Jedro

Dejanska podlaga odločitve na podlagi 41. člena ZAzil so okoliščine, ki izkazujejo, da prosilec ni predložil ustreznega dokaza oziroma da na podlagi predloženega sploh ni mogoče izkazati, da so se zanj spremenile okoliščine po izdaji prejšnje odločbe. Dejstvo, da k novi prošnji niso priložena nobena dokazila, ni odločilno pri presoji uporabe določbe 41. člena ZAzil, ker ZAzil za vložitev ponovne prošnje ne zahteva prilog v obliki pisnih dokazil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1888/2002-9 z dne 23.10.2002, in se zadeva v tem delu vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

S 1. točko izreka sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje, na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 970/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 10.9.2002. S tem sklepom je tožena stranka na podlagi 41. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000-odl. US RS, 13/2000-odl. US RS, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil) zavrgla tožnikovo ponovno prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ker razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje njeno vložitev niso spremenjene okoliščine ali dejstva, ki bi nastala po izdaji odločbe z dne 19.1.2001. Z 2.točko izreka navedene sodbe in sklepa je tožena stranka tožnika oprostila plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane 1. točke izreka sodbe in sklepa sodišče prve stopnje navaja, da lahko na podlagi 41. člena ZAzil prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, vloži novo prošnjo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Iz tožbe in podatkov v upravih spisih izhaja, da je tožnik podal prvo prošnjo za azil dne 11.11.1999 in dne 3.9.2002 novo prošnjo, ki jo je ponovil z vlogo odvetnika z dne 5.9.2002 in še dne 6.9.2002 na predpisanem obrazcu. Po navedbah tožene stranke je bilo o prvi prošnji za azil odločeno z odločbo z dne 19.1.2001. Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in navaja, da k novi prošnji tožnik ni predložil nobenega dokaza o bistveno spremenjenih okoliščinah. Glede bistveno spremenjenih okoliščin, tudi s tožbo, ni predlagal nobenih dokazov. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na vsebinsko odločanje o prvotni in novi prošnji, so, kot brezpredmetni, neupoštevni.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano 1. točko uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Zatrjuje, da ima izpodbijana 1. točka pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nima obrazložitve, zakaj navedbe v novi prošnji ne morejo biti dokaz o spremenjenih okoliščinah. V določbah 41. člena ZAzil ni izrecno navedeno, kakšne dokaze bi moral prosilec predložiti novi prošnji. Zato je kot dokaz mogoče uporabiti vse, kar ustreza posameznemu primeru, tudi navedbe v prošnji oziroma izjavo stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano 1. točko in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da opravi glavno obravnavo in spremeni izpodbijano 1. točko in mu prizna azil. Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve s tožbo izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka odločila na podlagi ugotovitve, da razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje svojo novo prošnjo, ne morejo pomeniti spremenjenih okoliščin ali dejstev, ki bi nastala po izdaji odločitve o njegovi prvi prošnji za priznanje azila. Po stališču tožene stranke bi razloge, zatrjevane v novi prošnji, tožnik že lahko uveljavljal v prejšnjem postopku.

Iz obrazložitve izpodbijane 1. točke izhaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlogov tožene stranke. Svojo odločitev je oprlo na stališče, da tožnik k novi prošnji ni predložil nobenih dokazov, da so se zanj okoliščine, po izdaji prejšnje odločbe, bistveno spremenile. Tega stališča pa ni obrazložilo, saj ni navedlo, katere okoliščine so podlaga takšnemu sklepanju. Dejanska podlaga odločitve na podlagi 41. člena ZAzil so, po presoji pritožbenega sodišča, takšne okoliščine, ki izkazujejo, da prosilec ni predložil ustreznega dokaza oziroma da na podlagi predloženega sploh ni mogoče izkazati, da bi se zanj spremenile okoliščine po izdaji prejšnje odločbe. Dejstvo, da k novi prošnji niso priložena nobena dokazila, ni odločilno pri presoji uporabe določbe 41. člena ZAzil, ker ZAzil za vložitev ponovne prošnje ne zahteva prilog v obliki dokazil. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev, je, po presoji pritožbenega sodišča, izpodbijana 1. točka tako pomanjkljiva, da se ne more preizkusiti. S tem je podan razlog iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbah 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena. Ta razlog je po določbi 3. odstavka 72. člena ZUS bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano 1. točko izreka navedene sodbe in sklepa in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo pridobiti še upravne spise o odločanju o prvi tožnikovi prošnji in se na podlagi medsebojne primerjave razlogov obeh tožnikovih prošenj opredeliti do odločitve tožene stranke. V novem postopku je sodišče prve stopnje vezano na stališča iz tega sklepa.