Jedro

Posest je dobroverna, če sta podana dejanski - dejanska oblast nad stvarjo (prvi odstavek 70. člena ZTLR) in voljni element - zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Ta njegova zmota pa mora biti opravičljiva. Mora biti torej prepričan, da je stvar njegova, in to tudi potem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju razsodilo, da mora toženka v 15 dneh opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico toženke na parcelah št. 75/1, 75/2, 624, 646/1, 646/2, 648, 650/1, 650/2, 652, 656/2, 657, 658, 659/1, 659/2, 660, 661, 663, 664, 666, 667/1, 667/3 in 667/4, vpisanih v vl. št... k.o..., še posebej pa mora na teh parcelah opustiti obdelovanje, uživanje plodov ter uporabo stare hiše in gospodarskih poslopij. Tožnici pa je naložilo, naj v 15 dneh izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na delu parcele št. 656/1 na toženkino ime. V presežku (glede izstavitve zemljiškoknjižne listine za ostale parcele zaradi priposestvovanja) je toženkin zahtevek zavrnilo. Toženki je še naložilo, naj tožnici povrne pravdne stroške. Ugotovilo je, da je tožničina lastnina parcel izkazana z zemljiškoknjižnim izpiskom. Po 37. členu zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR) lahko lastnik zahteva od posestnika, naj mu stvar izroči, in po 42. členu tega zakona lahko zahteva, naj tretji, ki ga vznemirja, preneha s tem. Toženki se ni posrečilo dokazati priposestvovanja. Ker ni preteklo 20 let, odkar je postala polnoletna (1957) do leta 1974, ko je v lokacijskem spisu videla zemljiškoknjižni izpisek, ki je izkazoval tožničino lastnino.

Neutemeljeno je tudi toženkino sklicevanje na oporoko starega očeta, ker ta na zapuščinski obravnavi ni bila predložena, na slednji pa je bil sklenjen dedni dogovor, da pokojnikova vdova izroči svojo polovico nepremičnin hčerki - tožnici.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo glede parcel št. 75/1, 75/2, 656/2 in 677 ter za del parcele 656/1 in stroškovno odločitev razveljavilo, v nerazveljavljenem delu pa je sodbo potrdilo. V zvezi s slednjim je zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje v dejanskem in pravnem pogledu pravilno ugotovilo, da toženka nepremičnin ni priposestvovala, ker ni pred letom 1974, ko je ugotovila zemljiškoknjižno stanje, preteklo 20 let ne šteto od leta 1970 ne od toženkine polnoletnosti leta 1957. Toženka je proti zavrnilnemu delu te odločbe vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala vrhovnemu sodišču, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da bo ugodeno njeni pritožbi v celoti in da bo tako tudi v ostalem sodba sodišča prve stopnje razveljavljena in zadeva vrnjena temu sodišču v novo sojenje. Ko uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava se sklicuje na drugi in tretji odstavek 72. člena ZTLR. Ker se po zakonu domneva, dobrovernost posesti, bi morala tožnica dokazovati nedobrovernost toženkine posesti, česar pa niti ni skušala storiti. Priposestvovalna doba je začela teči s smrtjo oporočitelja J. V. leta 1953. Toženka zaradi svoje nerazgledanosti ni mogla pripisovati ustrezne pozornosti okoliščini, da se je lokacijska dokumentacija za novogradnjo glasila na tožnico. Toženka je končala komaj tri razrede osnovne šole.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Drži, da se dobrovernost domneva, vendar sta sodišči na podlagi izvedenega dokaznega postopka in v zvezi z njim zlasti na podlagi toženkinih izjav lahko utemeljeno sklepali, v katerem času je toženka upravičeno štela, da so obravnavane nepremičnine njene. Zakon določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Podana morata biti torej dejanski - dejanska oblast nad stvarjo (prvi odstavek 70. člena ZTLR) in voljni element - zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar. Ta njegova zmota pa mora biti opravičljiva. Mora biti torej prepričan, da je stvar njegova, in to tudi potem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Tako se pokaže kot pravilno sklepanje nižjih sodišč, da toženka ni imela obravnavanih nepremičnin v posesti tako, da bi izvajala "lastniško oblast", neposredno dejansko oblast nad njimi. Sama je namreč izpovedala, da je na posestvu gospodarila do dveh let pred smrtjo njena stara mati, plačevala davke ipd. Tako posest ni mogla začeti teči že s smrtjo starega očeta. Po drugi strani pa nikakor ni mogoče šteti, celo v primeru, da bi sodišče verjelo toženki, da je bila prepričana o svojem lastništvu tudi po postopku za pridobitev lokacijske dokumentacije, da gre za opravičljivo zmoto. Še tako preprostemu človeku bi bilo videti vsaj nenavadno, da se listine za gradnjo glasijo na nekoga drugega, ki ni lastnik sveta, na katerem naj bi se gradilo, ki ne živi na njem, ki ne sodeluje v gradnji zato, da bi postal njen lastnik, ipd. Takšne neskrbnosti v pravnem prometu, torej tudi če bi šlo res zanjo, ni mogoče tolerirati. Pravilna se tako izkaže ugotovitev, da potrebna 20-letna priposestvovalna doba do pridobitve lokacijske dokumentacije kot zadnjega mejnika morebitne dobroverne posesti ni potekla.

Uveljavljeni revizijski razlog tako ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen zakona o pravdnem postopku).