Jedro

Če upravni organ v postopku ugotovi obstoj razlogov iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu RS, utemeljeno uporabi diskrecijsko pravico, ki mu jo daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu RS tako, da zavrne vlogo za pridobitev državljanstva osebi, pri kateri te razloge ugotovi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92) zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, da pa so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena tega zakona za izdajo negativne odločbe. Tožnik je bil namreč v času agresije na Republiko Slovenijo aktivna vojaška oseba, po činu major, zaposlen v komandi ... kot referent za operativne zadeve v varnostnih organih JA in je bil zadolžen za zbiranje podatkov o delovanju Ministrstva za notranje zadeve. Njegove ocene in informacije so bile vključene v informacije, ki jih je varnostna služba pošiljala v ... Ker je tožnik deloval zoper interese Republike Slovenije, obstajajo razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena, zaradi česar je bilo tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva zavrniti.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil pred agresijo na Republiko Slovenijo kot major zaposlen v komandi ..., niso pa točne ugotovitve, da je bil zadolžen za zbiranje podatkov o delovanju Ministrstva za notranje zadeve. Res je sicer, da je do osamosvojitve Republike Slovenije opravljal dela in naloge iz razvida del in nalog za njegovo delovno mesto, vendar ni z ničemer škodoval interesom Republike Slovenije. V agresiji zoper Republiko Slovenijo ni sodeloval niti z enim samim dejanjem. Aktivna vojaška služba mu je prenehala dne 1.10.1991. Od tedaj se z družino nahaja v Sloveniji, do Slovenije ima lojalen odnos, obsojen ni bil. Navaja še, da ni jasna formulacija tožene stranke, da zaenkrat še obstoje razlogi iz 1. odstavka 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožeča stranka vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. V zvezi s tožbenim ugovorom še pojasnjuje, da s tem, ko je tožena stranka ocenila, da zaenkrat še obstoje razlogi iz 1. odstavka 8. točke 10. člena zakona, tožnik ni izgubil možnosti, da ponovno zaprosi za državljanstvo Republike Slovenije ter, da se bo v morebitnem ponovnem postopku obstoj navedenih razlogov ponovno presojal. Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Po tej določbi se lahko osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona,zavrne vloga za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Navedena zakonska določba daje upravnemu organu pravico, da po ugotovitvi razlogov iz 8. točke 10. člena zakona odloča po prostem preudarku. To pravico je tožena stranka v obravnavanem primeru tudi uporabila, ko je ugotovila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije glede na to, da je bil v času priprav agresije na Slovenijo zaposlen v JA kot referent za operativne zadeve v varnostnih organih JA, po činu major in da je bil zadolžen za zbiranje podatkov o delovanju Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, predstavljal nevarnost za varnost Republike Slovenije. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v postopku, ko je bil zaslišan, sam izjavil, da je delal v varnostnih organih JA kot referent za operativne zadeve in da je v zadnjem letu zbiral podatke tudi o Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije ter jih skupaj z njegovim mnenjem posredoval nadrejenemu polkovniku M. Čeprav tožnik v tožbi zanika,da je zbiral podatke o Ministrstvu za notranje zadeve, pa glede na njegovo drugačno izjavo, ki izhaja iz zapisnika o zaslišanju, ki ga je tožnik podpisal in nanj ni imel pripomb in glede na njegov čin in zadolžitve v JA v kritičnem obdobju za Republiko Slovenijo, sodišče nima podlage za dvom o tem, da je tožena stranka v obravnavanem primeru odločila v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje določba 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Dejstvo, da je tožniku 1.10.1991 na njegovo željo prenehala služba v JA, po presoji sodišča ne more biti razlog, da tožena stranka ne bi uporabila diskrecijske pravice, ki ji jo daje navedena določba.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).