Jedro

Tožnik je vložil tožbi zoper akta, s katerima je tožena stranka predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s predhodnim zavrženjem vloge tožnika za podaljšanje roka za dopolnitev vloge.

Ker sta bila akta o zavržbi predloga za podaljšanje roka odpravljena v drugem upravnem sporu in ker iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka glede na odločitev sodišča tožniku podaljšala rok za dopolnitev vlog, tožnik nima več pravnega interesa za konkretni tožbi, to je za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zavržbo podaljšanja roka, saj je organ dejansko vrnil zadevo v prejšnje stanje. Torej ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče v tem upravnem sporu sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj je tožena stranka dejansko vrnila postopek v fazo, kot jo z izpodbijano tožbo tožnik želi, je po presoji sodišča prenehal pravni interes tožnika za odpravo te odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je izdala dva sklepa (št. 312-491/2019-5/383 z dne 10. 12. 2019 in št. 312-483/2019-8/383 z dne 10. 12. 2019), s katerima je zavrgla predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje. Odločila je še, da posebni stroški v zvezi z izdajo tega sklepa niso nastali.

2. V obrazložitvi je navedla, da je 17. 10. 2019 izdala dva sklepa (št. 312-491/2019-5/383 in št. 312-483/2019-5/383), s katerima je zavrgla vlogo tožnika za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo deklaracije za proizvodno napravo Elektrarna 1, z drugim pa za Elektrarno 2, ker sta bili vloženi prepozno. V obeh zadevah je tožnik 27. 11. 2019 podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v katerem je navedel, da prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo deklaracije ni mogel pravočasno poslati, saj je 10. 10. 2019 zbolel in mu je zdravstveno stanje onemogočalo pripravo in posredovanje navedene prošnje. 11. 10. 2019, na zadnji dan roka za vložitev prošnje za podaljšanje roka, pa je bil službeno odsoten v Bjelovarju, kjer je iskal nujno zdravniško pomoč. Zaradi zdravstvenega stanja se je v Slovenijo vrnil šele 15. 10. 2019, ko je tudi vložil prošnjo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo deklaracije za proizvodno napravo. Kot dokazila o upravičenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje je priložil potrdilo o oddani priporočeni pošiljki z dne 15. 10. 2019, vlogo za podaljšanje roka, ki je bila priporočeno poslana po pošti 15. 10. 2019, napotnico Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica z dne 10. 10. 2019, dva izvoda Lječnička potvrda z dne 26. 11. 2019 in izjavo C. C. 3. Tožena stranka je v skladu s prvim odstavkom 105. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovila, da je tožnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil prepozno. Ob dejstvu, da se je z zamudo seznanil najkasneje 29. 10. 2019, je 8-dnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje iztekel 6. 11. 2019. Sklicevanje na dejstvo, da je predlagatelj z dokazili razpolagal šele 27. 11. 2019, ko je prejel zdravniški potrdili s Hrvaške, je po mnenju agencije neutemeljeno. Predlagatelj bi namreč lahko predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno z dokazili, s katerimi je razpolagal (napotnica Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica z dne 10. 10. 2019) ter bi dodatna dokazila poslal naknadno, ko bi z njimi razpolagal. 4. Tožnik v tožbi opozarja, da je z izpodbijanima odločitvama prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih ter izpodbija odločbi zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter naložitev stroškov. Poudarja, da je že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožnik pojasnil, da ima edino eno zaposleno osebo in to je direktor družbe C. C. Ta bi mogel pri toženi stranki 11. 10. 2019 vložiti vlogo za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo deklaracije za proizvodno napravo, česar pa v tem roku ni storil, ker je bil hudo bolan, zato vloge za podaljšanje roka v dodeljenem roku ni mogel pripraviti in jo oddati. C. C. je hudo zbolel že 10. 10. 2019, ko je tožniku še tekel rok za dopolnitev vloge, tedaj v dobri veri, da bo naslednji dan, tj. 11. 10. 2019 toženi stranki poslal pravočasno dopolnitev vloge iz Bjelovarja, kjer je bil na službeni poti, kjer pa je znova zbolel, zato navedenega dne vloge ni bil sposoben napisati. To je potem lahko oddal šele 15. 10. 2019, ko se mu je stanje izboljšalo in se je vrnil v Slovenijo. Težo bolezni C. C., zaradi katere ni bil sposoben pravočasno oddati dopolnitve vloge, izkazuje medicinska dokumentacija iz Bjelovarja in ne izvid z dne 10. 10. 2019, zato je nerazumljiv očitek tožene stranke, da bi lahko tožnik predlogu za vrnitev v prejšnje stanje priložil že izvid z dne 10. 10. 2019. Ta izvid ni tisti izvid, na podlagi katerega bi se lahko ugotovilo, zakaj C. C. ni 11. 10. 2019 oddal dopolnitve vloge, pač pa je to šele kasneje nastala medicinska dokumentacija, katere pa tožnik kljub zaprosilom v Bjelovar ni prejel vse do 26. 11. 2019. Glede na vse pojasnjeno je torej odločitev tožene stranke o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje nepravilna in zakonita.

5. Tožnik je v pripravljalni vlogi sodišče še obvestil, da je sodišče v zadevi II U 523/2019 s sodbo z dne 13. 5. 2022 odločilo, da se tožbi tožnika ugodi in se sklep tožene stranke št. 312-483/2019-5/383 z dne 17. 10. 2019 in sklep tožene stranke št. 312-491/2019-5/383 z dne 17. 10. 2019 odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek. Na odpravljenih sklepih o zavrženju vloge za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo deklaracije iz citirane sodbe slonita tudi izpodbijana sklepa v konkretni zadevi, glede katerih pa je sedaj podlaga odpadla, iz česar po prepričanju tožnika nujno sledi, da je potrebno tudi tožbi v predmetni zadevi ugoditi in odpraviti tudi izpodbijana sklepa.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne predstavlja sklepa, ki bi se skladno z določilom drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko izpodbijal s tožbo v upravnem sporu. Z navedenim sklepom postopek o izdaji upravnega akta, to je odločbe o izdaji deklaracije za proizvodni napravi Elektrarna 1 in Elektrarna 2, ni bil končan. Res je, da sta bila izpodbijana sklepa zadnja izdana dokumenta v zadevi izdaje deklaracij za proizvodno napravo 1 in proizvodno napravo 2, vendar je ob tem treba upoštevati, da je bil sam postopek izdaje deklaracij za navedeni proizvodni napravi končan z izdajo sklepov št. 312-483/2019-5/383 in št. 312-491/2019-5/383, oba z dne 17. 10. 2019, s katerima sta se vlogi za izdajo deklaracij zavrgli. Zoper navedena sklepa pa je bila vložena tožba v upravnem sporu, ki se pred sodiščem vodi pod II U 523/2019. Če bi sodišče v navedeni zadevi tožbi tožeče stranke ugodilo in sklepa o zavrženju vlog za izdajo deklaracij za proizvodni napravi 1 in 2 odpravilo, bi se zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila, preden so bili »morebiti« odpravljeni upravni akti izdani. Navedeno pomeni, da bi se zadeva vrnila v stanje pred izdajo sklepov o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

7. Dodatno še navaja, da je skladno z določilom 105. člena ZUP treba predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti v 8 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, ki je povzročil zamudo oziroma od dneva, ko je stranka zvedela za zamudo. Četudi bi sledili navedbi tožnika, da se je z zamudo seznanil šele 29. 10. 2019, ko je prejel sklepa, s katerima je bil predlog za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo deklaracij zavržen, bi predlog za vrnitev v prejšnje stanje morala vložiti najkasneje do 6. 11. 2019. Slednjega pa ni storil in je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil šele 27. 11. 2019. Tako je na mestu zaključek, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen prepozno, in opravičljivosti razlogov ni bilo potrebno presojati in s tem tudi ne zaslišati stranke. Zamuda, ki je posledica slabe organizacije dela, ni opravičljiv razlog, na podlagi katerega bi tožena stranka, četudi bi predlog za vrnitev v prejšnje stanje bil vložen pravočasno, ugodila predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Če je tožnik vedel, da se ji rok za dopolnitev vloge za izdajo deklaracij izteče 11. 10. 2019, in če je vedel, da do tega dne vloge ne bo dopolnil zaradi obsežnega pridobivanja dokazil, kot je sam navedel v prepozno posredovani prošnji za podaljšanje roka, ob vsem navedenem pa se je še odpravljal na službeno pot v tujino, bi kot vestna in skrbna stranka zaprosil za podaljšanje roka, še preden se je odpravil na službeno pot in ne bi čakal na zadnji dan roka za dopolnitev vloge.

**K I. točki izreka:**

8. Tožba se zavrže. 9. V konkretni zadevi sta predmet sodnega odločanja sklepa tožene stranke št. 312-483/2019-8/383 z dne 10. 12. 2019 in št. 312-491/2019-8/383 z dne 10. 12. 2019, s katerima je tožena stranka zavrgla predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s predhodnim zavrženjem vloge tožnika za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo deklaracije za proizvodno napravo Elektrarna 1 oziroma Elektrarna 2. 10. V konkretnem primeru sta izpodbijana procesna sklepa, s katerima postopek sicer ni bil končan. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

11. Vendar je potrebno poudariti, da je tožena stranka sama navajala, da sta bila izpodbijana sklepa zadnja izdana dokumenta v zadevi izdaje deklaracij za proizvodno napravo 1 in proizvodno napravo 2, saj sta bila izdana 10. 12. 2019. Sam postopek izdaje deklaracij za navedeni proizvodni napravi je bil sicer končan z izdajo sklepov št. 312-483/2019-5/383 in št. 312-491/2019-5/383, oba z dne 17. 10. 2019, s katerima sta se vlogi za izdajo deklaracij zavrgli. Z izpodbijanima sklepoma z dne 10. 12. 2019 se je tako postopek odločanja o izdaji deklaracij za proizvodno napravo 1 in proizvodno napravo 2 de facto končal (gre za situacijo, ki je po učinkih podobna odločitvi o glavni stvari), zato je v skladu s sodno prakso zoper tak sklep treba dopustiti samostojno sodno varstvo v upravnem sporu.1

12. Sodišče pa je sicer tožbo v tem upravnem sporu zavrglo iz naslednjih razlogov:

13. V skladu s 36. členom ZUS-1 mora sodišče najprej preveriti, ali so za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjene procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na to pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kar določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Če te niso izpolnjene, mora tožbo s sklepom zavreči. Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če je vložena zoper upravni akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto korist. 14. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu.2

15. V tem upravnem sporu je tožnik vložil tožbi zoper akta, s katerima je tožena stranka predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s predhodnim zavrženjem vloge tožnika za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo deklaracije za proizvodno napravo Elektrarna 1 oziroma Elektrarna 2, zavrgla. Tožnik je v zadevi sodišče sam obvestil, da je sodišče v zadevi II U 523/2019 s sodbo z dne 13. 5. 2022 odločilo, da se tožbi tožnika ugodi in se sklep tožene stranke št. 312-483/2019-5/383 z dne 17. 10. 2019 in sklep tožene stranke št. 312-491/2019-5/383 z dne 17. 10. 2019 odpravita in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek. Na odpravljenih sklepih o zavrženju vloge tožnik za podaljšanje roka za dopolnitev vloge za izdajo deklaracije iz citirane sodbe slonita tudi izpodbijana sklepa v konkretni zadevi. Ker sta bila akta o zavržbi predloga za podaljšanje roka odpravljena in ker iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka glede na odločitev sodišča v zadevi II U 523/2019 tožniku podaljšala rok za dopolnitev vlog za izdajo deklaracij za proizvodno napravo Elektrarna 1 oziroma Elektrarna 2, ta nima več pravnega interesa za konkretni tožbi, to je za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z zavržbo podaljšanja roka, saj je organ dejansko vrnil zadevo v prejšnje stanje.

16. Tako je zaključiti, da ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče v tem upravnem sporu sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj je tožena stranka dejansko vrnila postopek v fazo, kot jo z izpodbijano tožbo tožnik želi. Tako tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vodenje postopka glede izpodbijanih sklepov in je po presoji sodišča odpadel (prenehal) pravni interes tožnika za odpravo te odločbe, saj očitno ne posega več v pravico ali neposredno, na zakon oprto osebno korist tožnika. Na podlagi navedenega je s tem sklepom tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem med drugim, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 56/2015 z dne 22. 2. 2017. 2 Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča RS: sklep I Up 121/2018 z dne 17. 10. 2018, sklep I Up 161/2018 z dne 23. 1. 2019, sklep I Up 86/2021 z dne 30. 3. 2022, sklep I Up 172/2017 z dne 6. 9. 2017 in drugi.