Jedro

Zoper obsojenko je tekel kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj nasilniškega obnašanja po 292.b členu KZ-67, za katerega je bila predpisana kazen najmanj treh mesecev do treh let zapora, in lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 142. člena KZ-67, za katero je bila predpisana kazen do enega leta zapora. Glede na določbo 2. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 396. člena ZKP-67 je lahko pripor zaradi kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 292.b členu KZ-67 pred vložitvijo obtožnega predloga trajal največ osem dni. Ker zoper obsojenko v tem roku obtožni predlog ni bil vložen, bi jo moral preiskovalni sodnik izpustiti na prostost.

Izrek

Zahtevi državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zoper obsojeno V.H. razveljavi.

Obrazložitev

Iz kopije sklepa senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 07.05.1969 je razvidno, da je to sodišče zavrnilo pritožbo obsojene V.H. zoper sklep senata Občinskega sodišča v Celju z dne 02.05.1969. S to odločbo je senat sodišča prve stopnje obsojeni V.H. pripor, odrejen s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 03.04.1969 iz razloga po 2. točki 1. odstavka 396. člena Zakonika o kazenskem postopku (Uradni list FLRJ, št. 50/67, v nadaljevanju ZKP-67) dne 02.05.1969 podaljšal še do 19.05.1969. Zoper ta pravnomočni sklep je vrhovni državni tožilec M.V. na podlagi 421. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dne 09.12.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da sta sodišči prve in druge stopnje z navedenima odločbama o podaljšanju pripora kršili določbo 2. odstavka 396. člena ZKP-67 in sklepa spremeni tako, da pripor, odrejen zoper V.H., odpravi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po 17. členu ZKP-67 so bila občinska sodišča pristojna soditi na prvi stopnji o kaznivih dejanjih, za katera je z zakonom določena kot glavna kazen denarna kazen, zapor ali strogi zapor do petih let, če ni bilo za posamezna kazniva dejanja pristojno okrožno sodišče, in o kaznivih dejanjih, za katera je po posebnem zakonu pristojno občinsko sodišče. V postopku pred občinskim sodiščem za kazniva dejanja, za katera je bila kot glavna kazen predpisana kazen strogega zapora, so se po 1. odstavku 392. člena ZKP-67 smiselno uporabljale določbe tega zakonika o postopku pred okrožnim sodiščem, če v naslednjih odstavkih tega člena ni bilo drugače določeno. Po 2. odstavku iste zakonske določbe je pripor med preiskavo za kazniva dejanja, omenjena v 1. odstavku tega člena, smel odrediti preiskovalni sodnik občinskega sodišča, če je podan katerikoli razlog iz 1., 2. in 3. točke 2. odstavka 176. člena ZKP-67. Pripor, ki je trajal več kot mesec dni, je smel še za dva meseca podaljšati z odločbo senat občinskega sodišča. Za kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po 292.b členu KZ-67 je bila predpisana kazen najmanj treh mesecev do treh let zapora, za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 2. odstavku 142. člena KZ pa kazen do enega leta zapora. Glede na takšni predpisani kazni, omenjene določbe, ki je pred občinskim sodiščem dovoljevala podaljšanje pripora, ki ga je za en mesec odredil preiskovalni sodnik, še za dva meseca, ni bilo mogoče uporabiti.

V 2. točki 1. odstavka 396. člena ZKP je bilo namreč predpisano, da se sme odrediti pripor zoper nekoga, za katerega je utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, če gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, za katero je predpisana kazen zapora in navedena njena najmanjša mera, pa je nevarnost, da bo dejanje ponovil. Med taka kazniva dejanja je spadalo tudi tisto po 292.b členu KZ-67. Po 2. odstavku iste zakonske določbe je smel pred vložitvijo obtožnega predloga trajati pripor le toliko, kolikor je treba, da se opravijo preiskovalna dejanja, vendar ne več kot 8 dni.

Iz obtožnega predloga Občinskega javnega tožilstva v Celju z dne 15.05.1969 je razvidno, da je bila obsojenka v priporu od dne 03.04.1969, iz sodbe Občinskega sodišča v Celju z dne 26.05.1969 pa izhaja, da je bila obsojenka od 03. do 29.04.1969 na psihiatričnem oddelku KPD bolnišnice v Z. na opazovanju. Nato je bila premeščena v pripore v Zapore C., nakar ji je bil z napadenim sklepom Občinskega sodišča v Celju, ki ga je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, dne 02.05.1969 pripor podaljšan še do 19.05.1969. Kot je mogoče razbrati iz pravnomočnega sklepa zato, ker preiskovalna dejanja še niso bila opravljena zaradi še nedokončanega izvedenskega mnenja nevropsihiatra in zaradi še vedno obstoječe ponovitvene nevarnosti pri obsojenki.

Po 1. odstavku 237. člena ZKP-67 je sodišče pri obdolžencu, za katerega je bil podan sum, da boleha za tako duševno boleznijo, ki izključuje ali zmanjšuje njegovo prištevnost, odredilo, naj ga pregleda eden ali dva zdravnika za duševne bolezni. Po 2. odstavku iste zakonske določbe je sodišče obdolženca, če je bilo po mnenju izvedenca potrebno daljše opazovanje, poslalo na opazovanje v kakšen zdravstveni zavod za duševne bolezni, sklep o tem pa je izdal preiskovalni sodnik. Opazovanje se je smelo podaljšati nad dva meseca samo na obrazložen predlog upravnika zdravstvenega zavoda po poprejšnjem zaslišanju izvedencev, vendar pa nikakor ni smelo trajati dalj, kot traja rok za pripor. Glede na naravo kaznivih dejanj, ki jih je bila obsojenka utemeljeno osumljena, pa je ta pripor glede na določbo 2. odstavka 396. člena ZKP pred vložitvijo obtožnega predloga lahko trajal največ 8 dni, kar v obravnavani zadevi pomeni do 11.04.1969. V XXVIII. poglavju, ki je urejeval postopke za uporabo varnostnih ukrepov, je bilo v 1. odstavku 454. člena ZKP-67 predpisano, da v primerih, ko je obdolženec storil kaznivo dejanje v neprištevnem stanju, in javni tožilec misli, da je storilec dejanja nevaren za okolico, tožilec predlaga sodišču, naj se storilec odda v zavod za duševne bolezni ali v kakšen drug zavod za varstvo in zdravljenje. V takem primeru se po 2. odstavku 454. člena ZKP-67 obdolženec, ki je v priporu, ne izpusti, temveč se do konca postopka za uporabo varnostnega ukrepa začasno spravi v kakšen zavod za varstvo in zdravljenje ali v kakšen drug primeren prostor. Iz ohranjenih spisovnih podatkov se da zanesljivo ugotoviti, da javni tožilec predloga za izrek tega varnostnega ukrepa ni podal in zato določba 454. člena ZKP pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa tudi ni uporabna.

Iz naštetih dejstev je razvidno, da je od odreditve pripora dne 03.04.1969 do njegovega podaljšanja z izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje pripor trajal 30 dni, do vložitve obtožnega predloga dne 15.05.1969 pa 42 dni. Glede na določbo 2. odstavka 396. člena ZKP-67 ni bilo zakonske osnove za odvzem prostosti obsojenki od 11.04.1969 dalje in tedaj tudi ne za njegovo podaljšanje z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Ker do 11.04.1969 zoper obsojenko ni bil vložen obtožni predlog, bi moral preiskovalni sodnik že takrat obsojenko izpustiti na prostost, seveda pa bi tako morala ravnati senata sodišč prve in druge stopnje, ki sta z napadeno pravnomočno odločbo, ne da bi imela za to podlago v zakonu, podaljšala pripor še do 19.05.1969. Zato je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da sta Občinsko sodišče v Celju s sklepom z dne 02.05.1969 in Okrožno sodišče v Celju s sklepom z dne 07.05.1969 kršili določbo 2. odstavka 396. člena ZKP-67. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi državnega tožilca ugodilo in na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo. Pripora zoper obsojeno V.H. ni bilo treba odpravljati, saj je bil ta odpravljen že ob izreku sodbe sodišča prve stopnje dne 26.05.1969, sodišče pa ji je v kazen, določeno v pogojni obsodbi po 45. členu KZ-67, vštelo čas, prebit v priporu v Občinskih zaporih v C. in na opazovanju v KPD bolnišnici v Z. od 03.04.1969 od 8.00. ure do 26.05.1969 do 15.00. ure.