Jedro

Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Predvsem pa mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, v skladu s prvim odstavkom 153. člena ZPP založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v višini 2.983,08 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2017 dalje (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 678,04 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodba nejasna in nerazumljiva, saj se je prometna nesreča dejansko zgodila na opisan način, tožniku pa je v posledici slednje nastala materialna škoda, ki je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) ni v celoti plačala. Toženka je namreč del škode pred pravdo poravnala, ni pa poravnala poškodovanih zračnih blazin in zategovalnikov varnostnih pasov, zato je tožnik vložil predmetno tožbo. Postopek je potekal normalno, dokler ni bil postavljen izvedenec I.K., ki je v mnenju postavil ugotovitev, da do prometne nesreče ni moglo priti, kljub temu, da sta oba udeleženca prometne nesreče izpovedala, na kakšen način se je škodni dogodek zgodil. Prav tako so očividci dali izjave, saj se je prometna nesreča zgodila v prisotnosti večjega števila ljudi, ki so prišli takoj na kraj nesreče, na kraj nesreče pa je prišla tudi policija. Izdelan je bil cenilni zapisnik s strani toženke, posnete so poškodbe, policija je sestavila zapisnik, toženka pa je del škode poravnala, ob vsem tem pa izpodbijana sodba nima nobenega razloga in se neupravičeno sklicuje na cenitev izvedenca I. K., kateremu je tožnik v celoti nasprotoval ter predlagal novega izvedenca avtomobilske stroke. Izvedensko mnenje je neupoštevno, ker ne vsebuje nobenega fizikalnega oziroma empiričnega izračuna, čeprav bi izvedensko mnenje moralo temeljiti na fizikalnem izračunu sil in kinetike. Cenilec toženke si je vozili ogledal in trčenje vozil je nesporno, medtem ko si cenilec I. K. vozil ni ogledal in izvedensko mnenje v celoti temelji na domnevah. V posledici slednjega je nujna postavitev drugega izvedenca, ki bo lahko izdelal mnenje, ki bo temeljilo na empiričnih izračunih, v posledici slednjega pa je tudi ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, kršeno pa je bilo tudi načelo kontradiktornosti, s tem, ko sodišče ni dovolilo novega cenilca. Tožnik je bodisi spregledal bodisi ni prejel poziva za založitev predujma za novega cenilca, za kar mu je žal. Sicer je izrazil pripravljenost, da takoj plača predujem za novega cenilca, vendar sodišče tega ni sprejelo in je izdalo izpodbijano sodbo brez razlogov v sodbi, zato tožnik prosi za novo sojenje in ponovno poudarja, da je pripravljen založiti predujem za izvedence, novo sojenje pa je potrebno tudi iz razloga, da bo sodišče prve stopnje izdelalo sodbo v skladu z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki bo razumljiva in bo vsebovala vse razloge. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma razveljavi in vrne v novo obravnavanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom ZPP.

5. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitev izvedenca I.K., ki je ugotovil, da poškodbe na vozilih, torej vozilu tožnika in vozilu povzročitelja nesreča niso nastale kot posledica trčenja, kot ga opisujeta udeleženca prometne nesreče. Prav tako je izvedenec ugotovil, da v obravnavanem primeru nikakor ni bilo možno, da bi prišlo do sproženja varnostnega sistema, torej aktiviranja zračne blazine in zateznika varnostnega pasu. Izvedenec je nadalje pojasnil, da je nenavadno, da so se rezervni deli zaradi identifikacije posameznega dela pošiljali dobavitelju, saj zadošča, da se dobavitelju sporoči VIN številka avtomobila. Tožnik je izdelanemu mnenju nasprotoval, zato ga je sodišče pozvalo, da založi predujem za novega izvedenca in ga v sklepu z dne 9. 10. 2018 opozorilo na posledice nezaložitve predujma. Tožnik po prejemu sklepa predujma ni plačal. 6. Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Predvsem pa mora stranka, ki predlaga izvedbo dokaza, v skladu s prvim odstavkom 153. člena ZPP založiti znesek, potreben za stroške, ki bodo nastali z izvedbo dokaza. Če tega ne stori, sodišče po tretjem odstavku istega člena dokaza ne izvede. Tožnik je bil pozvan k plačilu predujma za novega izvedenca ter poučen o pravnih posledicah, vendar zahtevanega zneska kljub temu ni založil. Če tožnik morebiti ni zmogel plačati predujma oz. je iz utemeljenih razlogov zamudil s plačilom bi moral slednje uveljavljati pred sodiščem prve stopnje. Nenazadnje pa tožnik na domnevno kršitev, v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP, pred sodiščem prve stopnje ni opozoril, čeprav je na zadnjem naroku bilo jasno, da sodišče dokaza z novim izvedencem ne bo izvedlo. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenca I.K., kljub dejstvu, da tožnik z njim ni soglašal. 7. Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje in navaja, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti zgolj na izvedensko mnenje, ki je v nasprotju z navedbami udeležencev prometne nesreče, številnih prič, ki so dogodek videle in policijskega zapisnika. Sodišče druge stopnje glede na pritožbene navedbe ugotavlja, da iz policijskega zapisnika izhaja, da je ogled prometne nesreče s strani policistov bil opravljen naknadno, ker je eden izmed udeležencev - tožnik po škodnem dogodku iskal zdravniško pomoč in je policijo zaprosil za ogled kraja prometne nesreče, sicer pa sta se udeleženca prometne nesreče o krivdi sporazumela ter izpolnila poročilo o prometni nesreči ter si izmenjala podatke. Prav tako iz zapisnika o prometni nesreči izhaja, da so policisti na kraju ugotovili, da se poškodbe na vozilu udeležencev ne ujemajo in niso skladne z izjavami udeleženih voznikov o poteku in posledicah prometne nesreče, glede slednjega pa sicer obstaja zgolj sum, slednjega pa niso uspeli potrditi. Ne držijo pritožbene navedbe, da so v prometni nesreči bile prisotne številne priče, ki so izpovedale o samem načinu nastanka prometne nesreče. O prometni nesreči sta izpovedala zgolj udeleženca prometne nesreče, toženka pa je ves čas tudi pred pravdnim postopkom načinu nastanka prometne nesreče, v kateri bi naj nastale tako obsežne poškodbe, kot jih je zatrjeval tožnik, torej da se je sprožila varnostna blazina, nasprotovala, slednje pa je potrdil tudi izvedenec prometne stroke.

8. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključki sodišče prve stopnje zaključuje, da je mnenje izvedenca strokovno in v ugotovitve izvedenca ne dvomi, o slednjem pa ima ustrezne razloge v 5. do 7. točki obrazložitve.

9. Nadalje nima prav pritožba, da sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločilo pravilno. Stroški izvedenca so bili odmerjeni na 646,04 EUR s sklepom sodišča z dne 6. 7. 2018, prav tako pa je toženka upravičena do stroškov mestnega prometa za 3x prihod na sodišče saj je izkazala, da ima njen škodni center sedež na Zagrebški cesti in je upravičena do stroškov mestnega prometa 2,00 EUR v eno smer).

10. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).