Jedro

V konkretnem primeru meje prostega preudarka niso bile prekoračene in tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da na podlagi zavodskega poročila ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 8. 105. in 107. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in 88. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust. Iz obrazložitve izhaja, da je odločitev sprejela na podlagi poročila zavoda o poteku prestajanja kazni. Tožnik je enkratni splošni povratnik in ima nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja. Med prestajanjem kazni se je neprimerno vedel, odprte ima kazenske postopke ter enajst (11) čakajočih kazni in ni plačal odškodnine oškodovancem. Prav tako nima. Prav tako nima urejenih pogojev za vključitev v življenje na prostosti, kar je relevantno pri odločanju o pogojnem odpustu. Glede na navedeno ni utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. 2. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga tožbo. Navaja, da so v izpodbijani odločbi nepravilno opredeljena kazniva dejanja, zaradi česar gre posledično za kršitev ustavnih pravic po 135. 136. in 137. členu Ustave, ker je kršen 26. člen Ustave, ki opisuje Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin po rimskem pravu, v zatirani utesnjeni tesnobi, v zatirani krščanski veri, v apartheidu. Ker se po zakonu RS kršijo zakonske pacientove pravice, prihaja do nastanka bolezni, to pa kasneje pripelje do storitve kaznivega dejanja. Zato mu morata ZPKZ in Ministrstvo za pravosodje, vsak posebej plačati približno 900 bilijonov evrov. V pravnem aktu je tudi nepravilno zapisano, da je na dan 1. 7. 2014 prestal 63,30 % kazni, saj je dejansko prestal 61,97 % kazni.

3. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem, ko odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta odločila, da se tožnikova prošnja za pogojni odpust zavrne.

6. Pogojni odpust prestajanja kazni ureja KZ-1 v 88. členu. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je kazen izrečena, ne stori novega kaznivega dejanja. Obsojenec je lahko pogojno izpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja storjenega pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspeh pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev življenju na prostosti (peti odstavek 88. čelna KZ-1).

7. Iz podatkov v spisu in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je v zvezi s tožnikovo predmetno prošnjo zavod izdelal poročilo. Iz tega poročila je razvidno, da je imel tožnik na dan 1. 7. 2014 63, 3 % prestane kazni, na dan 1. 8. 2014 64,2 % prestane kazni in na dan 1. 9. 2014 prestane 65,1 % prestane kazni. Prav tako je iz poročila razvidno, da ima tožnik odprte še tri kazenske postopke, da je večkrat kršil določila hišnega reda s tem, da se ni primerno vedel, da se sestankov male vzgojne skupine ne udeležuje in da je potem, ko nekaj časa ni hodil na delo v delovno terapijo in izostankov tudi ni opravičil z bolniško odsotnostjo, ponovno pričel hoditi na delo.

8. Ob upoštevanju zgoraj citiranih zakonskih določb in podatkov v spisu, je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da na podlagi zavodskega poročila ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil. Po mnenju sodišča je tožena stranka tudi pravilno uporabila prosti preudarek. Sodišče meni, da v konkretnem primeru meje prostega preudarka niso bile prekoračene in tožena stranka prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne ustreza namenu za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

9. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Tožbenega očitka v zvezi s kršitvami ustavnih pravic sodišče ni moglo preizkusiti, ker jih tožnik ni z ničemer konkretiziral in utemeljil. Ni utemeljena tožbena navedba, da je na dan 1. 7. 2014 prestal 61, 97 % kazni, saj iz navedenega poročila izhaja, da je na ta dan prestal 63,3 % kazni, torej (celo) več, kot to v tožbi zatrjuje tožnik.

10. Ker je po navedenem po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. V zvezi s tožnikovim zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi kršitev pacientovih pravic sodišče pojasnjuje, da za odločitev o tem zahtevku v predmetnem upravnem sporu ni podlage, ker to ni predmet tega upravnega spora, saj je sodišče v tem upravnem sporu presojalo le pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe o zavrnitvi tožnikove prošnje za pogojni odpust.