Jedro

Tožeča stranka je za svoje trditve predlagala zaslišanje priče A. B., ker pa ta priča na obravnavo ni prišla, je na glavni obravnavi 7. 3. 2001 ta dokazni predlog umaknila. Po tem umiku je toženec predlagal, da se ta priča zasliši in obenem povedal, da ta priča ve povedati le o ozadju dogodka, medtem ko dogodka ni videla. Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi štelo, da te priče ni potrebno zaslišati, toženec pa takrat, ko je sodišče dokazni postopek zaključilo ni izrecno zahteval, da se zasliši tudi ta priča. Sodišče je pravilno ocenilo, da priče, ki ni bila očividec dogodka, ni bilo potrebno zaslišati, saj njena izpovedba ne bi pripomogla k razjasnitvi te zadeve. Glede predlaganih prič A. Ž. in B. G. pa je toženec sicer v odgovoru na tožbo predlagal njuno zaslišanje, vendar ni navedel, katera dejstva naj bi te priče potrdile. Po 212. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in za ta dejstva predlagati dokaze. Po 236. čl. ZPP pa mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oz. zaposlitev. Vselej kadar stranka uveljavlja kakšen zahtevek mora navesti dejstva in predlagati dokaze za ta dejstva. To je s sistem vezanosti dokazov s trditvami, ki je vsebovan v 236. čl. ZPP. Tožnik pa pri predlaganju teh prič ni navedel, o čem vedo povedati, zato jih sodišče ni bilo dolžno zaslišati.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu plačilo odškodnine D. G.v višini 274.992,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 34.992,000 SIT od 6. 3. 1998 dalje do plačila, od zneska 240.000,00 SIT pa od 3. 12. 2001 dalje. Drugotožniku S. V. pa je priznalo odškodnino v višini 114.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2001 dalje do plačila. Tožencu je naložilo, da povrne obema tožnikoma 252.537,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2001 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. S sklepom z dne 27. 5. 2003, izdanem na podlagi 328. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa je popravilo uvod sodbe z navedbo, da se spor nanaša na znesek - za prvo toženo stranko pa 443.740,00 SIT, za drugo toženo stranko pa znaša vrednost spornega predmeta 400.000,00 SIT in da je bila glavna obravnava opravljena 3. 12. 2001, v izreku sodbe pa popravilo 4. tč. izreka tako, da se pravilno glasi, da se v presežku za znesek 168.748,00 SIT za prvo tožnico in za znesek 286.000,00 SIT za drugega tožnika tožbeni zahtevek zavrne.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in s pritožbo izpodbija sodbo in sklep o popravi. V laični pritožbi zoper sodbo izpodbija dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V pritožbi navaja, da priči M. V. in D. V. soglasno potrjujeta, da se je dogodek, ki je predmet te tožbe, odvijal bistveno drugače, kot sta ga opisala tožnika. Kljub temu je sodišče verjelo izjavama tožnikov in deloma njunim pričam. Meni, da bi policist N., ki je prišel na kraj dogodka, opazil poškodbe tožnice, če bi jih imela, tako pa je navajal le podplutbo na S. očesu. Ravno tako je policist Š. M. navedel, da kolikor bi zaznal morebitno fizično obračunavanje, bi to zabeležil in podal predlog zaradi pretepa na javnem kraju in ne samo zaradi kršenje javnega reda in miru. Čeprav je v zapisu navedeno, da naj bi šlo za udarec z roko, to po definiciji ni pretep. Iz te izjave pa se razbere, da na G. ali S. ni opazil sledi fizičnega obračunavanja. Nikoli ni podal izjave, da naj bi G. padla čez ograjo in si takrat poškodovala protezo, kot je to navedel v izjavi policist N.. Tako je iz izjav policistov moč razbrati, da ni šlo za fizično nasilje, temveč zgolj za kršitev javnega reda in miru. Sodni izvedenec je v mnenju navedel, da so poškodbe pri S. V. bolj površne in so spremembe na očesni mrežnici posledica osnovnega obolenja. Na glavni obravnavi je pooblaščenec tožeče stranke povedal, da priča A. B. ne želi pričati v tem pravdnem postopku, ker se ne želi zameriti sosedom, zato umikajo dokazni predlog za zaslišanje te priče. Ko se je ta priča pogovarjala z njegovo soprogo, je povedala, da ni prejela sodnega vabila, niti je tožeči stranki nista pozvali, da bi pričala. Že takrat je predlagal, naj se Borovnikovo zasliši, saj bi vedela izpovedati v zvezi z ozadjem dogodka, ne pa tudi o samem dogodku. Odločitev sodišča izpodbija v celoti in predlaga, da sodišče ponovno skliče obravnavo in kot priče zasliši že predlagane osebe A. Ž., B. G. in A. B., ki bodo dodatno pojasnile okoliščine in ozadje dogodka. V pritožbi zoper sklep pa navaja, da se sklicuje na pritožbo zoper sodbo, ki jo je že vložil in v kateri je zelo nazorno predstavil svoje argumente zoper sodbo in predlagal, da se odškodninski zahtevek v celoti zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo, da je 16. 1. 1998 prišlo med pravdnimi strankami, ki so sosedje, do konflikta, ko je tožnik hotel toženca spoditi s ceste in zato naročil sestri, da ga nažene s pomočjo vodnega curka. Sodišče je tudi ugotovilo, da je geneza spora v neurejenih lastninskopravnih razmerjih. Sodišče je štelo, da so vsi navzoči povzročili konflikt, zaslišanim pa ni v celoti verjelo, ker je štelo, da je njihovo pričanje delno pristrano. Pri tem je verjelo pričam M. in D. V., ko sta povedala, da je toženec skočil na sosedov vrt. Pritožnikovi očitki, da je sodišče napačno povzelo izpovedbi obeh, niso utemeljeni. Sodišče je v razlogih sodbe obširno in natančno obrazložilo, da pričam glede na prizadetost ni moglo verjeti v celoti. Oba V. sta v sorodstvenem razmerju s tožencem, zato nista neprizadeti priči. Povedala pa sta, da je toženec na ravnanje tožnikov reagiral tako, da je "kar bos", kot je povedala žena toženca M. V., skočil k tožnikoma na vrt, potem pa se je začelo mahanje s cevjo sem in tja. Priča V. je še opisala, da je prišlo med možem in tožnikom do prerivanja.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje logično zaključilo, zakaj in kako je prišlo do dogodka, pri tem pa se pravilno oprlo na objektivne dokaze - zdravstveno dokumentacijo o poškodbah tožnikov in na izpovedbo policistov, ki so prišli na kraj dogodka. Sodišče je verjelo policistoma, ki sta prišla na kraj dogodka že po končanem prepiru in svoja opažanja zabeležila v prijavi sodniku za prekrške. Pritožnikova navajanja, da sodišče ni pravilno ocenilo izjave policista Š., niso utemeljena. Ta priča je na glavni obravnavi povedala in obrazložila, da je v njegovem zapisniku navedeno, da naj bi šlo za udarec z roko, kar pa po definiciji ni pretep. Priča je torej govorila o tem, kar izhaja tudi iz policijskega zapisnika. Iz tega zapisnika pa izhaja, da je toženec v medsebojnem konfliktu z roko enkrat udaril tožnika v predel desnega očesa, tožnico pa s komolcem v predel ust. Pritožbeno navajanje, da iz policijske izpovedbe in zapisnikov izhaja, da ni šlo za fizična obračunavanja, so sicer resnične, vendar pa nimajo vpliva na zaključka sodišča, saj je policist obrazložil, kaj šteje pod pojem "pretep". Sodišče je v ravnanju toženca ugotovilo elemente odškodninske odgovornosti in zaključilo, da je toženec poškodoval oba tožnika. Pravilno je sodišče štelo, da sta tožnika s svojim ravnanjem soprispevala k dogodku in njun soprispevek pravilno ovrednotilo, česar toženec pritožbeno ne izpodbija. Pri tem je sodišče pravilno uporabilo določbo 192. čl. ZOR, ki je veljal v času škodnega dogodka in ki določa, da oškodovanec, ki je tudi sam kriv, da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot je bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Delež oškodovancev z 20 in 40 % je pravilno ocenilo.

Tožeča stranka je za svoje trditve predlagala zaslišanje priče A. B., ker pa ta priča na obravnavo ni prišla, je na glavni obravnavi 7. 3. 2001 ta dokazni predlog umaknila. Po tem umiku je toženec predlagal, da se ta priča zasliši in obenem povedal, da ta priča ve povedati le o ozadju dogodka, medtem ko dogodka ni videla. Sodišče prve stopnje je na zadnji glavni obravnavi štelo, da te priče ni potrebno zaslišati, toženec pa takrat, ko je sodišče dokazni postopek zaključilo ni izrecno zahteval, da se zasliši tudi ta priča. Sodišče je pravilno ocenilo, da priče, ki ni bila očividec dogodka, ni bilo potrebno zaslišati, saj njena izpovedba ne bi pripomogla k razjasnitvi te zadeve. Glede predlaganih prič A. Ž. in B. G. pa je toženec sicer v odgovoru na tožbo predlagal njuno zaslišanje, vendar ni navedel, katera dejstva naj bi te priče potrdile. Po 212. čl. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in za ta dejstva predlagati dokaze. Po 236. čl. ZPP pa mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oz. zaposlitev. Vselej kadar stranka uveljavlja kakšen zahtevek mora navesti dejstva in predlagati dokaze za ta dejstva. To je s sistem vezanosti dokazov s trditvami, ki je vsebovan v 236. čl. ZPP. Tožnik pa pri predlaganju teh prič ni navedel, o čem vedo povedati, zato jih sodišče ni bilo dolžno zaslišati.

Sodišče je glede poškodb tožnika ugotovilo, da je V. S. utrpel udarec desnega očesa in dela desne očesne votline, podplutbo zgornje veke desnega očesa, krvavitev podveznice očesa in zaradi teh naštetih poškodb tudi okvaro mrežnice, ki pa je v vzročni povezavi s sladkorno boleznijo. Gleda D. G. pa je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je utrpela številne obtolčenine po trebuhu, po rokah in udarec v čeljust zaradi česar se ji je zlomila ustna snemna zobna proteza ter obtolčenine po prsnem košu spredaj. Sodišče je v razlogih sodbe ugotovilo, da je toženec tekom postopka ugovarjal le temelju odškodninske odgovornosti, medtem ko višini ni posebej ugovarjal. Tudi v pritožbi zoper sodbo zgolj iz previdnosti vlaga pritožbo na celotni odškodninski zahtevek, vendar dejanskega stanja, ki ga je glede samih poškodb, časa trajanja posameznih bolečin in teže bolečin ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izpodbijal. Glede na to je pritožbeno sodišče preizkulo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (določbe čl. 200 ZOR) in ali so podane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Za G. D. je sodišče ugotovilo, da je prestajala 2 dni hude bolečine, en teden srednje hude bolečine in nato še en teden lažje bolečine, kot neugodnosti pa 4 dnevno hospitalizacijo, rentgensko kontrolo, pomoč pri raznih opravilih in zlomljeno zobno protezo. Glede na težo poškodb, čas trajanja fizičnih bolečin in neugodnosti je odškodnina v višini 200.000,00 SIT primerna, zato je sodišče, ob upoštevanju soprispevka pravilno prisodilo tožnici za to obliko škode 160.000,00 SIT. Tudi odškodnina za strah v višini 100.000,00 SIT, ob upoštevanju sokrivde 80.000,00 SIT je primerna glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je tožnica prenašala intenziven primarni strah in pa nato še pet dni sekundarnega strahu. Glede S. V. je sodišče ugotovilo, da je prenašal hude bolečine največ 1 do 2 ure, srednje močne bolečine 7 dni in lažje bolečine 3 do 4 tedne, medtem ko je bil neugoden rentgen, pregled v očesni ambulanti, kirurška opravila, 4 tedne pa ni mogel opravljati zahtevnejših opravil. Glede na vse to in ob teži poškodb je odškodnina v višini 150.000,00 SIT popolnoma primerna, zato je sodišče utemeljeno, ob upoštevanju 40 % soprispevka tožeče stranke stranke prisodilo znesek 90.000,00 SIT. Tudi odškodnina za strah je ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, primerna.

Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse okoliščine, odločilne za zaključek sodišča o tem, ali je podana odškodninska odgovornost tožeče stranke, to je določbe čl. 154/I ZOR in 200 ZOR, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

S sklepom o popravi je sodišče le popravilo delno uvod in izrek sodbe v skladu z določbo 328. čl. ZPP, po kateri lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. Pritožnik se sicer zoper ta sklep pritožuje, vendar v pritožbi navaja, da se pri tem sklicuje na svojo pritožbo zoper sodbo. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zoper sodbo zavrnilo, za zavrniti pa je bilo potrebno tudi pritožbo zoper sklep o popravi.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi stroške pritožbenega postopka.