Jedro

Glede na besedilo prve alineje 52. člena ZMZ-1 ne more biti dvoma, da je prošnjo na tej podlagi mogoče zavrniti le, če je prosilec navedel samo dejstva, ki, tudi če bi bila resnična, priznanja mednarodne zaščite ne bi mogla utemeljiti. V splošnem torej drži, da prošnje iz tega razloga ni mogoče zavrniti, če sodišče ugotovi, da je prosilec sicer zatrjeval okoliščine, ki so za priznanje mednarodne zaščite relevantne, a so se te v dokaznem postopki izkazale za neresnične.

Izpodbijana sodba ne temelji na dokazni oceni pritožnikovih navedb o podkupljivosti in neučinkovitosti maroške policije, temveč na presoji, da ostajajo te presplošne in premalo konkretizirane, da bi lahko utemeljevale sklep, da mu država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred zatrjevanimi ravnanji nedržavnih subjektov v smislu tretje alineje 24. člena ZMZ‑1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo št. 2142-3590/2025/9 (1222-13) z dne 2. 2. 2026, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in odločilo o posledicah te odločitve.

2.V obrazložitvi je pritrdilo ugotovitvam toženke, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da prihaja iz varne izvorne države. Tožnik zatrjevanih groženj oziroma zasledovanja stricev nesporno ni prijavil policiji, o podkupljivosti in neučinkovitosti le-te pa je podal zgolj posplošene navedbe. Ne trdi niti, da bi zapor, ki naj bi mu grozil v izvorni državi, lahko pomenil nesorazmerno, nehumano ali ponižujoče kaznovanje oziroma kršitev temeljnih človekovih pravic. Že dejstvo, da mu zapor sploh grozi, je sodišče prve stopnje po zaslišanju tožnika ocenilo kot malo verjetno.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ne bi smelo dokazno ocenjevati zatrjevanih dejstev, ampak bi moralo svojo presojo omejiti na to, ali so njegove navedbe res take, da so nepomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. To pa po presoji pritožnika njegove navedbe so, saj je navajal, da so ga sorodniki zaradi dedovanja iskali, zasledovali, pretepli in mu grozili s smrtjo. Zatrjeval je torej fizično, psihično in spolno nasilje in s tem resno škodo, pri čemer je pojasnil tudi, da teh dejanj ni prijavil policiji, ker imajo strici denar in jo lahko podkupijo. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi z nasprotjem med izrekom in obrazložitvijo.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito je bila zavrnjena na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določata, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja), ali če prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7.Glede na besedilo prve alineje 52. člena ZMZ-1 ne more biti dvoma, da je prošnjo na tej podlagi mogoče zavrniti le, če je prosilec navedel samo dejstva, ki, tudi če bi bila resnična, priznanja mednarodne zaščite ne bi mogla utemeljiti.1 V splošnem torej drži, da prošnje iz tega razloga ni mogoče zavrniti, če sodišče ugotovi, da je prosilec sicer zatrjeval okoliščine, ki so za priznanje mednarodne zaščite relevantne, a so se te v dokaznem postopki izkazale za neresnične.2 Vendar pa pritožnik, ki sodišču prve stopnje očita takšno postopanje, spregleda, da to iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja.

8.Nasprotno, sodišče prve stopnje je najprej pojasnilo, da bi lahko bile zatrjevane grožnje sorodnikov z vidika mednarodne zaščite relevantne le, če bi pritožnik hkrati navajal tudi, zakaj mu izvorna država ni bila sposobna ali ni hotela nuditi zaščite pred sorodniki (11. točka obrazložitve).3 Nato je ugotovilo, da pritožnik ni trdil, da bi zatrjevane grožnje oziroma zasledovanje stricev prijavil policiji, pri čemer je o podkupljivosti in neučinkovitosti le-te podal zgolj posplošene navedbe. Zatrjeval ni niti, da bi zapor, ki naj bi mu grozil v izvorni državi, lahko pomenil nesorazmerno, nehumano ali ponižujoče kaznovanje oziroma kršitev temeljnih človekovih pravic (12. točka obrazložitve). Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje presodilo, da njegovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi in subjekti preganjanja (13. točka obrazložitve).

9.Izpodbijana sodba torej ne temelji na dokazni oceni pritožnikovih navedb o podkupljivosti in neučinkovitosti maroške policije, temveč na presoji, da ostajajo te presplošne in premalo konkretizirane, da bi lahko utemeljevale sklep, da mu država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred zatrjevanimi ravnanji nedržavnih subjektov v smislu tretje alineje 24. člena ZMZ‑1. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje ob tem citiralo nekatera stališča Ustavnega sodišča, ki se nanašajo na zavrnitev prošnje v rednem postopku, uporabilo besedno zvezo "dokaznega bremena ni zmogel" in pritožnikove trditve o tem, da mu sploh grozi zapor, ocenilo kot malo verjetne. Vendar pa iz razlogov izpodbijane sodbe kot celote nedvoumno izhaja, da odločitev ni temeljila na samostojnem ugotavljanju dejanskega stanja, temveč na oceni, da pritožnik že s svojimi navedbami ni zadostil zahtevani stopnji konkretizacije oziroma izkazanosti zatrjevanih okoliščin za utemeljitev pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Te ocene pa pritožniku s pavšalnimi ugovori, da meni drugače, ne uspe izpodbiti.

10.Z nasprotjem med izrekom in obrazložitvijo izpodbijana sodba ni obremenjena že zato, ker je tako iz izreka, kot tudi iz obrazložitve jasno razvidno, da je sodišče prve stopnjo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ob tem, kot že večkrat pojasnjeno, tudi ni ugotovilo, da bi iz pritožnikovih navedb izhajalo, da se je znašel v položaju, v katerem mu grozi preganjanje s strani nedržavnih subjektov.

11.Neutemeljene so tudi posplošene pritožbene navedbe, da je pritožnik navedel individualizirane okoliščine, zaradi katerih Maroka zanj ne bi bilo mogoče šteti za varno izvorno državo v smislu druge alineje 52. člena v zvezi z 61. členom ZMZ‑1. Po presoji sodišča prve stopnje pritožnik ni navedel nobene okoliščine, ki bi to trditev lahko podprla, zgolj nestrinjanje s tako presojo pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe.

12.Po obrazloženem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen Zakona o upravnem sporu).

-------------------------------

1Podobno določa tudi s to alinejo implementiran člen 31(8)(a) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), ki govori o vprašanjih, ki niso pomembna za preučitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

2Podobno izhaja tudi iz v pritožbi citiranega stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up‑2214/06 z dne 20. 9. 2007, da pospešeni postopek ni dopusten v primerih, ko prosilec zatrjuje okoliščine, ki bi ob njihovi resničnosti lahko pomenile podlago za priznanje mednarodne zaščite in je zato potrebna njihova dokazna presoja v rednem postopku. To stališče se sicer nanaša na Zakon o azilu, ki je prenehal veljati leta 2008, in ne na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1

3Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite je, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode - država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).