Jedro

Upravičenec do denarne odškodnine je po ZPŠOIRSP oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik, ki ni bil vpisan v ta register, do odškodnine ni upravičen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Nova Gorica zavrnila zahtevek tožnika za plačilo denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) sprejet z namenom poprave kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin za osebe, določene s tem zakonom, ki jim je, ko so začele veljati določbe Zakona o tujcih, v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Upravni organ pa je na podlagi vpogleda v uradno evidenco ugotovil, da je tožnik prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji 1. 2. 2011, potem ko mu je bilo dne 25. 11. 2010 izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Tožnik pa do 26. 2. 1992, ko bi naj zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, v Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega in niti začasnega prebivališča. Na podlagi navedenega se ga zato ne more šteti za upravičenca iz 2. člena ZPŠOIRSP, saj ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, s tem pa ne izpolnjuje osnovnega pogoja za priznanje pravice do denarne odškodnine.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno ter zavrgla dopolnitev pritožbe kot prepozno. Ugotavlja, da tožnik na dan plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti 23. 12. 1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in tudi ni vložil vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena takratnega Zakona o državljanstvu RS. Stalno prebivališče je po podatkih uradne evidence prijavil prvič 1. 2. 2011. Po določbi 2. člena ZPŠOIRSP je upravičenec do odškodnine oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva. Po oblikovani upravnosodni praksi pa je oseba, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, oseba z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ in prijavljenim stalnim prebivališčem v RS, ki ji je zaradi uveljavitve 81. člena Zakona o tujcih prenehala prijava stalnega prebivališča. Tožnik pa do 2011 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v RS, zato njegova zahteva ni utemeljena. V zvezi z ugovorom, da bi ga moral organ v postopku zaslišati, tožena stranka pojasnjuje, da je bila v obravnavanem primeru sporna odločba izdana v skrajšanem postopku, kar je v skladu z določbo 144. člena ZUP, saj je upravni organ ugotovil stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima sam, to je uradne evidence o registru stalnega prebivalstva in registru tujcev.

3. Tožnik v tožbi ugovarja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter kršitev določb upravnega postopka. Navaja, da je vložil popolno vlogo, prav tako izpolnjuje vse pogoje za izdajo pozitivne odločbe. Tožnik je bil namreč na dan 26. 2. 1992 izbrisan, pri čemer je imel do navedenega dne v RS prijavljeno stalno prebivališče, kar je razvidno iz listinske dokumentacije. Predlaga, da ga sodišče zasliši na ustni obravnavi in izvede ostale predlagane dokaze ter odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi, ki je zakonita glede na dejansko stanje, kot je razvidno v spisu, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravico do denarne odškodnine in drugih oblik pravičnega zadoščenja z namenom poprave kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ureja ZPŠOIRSP, ki tudi v 2. členu določa upravičence. To pa so osebe, ki jim je, ko so zanje pričele veljati določbe Zakona o tujcih (Ur. list RS, št. 1/1991), v registru stalnega prebivalstva prenehala prijava stalnega prebivališča. Tako je po prvem odstavku 2. člena navedenega zakona upravičenec do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva oseba, ki je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva pridobila dovoljenje za stalno prebivanje, ali ki je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva bila sprejeta v državljanstvo RS.

7. Pri svoji odločitvi se je prvostopenjski organ oprl na določbe 2. člena ZPŠOIRSP. Eden od pogojev za ugotovitev upravičenca po citirani določbi pa je, da je morala biti oseba, ki vloži zahtevo za določitev denarne odškodnine, izbrisana iz registra stalnega prebivalstva.

8. Po presoji sodišča je odločitev prvostopnega organa, kakor tudi tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje navedenega pogoja, pravilna, saj je skladna s podatki iz uradnih evidenc. Iz navedenih pa izhaja, da se je tožnik stalno prijavil v RS šele 1. 2. 2011, pred tem pa je imel prijavljeno le začasno prebivališče v času od 8. 4. 1991 do 21. 2. 1992 ter od 12. 9. 2005 do 29. 10. 2005. To pa pomeni, da tudi ni mogel biti izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, kar nadalje pomeni, da ne izpolnjuje enega od pogojev po prvem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

9. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikovi tožbeni ugovori, ki so tudi sicer splošni in neizkazani. Tožnik namreč le zatrjuje, da je bil na dan 26. 2. 1992 izbrisan ter da je imel do navedenega dne v RS prijavljeno stalno prebivališče. Navedenih trditev, ki so v nasprotju s podatki uradne evidence, pa niti ni z ničemer izkazal. Listine, na katere se tožnik sklicuje in jih prilaga v tožbi, dokazujejo le, da je bil v Republiki Sloveniji zaposlen, da se je zaradi prometne nesreče, ki jo je utrpel 23. 4. 1985, zdravil v Sloveniji ter da mu je bila zaradi navedenega priznana invalidnost III. kategorije. V navedenih listinah se glede tožnikovega naslova navajajo različni podatki, iz katerih pa je razvidno, da je imel v navedenem obdobju tožnik stalno prebivališče v Cazinu, v Novi Gorici pa le začasno prebivališče (v samskem domu, kjer pa ni možno prijaviti stalnega prebivališča). Dokazi, ki jih je tožnik priložil tožbi, torej ne izkazujejo, da so podatki, navedeni v uradni evidenci, napačni, zato z njimi ne more izpodbiti pravilnosti uradne evidence.

10. Sodišče se prav tako strinja s toženo stranko, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 144. člena ZUP za izdajo odločbe po skrajšanem postopku, saj je organ za to imel podlago v svojih evidencah, zato ni utemeljen očitek o kršitvi pravil upravnega postopka, ker organ tožnika ni zaslišal. 11. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče je o zadevi odločilo na seji, kar je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, ker predlagani dokazi niso pomembni za odločitev. Odločitev o stroških pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.