Jedro

Odločanje po pravičnosti pride v pošev šele, ko ni mogoče z zadostno stopnjo prepričljivosti ugotoviti, ali so pred nastankom spora udeleženci uporabljali to zemljišče.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na potek meje med parcelama 925/6 k.o. X in 925/3 k.o. X od točke A do točke E, kot to izhaja iz skice terenske meritve izvedenca J. D.; ter v II. točki izreka glede stroškov postopka, in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka, ki se nanaša na odločitev o poteku meje od točke E do točke H, potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da meja med parcelama 925/6 k.o. X (last predlagatelja) in 925/3 k.o. X (v solasti nasprotnih udeležencev) poteka tako, kot izhaja iz priložene skice terenske meritve z dne 23.7.2012 izvedenca geodetske stroke J. D., ki je sestavni del sklepa in sicer: od točke A (tromeja med parcelami 935/5, 935/3 in 935/6, vse k.o. X) ob obstoječem opornem zidu do točke B (konec opornega zida, ki v celoti stoji na parceli 925/3 k.o. X), nato se v točki B usmeri proti jugovzhodu preko točke C (mejnik s kovinskim sidrom in plastično kapo) preko točke D do točke E (znak na obstoječem opornem zidu), naprej do točke F in preko točke G do točke H (že urejene točke v upravnem postopku, ki predstavlja mejo med parcelami 925/3, 925/6, 940/180 in 940/179, vse k.o. X). Nadalje je odločilo, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka, skupne stroške v znesku 3.388,37 EUR pa predlagatelj in nasprotna udeleženca vsak do polovice, zato sta nasprotna udeleženca predlagatelju nerazdelno dolžna povrniti 1.694,18 EUR.

2. Zoper sklep se pritožujejo predlagatelj in nasprotna udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Predlagatelj v pritožbi meni, da sodišče meje ne bi smelo določiti po pravični oceni, temveč glede na to, kdo je imel sporni prostor nazadnje v mirni posesti. Uvodoma opozarja, da je odločitev sodišča sprožila hud konflikt, saj sta nasprotna udeleženca na njegovi terasi začela odstranjevati ograjo, s pojasnilom, da je njegov le betonski del, kar je privarjeno, pa je na njuni zemlji. Med udeleženci očitno ni jasno, kaj komu pripada v naravi, zato bi moralo sodišče to bolj podrobno opisati. Sicer meni, da je dokazal, da je on vseskozi uporabljal sporni prostor. V točkah A do B je v naravi škarpa, ki jo je predlagatelj na svoje stroške zgradil leta 1996. Temu se nasprotna udeleženca nista več upirala, kar je potrdila tudi priča F. K.. Tudi preostalo sporno ozemlje je predlagatelj uporabljal kot funkcionalno zemljišče k njegovi hiši. Ta je bila zgrajena v letu 1989, nasprotna udeleženca pa gradnji nista nasprotovala vse do leta 2002, ko sta sama začela graditi. Čeprav sta bila prepričana, da je predlagatelj gradil čez mejo, rušitve nista zahtevala in sta njegovo posest torej spoštovala. Zato je treba šteti, da je imel predlagatelj mirno posest. Sodišču očita nedoslednost, saj govori o pravični oceni, a je mejo pri cipresah določilo tako, da ustreza dejanskemu uživanju udeležencev. Nadalje opozarja, da je odločitev o poteku meje med hišama v točkah D do E neživljenjska in v nasprotju s pravilom o povezanosti zemljišča in objekta. Strehi obeh hiš namreč deloma segata čez mejo, kar dokazuje s pritožbi priloženimi fotografijami. Sodišče bi moralo navesti razdaljo od predlagateljeve hiše do meje v točki E, saj je v naravi sicer možnih več umestitev točke F v prostor in si udeleženci različno razlagajo, kje je meja. Odločitve se v tem delu ne da preizkusiti, saj je izrek nerazumljiv, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni. Zadeva bi bila bistveno bolj enostavna, če bi sodišče sledilo temu, kar sta nasprotna udeleženca priznavala v naravi tako, da nista uveljavljala svoje posesti. Če je sodišče že upoštevalo pravično oceno, pa bi moralo upoštevati tudi to, da je njuna gradnja nezakonita.

4. Tudi nasprotna udeleženca v pritožbi menita, da bi moralo sodišče mejo določiti po kriteriju zadnje mirne posesti. Dokazala sta namreč, da sta imela posest spornega dela zemljišča. Glede mejne linije A do B opozarjata, da bi moralo sodišče upoštevati stanje pred postavitvijo škarpe v letu 1996. Sama sta imela sporno zemljišče v posesti od leta 1986 do 1996. Tedaj je predlagatelj samovoljno odstranil mejnik in škarpo postavil 70 cm v njuno zemljišče, kar je potrdila tudi priča Č.. S postavljeno škarpo se nista strinjala in sta predlagatelja s tem seznanila. Glede nadaljnjega poteka meje poudarjata, da so bili leta 1986 sporazumno postavljeni betonski mejniki v ravni liniji od točke B2 do B4, kar je razvidno iz predložene skice s koordinatami. Postavitev mejnikov so potrdile tudi zaslišane priče F. K., J. Č. in M. Č. To bi moralo biti izhodišče za ugotavljanje zadnje mirne posesti. Na zemljišču med točkama B in C so bila včasih drevesa, ki jih je sosed Č. posekal leta 2000 z njunim dovoljenjem. To sta ob zaslišanju potrdila nasprotna udeleženca in priča Č.. Ta del zemljišča sta imela v posesti od leta 1986 do 2000. Predlagatelj je njuno posest upošteval, saj se je zavedal, da so drevesa na njunem zemljišču. Glede cipres pojasnjujeta, da sta jih zasadila en meter od meje zato, da jih bosta lahko vzdrževala z vseh strani. Ves čas sta uporabljala ozemlje vse do opornega zidka, ki se nahaja na meji, kar izhaja tudi iz izpovedi priče Č.. Če je sodišče že odločalo po pravičnosti, bi moralo mejo določiti tako, da jima pripada celoten prostor med cipresami in opornim zidkom, saj drugače ne moreta vzdrževati cipres po celotni dolžini. Da gre meja po sredini tega prostora, kot je obrazložilo sodišče, ne drži, saj je iz skice razvidno, da se meja dotika zadnje ciprese. Meja ni pravično določena niti v točkah D do F. Predlagatelj jaška ne potrebuje več, ker je telefonski kabel speljal drugje. Koridorja med hišama sodišče ni razdelilo na polovico, saj je točka E na vogalu njune hiše in 2/3 tega zemljišča pripada predlagatelju, njima pa le 1/3. Odločitev je sedaj takšna, da je predlagatelj pridobil del zemljišča, na katerem ni nikoli izvrševal mirne posesti. Upoštevati je treba tudi izpoved priče K., M. Č. in J. Č., da se je mejnik v točki B4 nahajal pod teraso. Ta del sta imela torej v posesti nasprotna udeleženca, vse dokler predlagatelj ni samovoljno gradil terase preko te točke, na kar sta ga tudi opozorila. Ta je z gradnjo hiše začel leta 1990, teraso pa je zgradil kasneje. Sodišče je pri vseh mejnih točkah delovalo v korist predlagatelja in je načelo pravičnosti uporabilo pristransko. Nazadnje pritožnika grajata še odločitev, da nosita polovico skupnih stroškov. Menita, da jih mora nositi predlagatelj, ki je ves čas širil sporni prostor, poleg tega je sam zakrivil spor, ker je odstranil mejnike.

5. V odgovoru na pritožbo predlagatelj in nasprotna udeleženca odgovarjajo na pritožbene očitke in pritožbenemu sodišču predlagajo njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, po uradni dolžnosti pa tudi glede kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je mejo med parcelama 925/6 k.o. X in 925/3 k.o.X v lasti udeležencev sprva skušalo določiti po kriteriju zadnje mirne posesti. Po izvedenem dokaznem postopku je zaključilo, da nobenemu od njih ni uspelo dokazati, da so imeli sporni prostor, ki je v barvni skici terenske meritve izvedenca J. D. označen z rumeno barvo, v mirni posesti, zato je mejo določilo po pravični oceni (77. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ).

9. Odločanje po pravičnosti pride v pošev šele, ko ni mogoče z zadostno stopnjo prepričljivosti ugotoviti, ali so pred nastankom spora udeleženci uporabljali to zemljišče. Da je mogoče priti do takšnega zaključka, mora sodišče izvedene dokaze sprva oceniti in pojasniti, ali jim verjame ali ne in zakaj. Opraviti mora torej dokazno oceno (v skladu z 8. členom ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP), ki pa je v obravnavanem sklepu izostala. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa na strani 6 in 9 zgolj povzelo izpovedi udeležencev, ki se nanašajo na uživanje zemljišča vzdolž cipres ter škarpe, nato pa zaključilo, da nobenemu od njih ni uspelo dokazati mirne posesti, ne pa ocenilo verodostojnosti njihove izpovedbe. Iz obrazložitve sklepa ni moč ugotoviti ali sodišče šteje, da noben ni imel izključne posesti, ali pa nasprotno, da so posest imeli, a ta ni bila mirna, ker je bil med njimi tedaj že spor. Sodišče se glede uporabe zemljišča tudi ni opredelilo do izpovedb prič. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede tega niso povedale ničesar. Priča J. Č., na katero se v pritožbi sklicujeta nasprotna udeleženca, je namreč povedal, da je na tem mestu podrl drevesa z njunim soglasjem (kar bi kazalo na posest nasprotnih udeležencev, op. pritožbenega sodišča), priča M. Č. pa, da sta nasprotna udeleženca vse od nakupa (v letu 1986) svojo parcelo čistila in vzdrževala vse do meje. Zaključek sodišča, da mirna posest tega dela zemljišča ni dokazana, je zato neprepričljiv.

10. Pritožbeno sodišče ne more prepričljivo odgovoriti niti na pritožbene trditve predlagatelja, da je vse do leta 2002 uporabljal zemljišče ob svoji hiši brez kakršnegakoli nasprotovanja. Sodišče je na strani 10 obrazložitve le navedlo, da iz izpovedi udeležencev ter prič izhaja, da so od samega začetka gradnje drug drugega opozarjali, da gradijo čez mejo. Glede na to, da je predlagatelj ob zaslišanju izrecno zanikal, da bi ga nasprotna udeleženca na to opozarjala že ob začetku gradnje v letu 1988 oziroma 1989, bi moralo sodišče takšna neskladja med izpovedbami udeležencev in prič obrazložiti. Tudi glede tega, ali sta nasprotna udeleženca škarpi oporekala že v letu 1996, kot sta zatrjevala sama, ali šele leta 2002, kot to zatrjuje predlagatelj, sklep nima prepričljivih razlogov, saj niso ocenjene izpovedi udeležencev in prič, predvsem izpovedba F. K., na katero opozarja pritožba.

11. V novem postopku bo moralo prvo sodišče vse izvedene dokaze oceniti in ugotoviti, kdaj je med udeleženci nastal spor o poteku meje ter kdo je pred tem uporabljal sporni del zemljišča. Šele v primeru, če nobeden od njih ne bo uspel prepričati sodišča, pride v pošev kriterij pravične ocene.

12. Če drži trditev nasprotnih udeležencev, da je potek severne meje postal sporen že ob izgradnji škarpe, potem se je sodišče prve stopnje napačno osredotočilo na posestno stanje po tem trenutku. Odločilno je namreč stanje pred tem, torej od nakupa parcel (v letu 1986) do izgradnje škarpe (v letu 1996).

13. Stališče sodišča, da sporazum o poteku meje iz leta 1986 sam po sebi ni bistven za odločitev o sporu, je sicer pravilno, saj kriterij močnejše pravice ne pride v pošev. Nasprotna udeleženca pa se kljub temu upravičeno sklicujeta na nekdanjo mejo, saj je ta ključna za ugotavljanje, do kod so izvrševali posest v preteklosti.

14. Pritožbi nadalje utemeljeno opozarjata na nejasnost izpodbijane odločitve o poteku meje med hišama v točkah D do E. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče sporni prostor razdelilo približno na polovico, tako da hiša predlagatelja v celoti stoji na njegovi parceli 925/6 k.o. X, hiša nasprotnih udeležencev pa na njuni parceli 925/3 k.o. X. Glede na to, da se meja v točki E približa predlagateljevi hiši, pa obstaja dvom, ali streha enega oziroma drugega objekta res ne posega preko meje, kot to zatrjuje predlagatelj. Če bo sodišče ponovno odločalo po kriteriju pravičnosti, naj predhodno razčisti okoliščine tudi v tej smeri.

15. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča, ki je mejo ob terasi predlagateljeve stanovanjske hiše v točkah E do G določilo tako, da le – ta sodi na njegovo parcelo 925/6 k.o. X. Četudi sta nasprotna udeleženca res uporabljala del zemljišča do mejnika v točki B4, dokler v devetdesetih letih ni bila zgrajena terasa, je bilo to le kratek čas, kar pa ne ustreza pojmu zadnje mirne posesti.

16. Potek meje vzdolž terase je dovolj natančno določen in so pritožbeni očitki o procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni. Glede na to, da je terasa v naravi jasno vidna, ni potrebe, da bi sodišče podrobneje opisovalo njene sestavne dele. Če nasprotni udeleženec meje ne spoštuje in posega na predlagateljevo zemljišče, to še ne pomeni, da je obrazložitev sklepa pomanjkljiva.

17. Glede na to, da je v skici terenske meritve, ki je sestavni del izreka sklepa, navedena oddaljenost meje v točki E od hiše nasprotnih udeležencev (7 cm), tudi ne drži pritožbeni očitek, da te točke v naravi ni mogoče določiti. Tudi glede točke F je navedenih dovolj podatkov, da jo je mogoče umestiti v prostor (razdalja od vogala predlagateljeve hiše 1,90 m in od vogala svetlobnega jaška nasprotnih udeležencev 0,35 m).

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev o poteku meje po travniku od točke G do H pritožbeno ni sporna, zato jo sprejema kot pravilno.

19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, in sicer v delu, ki se nanaša potek meje od točke A do E ter glede stroškov postopka in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (druga točka 365. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje pa je potrdilo glede poteka meje od točke E do H (tretja točka 365. člena ZPP).

20. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep (deloma) razveljavilo, je iz tega razloga razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, ne da bi posebej obravnavalo pritožbene navedbe nasprotnih udeležencev glede odločitve o kritju skupnih stroškov.