Jedro

Tožnik uveljavlja odškodnino v višini prejemkov, ki bi jih prejel, če ne bi bil nezakonito razrešen z mesta direktorja tožene stranke (nad prejemki, ki jih je imel v spornem obdobju), in sicer za čas od prenehanja delovnega razmerja pri tožencu do izteka mandata. Tožnik je bil predčasno razrešen iz razloga nezaupanja (kar pa ni zakonit razlog za razrešitev po drugem odstavku 38. člena ZZ) in brez kakršnekoli vsebinske opredelitve razlogov za odpoklic, zaradi česar je bila odločitev o razrešitvi arbitrarna. Ker je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da sklep o razrešitvi tožnika ni zakonit, je šteti, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga, toženka pa pri razrešitvi tudi ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tožniku je tako nastala škoda v posledici nezakonite razrešitve, saj mu je bila tudi pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi prenehanja funkcije direktorja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 74.117,74 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2015 dalje do plačila in od tega zneska plačati predpisane davke in prispevke, ter mu povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.884,89 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku z vmesno sodbo po temelju ugodi, zaradi odločitve o višini in stroških postopka pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi presoje, da ni podana vzročna zveza med nezakonito razrešitvijo in nastalo škodo, ker tožniku škoda ni nastala v posledici nezakonite razrešitve, ampak posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanje delovnega razmerja, ki pa je bilo zakonito. Meni, da je presoja sodišča prve stopnje o obstoju vzročne zveze materialnopravno napačna. Tožnik namreč v obravnavanem sporu vtožuje škodo, ki mu je zaradi nezakonitosti sklepa o razrešitvi nastala na njegovih osebnih prejemkih, pri čemer je višino odškodnine opredelil kot razliko med dohodki, ki bi jih imel, če ne bi bil nezakonito razrešen do izteka mandata, in dohodki, ki jih je v tem obdobju dejansko prejemal, zato je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da tožnik vtožuje prejemke iz delovnega razmerja. Tožnik vtožuje škodo v obliki izgubljenega dobička, ki ga je utemeljeno pričakoval glede na normalni tek stvari (če mu ne bi predčasno in nekrivdno prenehal mandat), pa ga zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke ni mogel doseči (tretji in prvi odstavek 168. člena OZ). Zato odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi samo vprašanje (ne)zakonitosti odpovedi, na vzročnost med nezakonito razrešitvijo tožnika in škodo, ki mu je zaradi tega nastala, nima nobenega vpliva. Kot izhaja iz tretjega odstavka 17. člena tožnikove individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2015, ta pogodba preneha veljati z dnem prenehanja funkcije direktorja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru razrešitve je po navedbah pritožbe bila avtomatična posledica, ki je tožnik v nobenem primeru ni mogel preprečiti in je v vsakem primeru odpoved zakonita. Navaja, da takšen sklep potrjuje tudi odločitev pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 470/2014 z dne 22. 10. 2014, s katero je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik nezakonito razrešen, a mu je delovno razmerje tožena stranka zakonito odpovedala. Meni, da ne vzdrži ugotovitev sodišča, da vzrok za nastalo škodo ni nezakonita razrešitev, temveč odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ocena sodišča prve stopnje, da je vzrok za uveljavljano odškodnino odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne sama nezakonita razrešitev, pomeni, da v primeru, kadar je odpoved pogodbe o zaposlitvi avtomatična posledica same razrešitve, oškodovanec ne bi bil upravičen zahtevati povračila škode, ki jo je utrpel zaradi nezakonite razrešitve. Navaja, da je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri svoji presoji ni upoštevalo ne teorije o ratio legis vzročnosti niti teorije o adekvatni vzročnosti, ki jo sodna praksa priznava kot relevantne pri presoji vzročne zveze. Sklicuje se na sodno prakso (odločitve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 204/2014, VIII Ips 26/2009 in VIII Ips 187/2009 ter odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 430/2012 in Pdp 713/2014), ki vprašanje o upravičenosti poslovodnih oseb do plačila pravične denarne odmene v primeru nezakonite razrešitve presoja ločeno od ugotovitve (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino v višini prejemkov, ki bi jih prejel, če ne bi bil nezakonito razrešen z mesta direktorja tožene stranke (nad prejemki, ki jih je imel v spornem obdobju), in sicer za čas od prenehanja delovnega razmerja pri tožencu do izteka mandata. Tožnik je izrecno izpodbijal sklep o razrešitvi z dne 4. 3. 2013. S pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 470/2014 z dne 22. 10. 2014 je bilo pravnomočno odločeno, da je sklep o razrešitvi z dne 4. 3. 2013 nezakonit in prav zaradi njegove nezakonitosti tožnik uveljavlja odškodnino. V citirani zadevi (opr. št. Pdp 470/2014) je tožnik uveljavljal tudi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov, ki mu jo je istega dne (4. 3. 2013) podala tožena stranka in s citirano pravnomočno odločbo je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov zavrnjen. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je sicer v konkretnem primeru protipravno ravnanje povzročitelja škode podano v tem, da je toženka tožnika nezakonito razrešila z mesta direktorja, vendar je istočasno ugotovilo, da škoda ni nastala tožniku v posledici nezakonite razrešitve, ampak v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja, ki pa je bilo ugotovljeno za zakonito, zato je materialnopravno zaključilo, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo.

7. Z vidika upravičenosti do odškodnine kot zahtevka, pri katerem tožnik zatrjuje, da prav nezakonitost sklepa o razrešitvi predstavlja nedopustno oz. protipravno ravnanje, je bistvenega pomena, ali je bil tožnik razrešen iz utemeljenega razloga. Pri presoji upravičenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka je treba ugotoviti, ali je podano nedopustno oz. protipravno ravnanje toženke. Če je bil kot direktor predčasno odpoklican in razrešen brez utemeljenega razloga in zato v nasprotju z določbo drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 in nadalj. - ZZ)(1) , kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo VDSS, opr. št. Pdp 470/2014 z dne 22. 10. 2014, gre za nedopustno oz. protipravno ravnanje. Pri presoji obstoja le-tega je pomembno tudi, ali je toženka ravnala v skladu z dolžnostjo, da je pri odpoklicu ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Ta pravni standard se razlaga tudi s pomočjo zakonskih določb, vključno z določbo drugega odstavka 38. člena ZZ in sodne prakse, ki določa razrešitev le iz zakonskih razlogov (med katerimi pa ni razloga izrečene nezaupnice, ki je bila razlog za razrešitev tožnika) in določa tudi standard obrazloženosti akta razrešitve.

8. Tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da za ta spor ni pravno relevantno vprašanje nezakonitosti sklepa o razrešitvi z dne 4. 3. 2013, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov, ki mu je bila podana istega dne in je bila ugotovljena za zakonito. Ker je sodišče prve stopnje kot pravno relevantno upoštevalo zgolj redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov, ki je bila tožniku podana v posledici nezakonite razrešitve, je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo. V obravnavani zadevi je bil tožnik predčasno razrešen iz razloga nezaupanja (kar pa ni zakonit razlog za razrešitev po drugem odstavku 38. člena ZZ) in brez kakršnekoli vsebinske opredelitve razlogov za odpoklic, zaradi česar je bila odločitev o razrešitvi arbitrarna(2). Ker je s pravnomočno sodbo opr. št. Pdp 470/2014 ugotovljeno, da sklep o razrešitvi tožnika ni zakonit, je šteti, da je bil tožnik odpoklican brez utemeljenega razloga, toženka pa pri razrešitvi tudi ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

9. Kot izhaja iz tretjega odstavka 17. člena tožnikove individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2012, ta pogodba preneha veljati z dnem prenehanja funkcije direktorja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru razrešitve je bila torej avtomatična posledica, ki je tožnik v nobenem primeru ni mogel preprečiti, kar utemeljeno uveljavlja v pritožbi. Čeprav je bil tožnik nezakonito razrešen, mu je delovno razmerje tožena stranka zakonito odpovedala. Tožniku je tako nastala škoda v posledici nezakonite razrešitve, saj mu je bila tudi pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi prenehanja funkcije direktorja. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil vzrok za nastalo škodo zakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi iz objektivnih razlogov in ne nezakonita razrešitev tožnika. Pritožba pravilno opozarja, da tožnik v obravnavanem sporu vtožuje škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitosti sklepa o razrešitvi na njegovih osebnih prejemkih, pri čemer je višino odškodnine opredelil in konkretiziral kot razliko med dohodki, ki bi jih imel, če ne bi bil nezakonito razrešen do izteka mandata, in dohodki, ki jih je v tem obdobju dejansko prejemal. V posledici opisane zmotne uporabe materialnega prava je ostalo tako dejansko stanje v zvezi z višino tožbenega zahtevka nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče ni spustilo v ugotavljanje utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka.

10. Ker so bili podani s pritožbo uveljavljani razlogi in je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Drugi odstavek 38. člena ZZ določa razloge za predčasen odpoklic in se nanašajo na primere, če direktor sam zahteva razrešitev, ali če nastane kateri od razlogov, ko po predpisih v delovnih razmerjih preneha delovno razmerje po samem zakonu, če direktor pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zakona ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organa zavoda in ravna v nasprotju z njimi ter če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti.

(2) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 159/2016 z dne 22. 11. 2016.