Jedro

Ugotovljeno razmerje med tožnikoma na zaščiteni kmetiji potrjuje sklep sodišč nižjih stopenj, da niso podani pogoji za obstoj veljavnosti dela obravnavane pogodbe (to je razmerja do prve tožnice) in da je pogodba, ko je nesporno nična v razmerju do drugega tožnika, nična v celoti. Razloge sodišč nižjih stopenj, kolikor se sklicujeta na določilo 105. člena ZOR, je razumeti tako, da po tem določilu niso bili podani potrebni elementi, zaradi katerih bi lahko sporna pogodba obstala vsaj v razmerju do prve tožnice. Causa pogodbenega razmerja je bila nedvomno v ureditvi preužitka obeh tožnikov proti izročitvi njunega celotnega premoženja sopogodbenici - toženki. Obravnavano razmerje je glede na svojo vsebino (ne le pravno) tudi po naravi tako, da ima kot celota enako usodo (položaj), saj obveznost ni deljiva in tudi ni bilo ugotovljeno, da bi delitev ustrezala volji obeh strank ob sklenitvi pogodbe (ker je med drugim pogoj za obstoj dela pogodbe po predpostavkah iz 105. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izročilna pogodba, ki sta jo 15.2.1995 sklenili pravdni stranki, nična ter je odločilo, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje na nepremičninah, ki so bile predmet navedene pogodbe pri vl. št. 100 k.o... v., vl. št. 80 k.o... in vl. št. 760 k.o... ter vl. št. 1203 k.o... Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka uveljavljala vse revizijske razloge in predlagala, naj se izpodbijana sodba razveljavi ali spremeni. Sodišče je spoznalo celotno izročilno pogodbo za nično, čeprav so podani pogoji samo za ničnost pogodbe med toženko in drugim tožnikom. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana zato, ker sodišče ni preizkusilo, ali lahko pretežni del pogodbe ostane po določilu 105. člena ZOR še naprej v veljavi. Ta del pogodbe namreč predstavlja vrednostno 99 % celotnega premoženja, ki je bila last prve tožnice. Sodišče ni ugotovilo poslovne nesposobnosti prve tožnice in tudi ne drugih ničnostnih razlogov. Prva tožnica je v skladu z določbama prvega odstavka 111. člena in prvega odstavka 117. člena ZD izgovorila v breme svojega premoženja tudi koristi za drugega tožnika. V tem delu zato drugi tožnik sploh ni pogodbena stranka v izročilni pogodbi. Pogodba v delu, ki se nanaša na premoženje prve tožnice, zato ne more biti nična in takih razlogov tudi ne vsebuje sodba sodišča druge stopnje. Toženka res želi razveljaviti izpodbijano pogodbo, vendar to ni razlog za izpodbijano odločitev.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhajajo naslednje ugotovitve: 48-letna prva tožnica in 60-letni drugi tožnik sta sestra in brat, ki sta vse svoje življenje živela na zaščiteni kmetiji, ki jo je izmed petih otrok podedovala po materini smrti prva tožnica na podlagi sklepa o dedovanju z dne 18.10.1994. Po dveh roparskih napadih v drugi polovici leta 1994, od katerih sta v enem oba dobila tudi telesne poškodbe (med drugim zlome reber), sta 15.2.1995 sklenila s toženko pogodbo, naslovljeno kot izročilna. S pogodbo sta izročila toženki v last in posest vse svoje premoženje in sicer prva tožnica podedovano zaščiteno kmetijo, drugi tožnik pa edino gozdno parcelo. Toženka pa se je kot prevzemnica izročenega premoženja zavezala nuditi tožnikoma brezplačno stanovanje, hrano in pijačo ter ostalo oskrbo. Predmetni spor sta tožnika sprožila že po treh mesecih. Na podlagi pribavljenega izvedenskega mnenja sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je bil drugi tožnik ob sklenitvi pogodbe nesposoben razumeti njen pomen, druga tožnica pa da je bila pod stresom predhodnih roparskih napadov, sicer pa da so bile njene splošne sposobnosti razumske presoje nižje, bila je neizkušena, in je vse to zmanjševalo njeno sposobnost razumevanja pomena sklenjene pogodbe. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči presodili, da je bil drugi tožnik ob sklenitvi pogodbe poslovno nesposoben, zaradi česar je sporna pogodba glede njega nična (na podlagi 56. in 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), pogodba pa je nična tudi v ostalem delu, to je v razmerju do prve tožnice, saj je bila pogodba sklenjena zato, da bi prevzemnik posestva skrbel za oba tožnika, pri čemer je bilo upoštevano (tretja točka pogodbe), da je drugi tožnik vse skozi delal na posestvu in tako pomagal pri njegovi ohranitvi in povečanju. Dogovorjenih toženkinih obveznosti v korist drugega tožnika ni mogoče tolmačiti kot pogodbo v korist tretjega. Pogodba je v celoti nična, ker ne obstajajo razlogi za obstoj delne veljavnosti (v smislu 105. člena ZOR). Sodišči nižjih stopenj sta zato razsodili, da je celotna izročilna pogodba nična.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj materialnopravno pravilna, ugotovilo pa tudi ni kakšnih postopkovnih kršitev v postopkih na nižjih stopnjah sojenja. Pri tem revizijsko sodišče ugotavlja, da toženka v reviziji ni formalno opredelila, kakšna kršitev postopka naj bi bila zagrešena. Če je videla kršitev postopka v tem, da sodišče druge stopnje ni sprejelo njenega stališča, da gre v razmerju do drugega tožnika za pogodbo v korist tretjega in da ni jasno, zakaj je pogodba nična tudi v razmerju do prve tožnice, je ugotoviti, da je sodišče druge stopnje pojasnilo pravno in dejansko plat teh vprašanj ter je o tem tudi navedlo dovolj izčrpne in jasne razloge. Zato ni moglo zagrešiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišči nižjih stopenj nista sprejeli toženkinega stališča, da predstavlja obravnavana pogodba v razmerju do drugega tožnika pogodbo v korist tretjega. To pravno stališče sta oprli predvsem na tretji člen pogodbe, ki se v prvem delu glasi: "Upoštevajoč dejstvo, da je R. F. vseskozi delal na posestvu in tako pomagal pri ohranitvi in povečanju njegove vrednosti in kar je v zapuščinskem postopku po materi... odstopil svoj dedni delež sestri in izročevalki R. A., ne da bi zahteval denarno vrednost svojega nujnega deleža, bo prevzemnica nudila izročevalcema do njune smrti:", čemur sledi naštevanje prevzemničinih obveznosti do tožnikov. Na podlagi takega zapisa in ostalih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilno ocenili, da je toženka prevzela obveznosti do drugega tožnika na podlagi njegovega položaja, ki ga je imel na zaščiteni kmetiji in nepremičnine, ki jo je osebno izročil toženki. Pogodbene oskrbe v korist drugega tožnika tako ni izgovorila prva tožnica ter zato obravnavana pogodba ne predstavlja pogodbe v korist tretjega v smislu 149. člena ZOR.

Ugotovljeno razmerje med tožnikoma na zaščiteni kmetiji pa potrjuje tudi nadaljnji sklep sodišč nižjih stopenj, da niso podani pogoji za obstoj veljavnosti dela obravnavane pogodbe (to je razmerja do prve tožnice) in da je pogodba, ko je nesporno nična v razmerju do drugega tožnika, nična v celoti. Zadevne razloge sodišč nižjih stopenj, kolikor se sklicujeta na določilo 105. člena ZOR, je razumeti tako, da po tem določilu niso bili podani potrebni elementi, zaradi katerih bi lahko sporna pogodba obstala vsaj v razmerju do prve tožnice.

Causa pogodbenega razmerja je bila nedvomno v ureditvi preužitka obeh tožnikov proti izročitvi njunega celotnega premoženja sopogodbenici - toženki. Obravnavano razmerje je glede na svojo vsebino (ne le pravno) tudi po naravi tako, da ima kot celota enako usodo (položaj), saj obveznost ni deljiva in tudi ni bilo ugotovljeno, da bi delitev ustrezala volji obeh strank ob sklenitvi pogodbe (kar je med drugim pogoj za obstoj dela pogodbe po predpostavkah iz 105. člena ZOR).

Revizijsko sodišče v skladu z navedenimi razlogi ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno odločili o sporu in da pri tem nista zagrešili v reviziji očitanih kršitev. Neutemeljeno revizijo toženke je zato zavrnilo (378. člen ZPP).