Zden.

Ne glede na določbe 85. člena ZON, ki je novejši zakon, pa je ZDen poseben zakon za vračanje podržavljenega premoženja, ki jamči kot osnovno obliko vračanje v naravi. Za odločitev so torej bistvene določbe ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva strank z interesom A.A., B.B. in C.C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi A.A., B.B. in C.C. ter Slovenske odškodninske družbe d.d. (1. točka izreka); delno odločbo Upravne enote Radovljica, št. D-321-94/1991-303 z dne 15. 12. 2009 odpravil (2. točka izreka); odločil, da je upravičencu D.D. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, z dnem pravnomočnosti odločbe, dolžan vrniti v last in posest parc. št. 859/10, 896/47, 907/20, 907/26, 896/10 in 896/21, vpisane v vl. št. 861 k.o. ... (3. točka izreka); da je zavezanec dolžan nepremičnine izročiti v upravljanje skrbnici za poseben primer (4. točka izreka). Prvostopni organ je z odpravljeno odločbo zavrnil zahtevek vlagateljic za vračilo parcel v naravi in določil upravičencu odškodnino v obliki obveznic SOD. V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da niso podane ovire za vrnitev v naravi. Ni sporno, da so bile parcele v času podržavljenja in v času vračanja gozd ter da ležijo na območju Triglavskega narodnega parka. Parcele niso zavarovane s posebnim aktom kot naravni spomenik oziroma naravni rezervat, zato ni podana ovira po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za vrnitev nepremičnin v naravi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so napačno uporabljeni Zakon o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP), Zakon o naravni in kulturni dediščini (v nadaljevanju ZNKD) in Zakon o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON). ZTNP v 1. členu določa namen, v 3. členu obseg parka in v 4. členu obseg osrednjega dela. V času uveljavitve ZTNP je bil splošen predpis, ki je urejal naravno dediščino ZNKD. Prvi odstavek 17. člena ZNKD je zahteval razglasitev, Triglavski narodni park pa je bil razglašen z ZTNP, zakonom, ki ga je sprejela Skupščina SRS. ZNKD ni določal vrsto akta, zato je šteti, da je zakon akt, ki po pravni naravi pomeni akt o razglasitvi naravne znamenitosti. Če pa je bil torej Triglavski narodni park razglašen z zakonom, predstavlja naravno znamenitost, za katero veljajo vse značilnosti, pravice, obveznosti in omejitve iz 51. člena ZNKD, torej tudi izven prometnost. Tak zaključek omogoča prehodna določba 162. člena ZON ter ostale določbe (69., 53., 85/1 in 171. člena). Šesti člen ZTNP ne pomeni posebne zahteve po dodatnem zavarovanju. Ob uveljavitvi ZDen je bil park še vedno razglašen in zavarovan kot območje, tako je tudi sedaj. Sedaj ureja ZON vse postopke, ki bi prišli v poštev v narodnem parku ter določa oziroma upošteva, da je park zavarovan kot naravna znamenitost z ZTNP. Zakaj to ne velja v denacionalizaciji?. Upoštevati je potrebno tudi odločbo US, št. Up-395/06 in U-I-64/07. Iz nje izhaja, da določbi 85/1 člena in 171/1 člena ZON nista v neskladju z Ustavo. Ker se je že ob uveljavitvi ZDen 51. člen ZNKD nanašal na vse nepremičnine, zavarovane po tem zakonu, kasnejši ZON ni mogel poslabšati položaja denacionalizacijskih upravičencev. Meni, da je torej podana ovira iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen in predlaga odpravo izpodbijane drugostopne odločbe.

Stranka z interesom SOD je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranke z interesom v tem postopku A.A., B.B. in C.C. so na tožbo odgovorile, soglašajo z razlogi drugostopnega organa in predlagajo zavrnitev tožbe in zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali obstajajo ovire za vrnitev vrnjenih nepremičnin v naravi, po določbi 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice.

Tudi po mnenju sodišča razglasitev območja za narodni park in s tem za naravno znamenitost še ne pomeni, da so zemljišča, ki so bila v družbeni lastnini in so danes v državni lasti (v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije) izvzeta iz pravnega prometa in je zato podana ovira za njihovo vračanje v naravi v postopku denacionalizacije po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Iz ZTNP je razvidno, da je TNP zavarovano območje in naravna znamenitost kot narodni park, ki ga sestavljajo zemljišča, ki so bile prej v družbeni in so sedaj v občinski oziroma državni lasti in zemljišča v zasebni lasti. Promet zemljišč in zasebna lastnina na teh območjih je vezan le na predkupno pravico v smeri državne lastnine, ni pa izključen promet iz zasebne v zasebno lastnino. Z Ustavo RS iz leta 1991 je bila odpravljena družbena lastnina, sprejet je bil ZLSZDL (Uradni list RS, št. 16/96) in na njegovi podlagi vladni sklep o kulturnih spomenikih in naravnih znamenitostih, ki so postali last Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 46/96). Naravna znamenitost TNP v tem vladnem sklepu ni bila zajeta. ZLSZDL je nehal veljati z uveljavitvijo ZON (Uradni list RS, št. 56/99 in 41/2004), ki ureja varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot. Člen 171 ZON določa, da deli naravnih znamenitosti, ki so navedene v prilogi, preidejo v last države, druge pa v last občin. Vendar so kmetijska zemljišča z območja TNP prešla v državno last že po predhodno sprejetih zakonih. Ne glede na določbe 85. člena ZON, ki je novejši zakon, pa je ZDen poseben zakon za vračanje podržavljenega premoženja, ki jamči kot osnovno obliko vračanje v naravi. Za odločitev so torej bistvene določbe ZDen. Pravno odločilna je določba 3. odstavka 18. člena ZDen, ki določa, da se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu narave in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz ZDen. Ne glede na izključitve in omejitve glede možnosti pridobivanja lastninske pravice v drugih zakonih, specialna določba 3. odstavka 18. člena ZDen določa, da se naravne znamenitosti načeloma vračajo pod pogoji ZDen. Izjemoma se ne vračajo nepremičnine, glede katerih obstajajo ovire iz 19. člena ZDen, v obravnavanem primeru je za presojo pravilnosti pomembna določba 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Gre za vprašanje prometnosti. Taka omejitev ob uveljavitvi ZDen za zemljišča v TNP ni veljala, takrat je veljal 51. člen ZNKD, ki je določal, da spomenika ali znamenitosti v družbeni lastnini ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine. Zato se naravne znamenitosti v denacionalizacijskem postopku načeloma vračajo. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-320/94 razlagalo 51. člen ZNKD tako, da nov ustavni sistem družbene lastnine ne pozna več, pri spremembi družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki pa ne gre za odtujevanje sredstev v družbeni lastnini. Lastninjenje že samo po sebi pomeni odpravo omejitev, ki so bile uvedene samo zaradi družbeno lastninskega pravnega položaja. Sodišče sprejema razlago Ustavnega sodišča ter ob upoštevanju 3. odstavka 18. člena ZDen zaključuje, da je sklicevanje na omejitev iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen in ostale zakone, ki naj bi ovirali vračanje zemljišč v naravi, brez pravne podlage. Sporne nepremičnine spadajo med zemljišča, ki so bila predmet bogate in natančne normativne dejavnosti, vendar noben zakon ni izrecno določil, da ta zemljišča že zaradi tega, ker so na območju TNP, ne morejo biti predmet vračanja po ZDen oziroma drugih zakonih. Takšna določba bi tudi posegla v pričakovane pravice upravičencev do denacionalizacije, kar bi bilo lahko ustavno sporno. Sporne nepremičnine torej z razglasitvijo za del TNP niso bile izvzete iz pravnega prometa in kasneje posledično iz denacionalizacije. To niso bile ob uveljavitvi ZDen, niti niso postale kasneje na podlagi katerega od kasnejših zakonov. Nasprotno je v 20. členu Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč izrecno določeno, da so zemljišča v državni lasti, s katerim gospodari Sklad, predmet vračanja po ZDen. Pravilen je torej materialnopravni zaključek, da v tem primeru ni podana ovira za vračanje v naravi iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, tako da so sporne nepremičnine pravilno in zakonito v naravi vrnjene prejšnjemu lastniku (enako sodba Vrhovnega sodišča X Ips 338/2010 z dne 25. 5. 2011).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo strank z interesom za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.