Jedro

Pri denacionalizaciji stavbnih zemljišč je pomemben tudi akt, na podlagi katerega je bilo zemljišče izročeno občini. Sam odvzem lastninske pravice še ne pomeni, da je podana podlaga za denacionalizacijo. Toda tudi dejanski odvzem zemljišča iz posesti, izvršen na podlagi predpisa, ki ni naveden v 3. členu ZDen in če je bila tudi odškodnina plačana po predpisu, ki ni naveden v 3. ali 4. členu ZDen, ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic iz ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, U 1298/2000-9 z dne 6.6.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.6.2000 ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo sedanjega tožnika Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) zoper dopolnilno odločbo Upravne enote R. na K. z dne 11.1.2000, s katero je ta odločila, da je J.K., roj. 15.2.1910 in umrla 2.7.1995, upravičenka do denacionalizacije, v korist katere je zavezanec (SOD) dolžan v roku 3 mesecev izročiti odškodnino v obliki obveznic SOD, v skupni višini 208.883,83 DEM, izplačljivih v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, za podržavljene nepremičnine parc. št. 251/2,259, 260/1 ter del parc. št. 258 in 260/2, vse k.o. F. vas, ki jih zaradi ovir določenih v ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Kot skrbnika za posebne primere, kateremu se določena odškodnina daje v začasno upravljanje, pa je določilo M.K. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da so bile parcele, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, pok. J.K. nacionalizirane z Zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58, v nadaljevanju ZNNZGZ) ter določene z odločbo Občinskega ljudskega odbora - Oddelka za finance R. na K. z dne 12.8.1959. Zemljišče je ostalo v uporabi prejšnje lastnice do odvzema iz uporabe z odločbami, Odseka za pravne zadeve SO R. na K. z dne 19.2.1975, z dne 23.1.1976, z dne 31.1.1978, izdanimi na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72) in odločbo Odseka za gospodarstvo in družbeno ekonomski razvoj SO R. na K. z dne 5.8.1980, izdano na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76). Ker gre za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, je po menju sodišča pomemben tudi akt, na podlagi katerega je moral prejšnji lastnik zemljišče izročiti občini. Sistem nacionalizacije takšnih zemljišč je bil namreč takšen, da je prejšnji lastnik obdržal na zemljišču pravico uporabe do takrat, ko ga je bil dolžan izročiti. Šele ob izročitvi je zemljišče dejansko izgubil. Sama pravica uporabe na istem zemljišču je imela značilnosti in upravičenja lastninske pravice in tudi kot lastninska pravica predvideno varstvo. Zato sam odvzem lastninske pravice še ne pomeni, da je podana podlaga za denacionalizacijo. Ker je bil dejanski odvzem zemljišča v navedenem primeru izvršen v letih 1975, 1976, 1978 in 1980 na podlagi predpisov, ki nista navedena v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), in je bila za ta zemljišča tudi izplačana odškodnina po predpisu, ki prav tako ni naveden v 3. členu ZDen, ni podlage za uveljavljanje pravic po ZDen.

Prizadeta stranka M.K. izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Po njenem mnenju je nesmiselna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru prejšnji lastnik zemljišče izgubil šele, ko so bile izdane odločbe o odvzemu iz uporabe. Upravičenka zemljišča nikdar ni izgubila, saj se je ves čas nahajalo v F. vasi, z odločbo Občinskega ljudskega odbora, Oddelka za finance R. na K. z dne 12.8.1959, pa ji je bila odvzeta lastninska pravica na navedenem zemljišču, ki je na podlagi ZNNZGZ postalo družbena last. Upravičenka nikdar ni zahtevala, da bi ji na zemljišču vrnili pravico uporabe, želela pa je, da se ji zemljišče vrne v last, to pa žal zaradi omejitev ZDen ni bilo mogoče, zaradi česar je zahtevala odškodnino za zemljišče, na katerem ji je bila odvzeta lastninska pravica, torej da se ji vrne odškodnina za tisto, kar ji je bilo odvzeto na podlagi ZNNZGZ, ki je naveden v 3. členu ZDen. Na podlagi navedene odločbe so bila zemljišča odvzeta večjemu številu upravičencev, ki so vložili zahteve za denacionalizacijo, pa so na podlagi enakih določb ZDen že dobili vrnjena zemljišča ali odškodnino. Kolikor bi bila upravičenkina zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, bi bil njen pravni položaj, kljub enakemu pravnemu in dejanskemu stanju, drugačen od tistih, ki so imeli srečo in so njihovi postopki denacionalizacije tekli v normalnih rokih. S tem pa bi bila kršena tudi njena ustavna pravica do enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom (22. člen Ustave) in njene pravice po Konvenciji o človekovih pravicah Sveta Evrope. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni.

Tožeča stranka, tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pri denacionalizaciji stavbnega zemljišča pomemben tudi akt, na podlagi katerega je moral prejšnji lastnik zemljišče izročiti občini. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je denacionalizacija stavbnega zemljišča mogoča samo, kadar je bilo takšno zemljišče podržavljeno po katerem od predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen oziroma po katerem od načinov iz 5. člena ZDen ter tudi odvzeto iz posesti po eni izmed določenih podlag v navedenih členih ZDen. Če je bilo zemljišče sicer podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. oziroma 4. člena ZDen, pa je prejšnji lastnik na njem obdržal pravico uporabe, denacionalizacija takšnega zemljišča tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča, če je bilo zemljišče odvzeto iz posesti na podlagi predpisa, ki po ZDen kot podlaga za denacionalizacijo ni upošteven.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov sodnega spisa je bila v obravnavanem primeru prejšnjemu lastniku odvzeta pravica uporabe in za odvzem podržavljenih zemljišč iz posesti izplačana odškodnina po veljavnih predpisih. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne obstajajo pogoji za denacionalizacijo, saj pravica uporabe prejšnjega lastnika na obravnavanih zemljiščih ni prenehala na podlagi predpisa, ki bi bil naveden v 3. členu ZDen, in tudi ni bil izdan do ustave iz leta 1963, ter s tem ne sodi v časovni okvir iz 4. člena ZDen.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožnikovi ugovori o kršitvah njegovih ustavnih pravic ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zgolj okoliščina, da odločitev sodišča ni takšna, kot jo pritožnik pričakuje, še ne utemeljuje očitka o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Pritožnikovo sklicevanje na, po njegovem mnenju, podobne zadeve, ki jih niti ne izkazuje, v tem postopku ne more bi upoštevno.

Pritožbeni razlog iz 5. točke 1. odstavka 72. člena je dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavani zadevi pa je prvostopno sodišče presojalo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.