Jedro

Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Upnica je 31. 12. 2001 vložila predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe zoper tedanjo I. d.o.o., L. (družbo, katere ustanovitelj je bil sedanji dolžnik M. B.), ki je bila po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij izbrisana iz sodnega registra s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 2. 2005, objavljenim v Uradnem listu RS 28. 2. 2005. Predlogu upnice z dne 10. 3. 2005 za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper M. B. je sodišče s sklepom z dne 26. 4. 2005 ugodilo, vendar je dolžnik vložil ugovor, v katerem je navajal, da je bil družbenik družbe I. d.o.o. le do 28. 4. 2004, ko je svoj poslovni delež na podlagi notarskega zapisa odsvojil pridobitelju M. S. in torej ni bil več družbenik družbe I. d.o.o. v času njenega izbrisa.

2. Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika s sklepom z dne 8.9. 2006 ugodilo, sklep o nadaljevanju izvršbe in vsa opravljena izvršilna dejanja razveljavilo in predlog za nadaljevanje izvršbe zavrnilo (1. točka izreka prvostopenjskega sklepa), upnici pa je naložilo plačilo dolžnikovih izvršilnih stroškov v znesku 39.996 tedanjih SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom (2. točka izreka prvostopenjskega sklepa). V obrazložitvi tega sklepa je sodišče štelo za irelevantno trditev upnice iz odgovora na ugovor, da ni vedela za dolžnikovo odtujitev poslovnega deleža M. S. (ker da sprememba družbenika po notarskem zapisu z dne 28. 4. 2004 ni bila nikoli vpisana v sodni register), saj je vpis spremembe družbenika po stališču sodišča le deklaratorne narave; dolžniku je prenehala lastnost družbenika že s prenosom poslovnega deleža na novega pridobitelja s sklenitvijo pogodbe o odsvojitvi. Temu je sodišče prve stopnje (v zvezi z odločitvijo o glavni stvari) še dodalo, da dejstvo, da dolžnik ni vložil predloga za vpis spremembe v sodni register, ne pomeni, da je s tem ohranil status družbenika izbrisane družbe; dejstvo, da dolžnik ni predlagal vpisa spremembe, ne pomeni, da v razmerju do tretjih ostaja družbenik, ampak je lahko le podlaga za njegovo odgovornost na drugi pravni podlagi. Obveznost povrnitve dolžnikovih izvršilnih stroškov pa je sodišče prve stopnje upnici naložilo „glede na to, da v tem postopku ni uspela“.

3. Sklep sodišča prve stopnje je upnica s pritožbo izpodbijala le v delu odločitve o stroških izvršilnega postopka, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem (stroškovnem) delu potrdilo prvostopenjski sklep (pod 2. točko njegovega izreka) z obrazložitvijo, da sodišče odloči o stroških postopka glede na uspeh strank v postopku. Dodalo je še, da dolžniku ni mogoče očitati, da ni poskrbel za vpis spremembe družbenika v sodnem registru, saj po izstopu iz družbe ni imel več nobenih pravic in obveznosti, povezanih z družbo. Dolžnost vpisa nastale spremembe v sodni register ima v skladu s 413. členom Zakona o gospodarskih družbah (iz leta 1993, ki je veljal v času odsvojitve poslovnega deleža v nadaljevanju: ZGD) poslovodja družbe; zato dolžnik ni po svoji krivdi povzročil stroškov, ki so nastali upnici (ker se je zanesla na podatke v sodnem registru).

4. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočni sklep v delu odločitve o stroških postopka (sklep sodišča druge stopnje v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje pod 2. točko njegovega izreka) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ker plačilo izvršilnih stroškov posebej ureja 38. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), splošne določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o stroških postopka, vključno z določbami 154. člena istega zakona, po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva v obravnavanem primeru ne prihajajo v poštev. Ker se je upnica ob vsej skrbnosti zanesla na podatke sodnega registra, ne more trpeti škodljivih posledic, ki so nastale zaradi neskrbnega ravnanja dolžnika. Sodišče je spregledalo negativni vidik načela publicitete. Upnica za nastalo spremembo družbenika ni mogla vedeti in bi zato moral škodljive stroškovne posledice prevzeti tisti, ki jih je po nepotrebnem povzročil. Pogodba o prenosu poslovnega deleža je namreč dajala upravičenje za predlaganje vseh vpisov v sodni register obema pogodbenikoma – torej tudi dolžniku iz tega postopka. Slednji je (tudi) bil dolžan postopati po določbah prvega in drugega odstavka 413. člena ZGD ter obvestiti sodišče o spremembi družbenika. Drugačen zaključek sodišča – namreč da dolžnik ni kriv za nastale izvršilne stroške, ker da mu ni mogoče očitati, da ni poskrbel za vpis spremembe družbenika v sodnem registru – je zato po mnenju Vrhovnega državnega tožilstva zmoten. Navedene okoliščine niso upravičevale uporabe šestega odstavka 38. člena ZIZ in so napotovale na zavrnitev dolžnikove zahteve za povrnitev izvršilnih stroškov; v tej smeri je tudi formuliran predlog za spremembo izpodbijane pravnomočne odločitve.

5. Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena za obravnavani primer še upoštevnega ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ je bil izvod zahteve za varstvo zakonitosti vročen strankama izvršilnega postopka, ki nanjo nista odgovorili.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7. Z vprašanjem (ne)utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti v delu, v katerem je v njej zavzeto stališče o dolžnikovi neutemeljeni povzročitvi izvršilnih stroškov oprto na očitek dolžnikove opustitve s pogodbo o prenosu poslovnega deleža prevzete obveznosti oziroma upravičenja predlagati vpis vseh sprememb v sodni register, se Vrhovno sodišče ni moglo ukvarjati že iz razlogov procesnopravne narave. Sodišče druge stopnje v razlogih svojega sklepa namreč ni zavzelo stališča o pomenu upničinih pritožbenih trditev v delu, ki so se nanašale na dolžnikovo upravičenje predlagati vpise sprememb v sodni register glede na določila pogodbe o prenosu poslovnega deleža (v tem delu upničine pritožbe ni izčrpalo), vendar Vrhovno državno tožilstvo tega v zahtevi za varstvo zakonitosti ne problematizira. To pomeni, da se Vrhovno sodišče že zato z vprašanjem dolžnikove morebitne neutemeljene povzročitve izvršilnih stroškov z opustitvijo izpolnitve pogodbenih obveznosti oziroma upravičenj v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni moglo ukvarjati, saj se mora po prvem odstavku 391. člena ZPP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejiti samo na preizkus kršitev, ki jih Vrhovno državno tožilstvo uveljavlja v svoji zahtevi.

8. Neupošteven je sodiščema prve in druge stopnje namenjen očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ob odločanju o stroških izvršilnega postopka okoliščine primera „niso upravičevale uporabe šestega odstavka 38. člena ZIZ“. Sodišči namreč nista oprli stroškovne odločitve na to zakonsko določbo, ampak sta o stroških izvršilnega postopka materialnopravno pravilno odločili z uporabo splošnega pravila o povračilu stroškov postopka po merilu uspeha strank v postopku glede na njegov izid in se pri tem sklicevali na določbe 154. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ). Določbe 38. člena ZIZ ne izključujejo uporabe splošnega pravila odločanja o stroških po merilu uspeha in tudi niso neskladne z njim, temveč dodatno regulirajo posamične stroškovne obveznosti strank (predvsem upnika) v določenih fazah izvršilnega postopka z upoštevanjem njegovih posebnosti. Z določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ, po kateri mora upnik dolžniku (oziroma tretjemu) na njegovo zahtevo povrniti izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil, je resda predviden kot izjema od načela uspeha tudi krivdni princip, upošteven za odločanje o povrnitvi stroškov postopka; vendar je za obravnavani primer, v katerem sodišči prve in druge stopnje nista odločali o povrnitvi takoimenovanih separatnih stroškov, neuporaben, saj mu v izvršilnem postopku ni mogoče pripisati pomena zunaj okvira simetrije s pravili odločanja o stroških v pravdnem postopku, začrtanim z določbo 156. člena ZPP. Slednje navedena zakonska določba, enako kot določba šestega odstavka 38. člena ZIZ, ne ukinja uspeha strank kot splošnega merila za odločanje o povrnitvi stroškov, temveč vzporedno uvaja še ločeno merilo za krivdno povzročene posamične stroške med postopkom „ne glede na izid“ postopka. Ni pa mogoče uporabiti krivdnega principa za odločanje o stroških vsega postopka neodvisno od njegovega izida, torej tudi v nasprotju z uspehom strank v postopku glede na njegovih izid (izjema je predvidena z določbo 157. člena ZPP), in s tem nemara širiti dejansko podlago odločanja o stroških na ugotavljanje in vrednotno ocenjevanje tudi tistih ravnanj ali opustitev strank pred začetkom postopka, ki so vplivala na njegov tak ali drugačen izid. Ta vprašanja bi utegnila biti relevantna kvečjemu za ugotavljanje morebitne odgovornosti stranke „na drugi pravni podlagi“, kot to nakazuje sodišče prve stopnje v petem odstavku na 2. strani obrazložitve svojega sklepa.

9. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena in četrtega odstavka 384. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ter 15. členom ZIZ zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.