Jedro

Revizijsko poudarjanje, da razlogi, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o takoimenovanem podrejenem tožbenem zahtevku, govore tudi za razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o takoimenovanem glavnem tožbenem zahtevku, da so torej za odločitev o obeh njenih tožbenih zahtevkih pomembni enaki razlogi, dejansko in vsebinsko pomeni, da je šlo za odločanje o v pretežnem delu enakih tožbenih zahtevkih. Zato različna odločitev o teh enakih delih tožbenih zahtevkov predstavlja nasprotje med izreki sodbe in njenimi razlogi, torej bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Že v postopku na prvi stopnji ni bilo pogojev za naknadno eventuelno kumulacijo tožbenih zahtevkov po drugem odstavku 188. člena ZPP. Po prvem odstavku 191. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Takoimenovani podrejeni tožbeni zahtevek v tej pravdi je vsebovan v takoimenovanem glavnem tožbenem zahtevku in ne gre niti za spremembo istovetnosti zahtevka, niti za uveljavljanje drugega zahtevka poleg že obstoječega. Manjši zahtevek, ki je vsebovan v glavnem zahtevku, ni drug zahtevek v smislu prvega odstavka 191. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu glede odločitev o takoimenovanem glavnem tožničinem tožbenem zahtevku razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o tožničinih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku pod I. tč. prvi odstavek delno ugodilo takoimenovanemu podrejenemu tožbenemu zahtevku glede obsega nepremičnin, ki predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank in določilo tožničin delež v višini 9/20, toženčev pa višini 11/20; v izreku pod I. tč. drugi odstavek je delno ugodilo temu zahtevku glede premičnin in določilo enaka deleža pravdnih strank kot pri nepremičninah; v izreku pod I. tč. tretji odstavek je odločilo o pravdnih stroških; v izreku pod I. tč. četrti odstavek je v presežku zavrnilo takoimenovani podrejeni zahtevek in v celoti takoimenovani glavni tožbeni zahtevek. V izreku pod II. tč. je v štirih odstavkih odločilo tudi o toženčevem nasprotnem tožbenem zahtevku glede obsega skupnega premoženja na drugem nepremičnem in premičnem premoženju, glede deležev na njem, pravdnih stroških in glede zavrnitve presežnega nasprotnega tožbenega zahtevka.

Sodišče druge stopnje je odločilo o pritožbah obeh pravdnih strank tako, da jima je deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih glede odločitev o tožničinem takoimenovanem podrejenem tožbenem zahtevku v izrekih pod I. tč. prvi odstavek, drugi odstavek glede posameznih premičnin in deležev pravdnih strank na vseh premičninah, tretji odstavek in četrti odstavek, kolikor se nanaša na zavrnitev presežnega takoimenovanega podrejenega tožbenega zahtevka, razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede odločitve o toženčevem nasprotnem tožbenem zahtevku je sodbo razveljavilo v izrekih pod II. tč. drugi in tretji odstavek in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem še izpodbijanem delu je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija odločitev o takoimenovanem glavnem tožbenem zahtevku, uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo njenemu takoimenovanemu glavnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno z razveljavitvijo obeh sodb nižjih sodišč glede tega zahtevka in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica vztraja pri tem, da bi glede na zbrano dokazno gradivo moralo že sodišče prve stopnje ugoditi njenemu takoimenovanemu glavnemu tožbenemu zahtevku oziroma sodišče druge stopnje ustrezno spremeniti sodbo prve stopnje. Če je že pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o takoimenovanem podrejenem tožbenem zahtevku, je najmanj, kar bi moralo storiti, to, da razveljavi tudi odločitev o zavrnitvi takoimenovanega glavnega tožbenega zahtevka. Res so v tem zahtevku zajete vse nepremičnine, ki tvorijo vl. št... k.o..., vendar pa gre za zemljišča in stavbe, torej tudi objekte, ki sta jih v času trajanja zakonske zveze zgradili pravdni stranki, torej za stanovanjsko hišo in gospodarska poslopja s pripadajočimi funkcionalnimi zemljišči. Ni pravilno stališče, da so zemljišča v vl. št... k.o... toženčevo posebno premoženje, ker ga je podedoval. Tožnica vztraja pri trditvi, da sta se s tožencem vrnila iz N. na predlog njegovih staršev in tudi dejansko prevzela skrb zanju. Prišla sta zaradi dogovora, da bosta v odmeno za pomoč pri preživljanju in potrebnem oskrbovanju staršev dobila vse premoženje, ki je bilo vpisano na toženčevega očeta. Ob ponovitvi stališča, da razlogi za razveljavitev odločitve o takoimenovanem podrejenem tožbenem zahtevku govorijo tudi za razveljavitev odločitve o takoimenovanem glavnem tožbenem zahtevku, ob opozorilu, da je v obeh zahtevkih vsebovana poleg nepremičnine vl. št... k.o... tudi nepremičnina v vl. št... iste k.o. in ob opozorilu, da samo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pretežni del takoimenovanega glavnega tožbenega zahtevka itak vsebovan v takoimenovanem podrejenem tožbenem zahtevku, saj gre le za razliko v delu parc. št..., tožnica zaključuje, da vse navedeno predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V tistem delu, v katerem revizija zatrjuje nasprotje med vsebino zapisnikov o izpovedbah in razlogih sodbe o teh zapisnikih, je ostala revizija nekonkretizirana in predstavlja le prepis dela zakonskega besedila. Pač pa revizijsko poudarjanje, da razlogi, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o takoimenovanem podrejenem tožbenem zahtevku, govore tudi za razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o takoimenovanem glavnem tožbenem zahtevku, da so torej za odločitev o obeh njenih tožbenih zahtevkih pomembni enaki razlogi, dejansko in vsebinsko pomeni, da je šlo za odločanje o v pretežnem delu enakih tožbenih zahtevkih. Zato različna odločitev o teh enakih delih tožbenih zahtevkov predstavlja nasprotje med izreki sodbe in njenimi razlogi, torej bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

V obravnavani zadevi gre za redko in specifično procesno situacijo, ki jo je z neustreznim postavljanjem tožbenih zahtevkov povzročila tudi tožnica. V svojem pripravljalnem spisu z dne 19.1.1993 (redna št. 23 spisa) je precizirala svoj do takrat edini tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala ugotovitev, da spada v skupno premoženje obeh pravdnih strank, na katerem sta njuna deleža enaka, poleg nepremičnine - parc. št... v vl. št... k.o... tudi vseh konkretiziranih pet parcelnih številk - zemljišča in stavbe, vpisanih v vl. št... k.o..., nato pa razširila tožbeni zahtevek glede obsega skupnega premoženja še na več premičnin. V nadaljevanju pa je "zgolj iz previdnosti" postavila takoimenovani podrejeni tožbeni zahtevek, ki je glede premičnin popolnoma enak takoimenovanemu glavnemu tožbenemu zahtevku, glede nepremičnin pa se razlikuje le v tem, da zajema le del parc. št..., vl. št... k.o..., v približni izmeri 62 m2, ki naj bi po geodetski odmeri predstavljal del k novozgrajeni stanovanjski hiši pripadajočega funkcionalnega zemljišča, in ne več cele parc. št... v izmeri 1008 m2. Postavitve takoimenovanega podrejenega tožbenega zahtevka tožnica z ničemer ni posebej utemeljila, dejanska in pravna podlaga obeh zahtevkov je ostala enaka, zahteveka pa sta tudi po svoji vsebini pretežno enaka.

V taki situaciji že v postopku na prvi stopnji ni bilo pogojev za naknadno eventuelno kumulacijo tožbenih zahtevkov po drugem odstavku 188. člena ZPP. Po prvem odstavku 191. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Takoimenovani podrejeni tožbeni zahtevek v tej pravdi je po obrazloženem vsebovan v takoimenovanem glavnem tožbenem zahtevku in ne gre niti za spremembo istovetnosti zahtevka, niti za uveljavljanje drugega zahtevka poleg že obstoječega. Manjši zahtevek, ki je vsebovan v glavnem zahtevku, ni drug zahtevek v smislu prvega odstavka 191. člena ZPP. Zato so že v času sojenja na prvi stopnji obstajali razlogi za zavrženje tega dela tožbe zaradi tekoče pravde oziroma litispendence kot procesne ovire. Nanjo mora sodišče v skladu z določbami 194. člena ZPP paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti, enako pa velja glede na določbo drugega odstavka 365. člena ZPP v zvezi z 11. točko drugega odstavka 354. člena ZPP tudi za pritožbeno sodišče. Obe nižji sodišči sta navedeno procesno oviro spregledali, na revizijski stopnji pa uveljavljanje te kršitve glede na določbo 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in določbo drugega odstavka 394. člena ZPP ni več mogoče. Ker pa tožnica v reviziji vztraja pri trditvi o enakih razlogih za odločanje o obeh njenih tožbenih zahtevkih in ker je tudi pritožbeno sodišče samo izrecno ugotovilo, da sta oba tožničina tožbena zahtevka v pretežni meri enaka, saj je takoimenovani glavni tožbeni zahtevek večji le glede dela parc. št... k.o..., pomeni odločitev o zavrnitvi pritožbe zoper odločitev o takoimenovanem glavnem tožbenem zahtevku in o ugoditvi pritožbi proti odločitvi o takoimenovanem podrejenem tožbenem zahtevku z njeno razveljavitvijo nasprotujoče si razloge glede različnih odločitev o enakih delih tožbenih zahtevkov, torej kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Zato je moralo revizijsko sodišče tožničini reviziji na podlagi določbe prvega odstavka 394. člena ZPP ugoditi, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu o zavrnitvi tožničine pritožbe proti sodbi sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega takoimenovanega glavnega tožbenega zahtevka razveljaviti, v tem delu razveljaviti tudi sodbo sodišča prve stopnje, ki je obremenjena z enako procesno kršitvijo in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbi nižjih sodišč v zvezi z zavrnitvijo tožničinega takoimenovanega glavnega tožbenega zahtevka je revizijsko sodišče v celoti razveljavilo, torej tudi v tistem delu, v katerem se oba (nepravilno) postavljena tožbenega zahtevka ne pokrivata, ki se torej nanaša na večji del parc. št... k.o..., ker ta del ni dovolj določen, saj geodetska odmera še ni bila izvršena. Tudi sodišče druge stopnje je v okviru odločanja o toženčevi pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje o ugoditvi takoimenovanemu tožničinemu podrejenemu tožbenemu zahtevku to odločitev razveljavilo in v razlogih razveljavitvenega dela svoje odločbe poudarilo, da za odmero funkcionalnega zemljišča, v katerem naj bi bil zajet tudi manjši del parc. št... k.o..., ne zadošča izvedeniško mnenje s približno oceno, temveč je potrebno geodetsko odmero k novozgrajeni stanovanjski hiši opraviti že v teku pravdnega postopka.

V novem sojenju bo glede na nastalo procesno situacijo (ki jo je vsaj deloma z neustreznim postavljanjem tožbenega zahtevka povzročila tudi tožnica) sodišče prve stopnje moralo najprej ugotoviti, o katerem nepremičnem in premičnem premoženju je pravnomočno odločeno s prisojo ali zavrnitvijo takoimenovanega podrejenega tožbenega zahtevka (parc. št. 903, vl. št. 1360 k.o. ...; parc. št. 894/4, vl. št. 391 k.o. ... - stara hiša; določene prisojene in zavrnjene premičnine). Nadaljnje ravnanje sodišča bo odvisno od tožničinega ravnanja. V kolikor tožnica ne bo ustrezno preoblikovala svojega tožbenega zahtevka, bo moralo sodišče s sklepom tožbo glede tistega dela takoimenovanega glavnega tožbenega zahtevka, o katerem je v okviru odločanja o takoimenovanem podrejenem tožbenem zahtevku s prisojo in zavrnitvijo že pravnomočno odločeno, zavreči zaradi procesne ovire že razsojene stvari. Tožbo glede preostalega (na drugi stopnji razveljavljenega) dela takoimenovanega podrejenega tožbenega zahtevka, ki je bil postavljen naknadno, bo moralo s sklepom zavreči zaradi procesne ovire tekoče pravde. Po dopolnitvi dokaznega postopka v skladu z navodili v razveljavitvenem delu pritožbene odločbe bo nato odločilo o še preostalem delu tožničinega takoimenovanega glavnega tožbenega zahtevka in o razveljavljenem delu v zvezi s toženčevim nasprotnim tožbenim zahtevkom.

Odločitev o tožničinih revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.