Jedro

Iz poziva sodišča prve stopnje na odpravo pomanjkljivosti tožbe izhaja, da je sodišče prve stopnje to pritožnikovo tožbo že pred vročitvijo tega poziva (upravičeno) štelo kot tožbo zoper sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrgla pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pritožnik je zahtevo iz poziva sodišča prve stopnje v celoti in pravočasno izpolnil in s tem tudi nedvoumno izkazal, kateri sklep tožene stranke izpodbija. Zato kljub temu, da v tožbi ni ustrezno popravil opravilne številke izpodbijanega sklepa, ni mogoče zgolj zaradi tega šteti, da je pritožnik izpodbijal sklep tožene stranke o omejitvi gibanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 535/2013-6 z dne 15. 4. 2013 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom s 1. točko izreka na podlagi drugega (pravilno tretjega) odstavka 189. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo (pritožnikovo) tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-85/2013/4 (1313-14) z dne 27. 3. 2013, s katerim je tožena stranka pritožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce Postojna do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 26. 3. 2013 do 26. 6. 2013. Z 2. točko izreka pa je posledično na podlagi 32. člena ZUS-1 zavrglo pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je po vpogledu v sodni spis I U 536/2013 ugotovilo, da je pritožnik s tožbo že sprožil upravni spor zoper isti akt, to je sklep tožene stranke, št. 2142-85/2013/4 (1313-14) z dne 27. 3. 2013, v kateri je uveljavljal isti tožbeni zahtevek kot v obravnavanem primeru, in sicer odpravo istega akta tožene stranke. O prvi tožbi je sodišče odločilo že s sodbo I U 536/2013 z dne 11. 4. 2013, s katero je tožbo zavrnilo. To pomeni, da je bilo o zakonitosti akta, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, že predhodno odločeno z nepravnomočno sodbo Upravnega sodišča, zato je bilo treba tožbo in posledično zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. 3. Pritožnik s pritožbo izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita, saj glede na poziv sodišča prve stopnje na odpravo pomanjkljivosti jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje vedelo, da je tožba vložena zoper sklep tožene stranke, na podlagi katerega je tožena stranka pritožnikovo prošnjo zavrgla, ne pa na sklep, s katerim je pritožniku omejila gibanje. Navedel je, da „v konkretnem primeru gre več kot za očitno pisno napako, ki se lahko zgodi vsakemu, posebno če piše dve tožbi istočasno, oziroma kaj ostane tudi v računalniku“. Sklicuje se na 328. in 335. člen ZPP ter 30. člen ZUS-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in celotno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa samo odloči o zahtevku. V pritožbi tudi v celoti povzema tožbo in popravlja pisno napako v tožbenem predlogu.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je tožena stranka v zvezi s pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito izdala istega dne, to je 27. 3. 2013, dva sklepa, in sicer pod opravilno številko 2142-85/2013/3 (1313-14) sklep, s katerim je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ zavrgla pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, s sklepom pod opravilno številko 2142-85/2013/4 (1313-14) pa je pritožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni. Pritožnik je s tožbo, ki je predmet obravnavane zadeve, sicer formalno, s sklicevanjem tako v uvodu tožbe kot v tožbenem zahtevku na opravilno številko, izpodbijal sklep tožene stranke o omejitvi gibanja, ki ga je tožbi tudi priložil, hkrati pa je vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe za zadržanje tega sklepa. Vendar pa iz vsebine tožbe nedvoumno izhaja, da je pritožnik vsebinsko oziroma dejansko izpodbijal sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrgla pritožnikovo zahtevo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Zaradi navedene neskladnosti je sodišče prve stopnje pritožnika tudi pozvalo na odpravo pomanjkljivosti, in sicer „da naj sodišču predloži upravni akt, s katerim je tožena stranka odločila, da tožnikove prošnje ne bo obravnavala in je njegovo prošnjo zavrgla, ker zahtevi za začasno odredbo in tožbi ni priložen ustrezen upravni akt, temveč sklep o omejitvi gibanja, to je akt zoper katerega je tožnik že vložil tožbo v upravnem sporu, ki se pri tem sodišču vodi pod opr. št. I U 536/2013“. Pritožnik je v danem roku predložil sodišču zahtevani sklep tožene stranke o zavrženju njegove prošnje za mednarodno zaščito, ni pa ustrezno popravil tudi opravilnih številk izpodbijanega sklepa (oziroma številke) v tožbi oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je kljub temu, da je pritožnik v celoti ravnal v skladu z njegovim pozivom, menilo, da je na podlagi prvega odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, vezano na tožbeni zahtevek, zato je tožbo in posledično zahtevo za izdajo začasne odredbe ob tako ugotovljeni litispendenci zavrglo.

7. Glede na navedeno je v obravnavani zadevi sporno, ali se pritožnikova tožba šteje za tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-85/2013/4 (1313-14) z dne 27. 3. 2013, s katerim je tožena stranka pritožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce Postojna, ali pa za tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-85/2013/3 (1313-14), s katerim je ta zavrgla pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča iz poziva sodišča prve stopnje na odpravo pomanjkljivosti tožbe izhaja, da je sodišče prve stopnje to pritožnikovo tožbo že pred vročitvijo tega poziva (upravičeno) štelo kot tožbo zoper sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrgla pritožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pritožnik je zahtevo iz poziva sodišča prve stopnje s predložitvijo navedenega sklepa v celoti in pravočasno izpolnil in s tem tudi nedvoumno izkazal, kateri sklep tožene stranke s to tožbo izpodbija. Zato kljub temu, da v tožbi ni ustrezno popravil opravilne številke izpodbijanega sklepa, ni mogoče zgolj zaradi tega šteti, da je pritožnik izpodbijal sklep tožene stranke o omejitvi gibanja.

9. Zato sta po presoji Vrhovnega sodišča tožba in zahteva za izdajo začasne odredbe glede na njuno vsebino, kljub očitni napaki v navedbi številke izpodbijanega akta, razumljivi oziroma ni dvoma, da se tožba in začasna odredba nanašata izključno na sklep tožene stranke o zavrženju pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Slovenije.

10. Če pa je sodišče prve stopnje tudi po izvršitvi svojega poziva, to je po predložitvi v pozivu zahtevanega akta, menilo, da pritožnik izpodbija sklep tožene stranke o omejitvi gibanja, oziroma da je treba zgolj zaradi vezanosti sodišča na tožbeni zahtevek šteti, da izpodbija ta sklep, bi ga moralo glede na vse okoliščine obravnavanega primera v skladu z 31. členom ZUS-1 dodatno pozvati (ker ga ni že s prvim pozivom) na odpravo tudi te pomanjkljivosti.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena in s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo upoštevati navedena stališča Vrhovnega sodišča.