Jedro

Ob tem, da A. trenutno čuti močan odpor do očeta in da sodni izvedenec ugotavlja veliko verjetnost avtoagresivnega vedenja v primeru (začasne) dodelitve očetu, v tem trenutku začasna dodelitev očetu ne bi bila v A. korist. Takšen zaključek v materialnopravnem pogledu pomeni, da tožnik ni izkazal že prvega pogoja za začasno odredbo po 1. odstavku 272. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoroma pravdnih strank zoper sklep z dne 30.4.2014, s katerim je bila mladoletna A. začasno zaupana v varstvo in vzgojo zavodu – Mladinskemu domu M. B. in ta sklep razveljavilo (I. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se mladoletna A. začasno zaupa v varstvo in vzgojo očetu – tožniku, stiki mladoletne A. z materjo – toženko pa prepovedo (II. točka izreka).

2. Tožnik izpodbija odločitev prvega sodišča v II. točki izreka sklepa, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nobenega od zakonsko zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ker izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve izpodbijane odločitve gre za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep se v celoti opira na izvedensko mnenje z dne 29. 5. 2014. To mnenje dejansko predstavlja obrazložitev izpodbijanega sklepa. Prvo sodišče je nekritično sledilo mnenju centra za socialno delo in mnenju sodnega izvedenca, čeprav bi lahko že na podlagi njunih podatkov ugotovilo, da je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen. Glede na vsebino sklepa o postavitvi sodnega izvedenca ni jasno, zakaj sodni izvedenec ni angažiral tudi izvedenca psihiatrične stroke. Izvedenčeva izbira testov, ki so razvidni iz izvedenskega mnenja, je nepravilna oziroma vsaj nepopolna. Iz izvedenskega mnenja je očitno, da je pri toženki podana mejna osebnostna motnja. Za pridobitev popolne klinične slike o toženki bi bilo nujno potrebno sodelovanje sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Sodni izvedenec bi moral ugotoviti tudi, da je pri A. podan odtujitveni sindrom. Sporna je uporaba Rorschachovega diagnostičnega preizkusa, saj na njegovi podlagi ni mogoče postaviti klinične diagnoze. Končni rezultat pri tem testu je v veliki meri odvisen od subjektivnih lastnosti interpretatorja, zato je manj zanesljiv. Tožniku ni poznano, katera dejstva in katere zabeležke si je napravil sodni izvedenec pri njegovih odgovorih na vprašanja, pri čemer ima tožnik v skladu s sklepom II Ips 772/2005 pravico do seznanitve z izvedenčevimi postopki. Sodni izvedenec je v svojem mnenju podal samo zaključke, napravljene po pregledih, vendar pa tožniku ni učinkovito omogočeno, da bi te zaključke preveril, dokler nima konkretnih izsledkov oziroma rezultatov testov. Stanje, v kakršnem je sedaj A., je v celoti posledica vzgojnih metod toženke. Vse hčerkine težave so posledica materine vzgoje. Tožniku je nepredstavljivo, kako naj bi bila toženka glede na te ugotovitve še vedno bolj primerna za varstvo in vzgojo otroka. Otroka ni mogoče zaupati tistemu od staršev, ki se je že dokazal kot popolnoma neprimeren za izvrševanje vzgoje. Glede na ugotovitve sodnega izvedenca o psihološkem stanju A. so tožnikove vzgojne vrline in metode tisto, kar hčerka v tem trenutku potrebuje. A. je povsem izgubljena in nemočna pri upravljanju svojega življenja, zato sta ravno urejenost in stabilnost tisti okoliščini, ki ju najbolj potrebuje. A. je zaradi vzgojnih metod toženke prepuščena sama sebi, v njeni starosti pa še ni sposobna sama odločati o svojem življenju. V šolskem smislu se nahaja na prelomnem obdobju. Nemogoče je, da bi bila A. še naprej prepuščena načinu vzgoje, kot ji ga nudi toženka. Prvo sodišče je spregledalo dejstvo, da tožnik zgledno skrbi za sina od njegove predodelitve. Tožnik ima zato že vzorčen primer vzgoje, ki se je pokazala v korist otroka. Pravilnost tožnikovih argumentov potrjujejo tudi izvedensko mnenje Z. B., stališče ravnateljice OŠ. in stališče K. iz Doma M. B. Z. B. ugotavlja, da ima tožnik vse kvalitete, ki jih mora imeti uspešen starš za vzgojo svojega otroka. Ugotavlja tudi, da je pri A. podan proces odtujevanja otroka od očeta. Iz sporočila ravnateljice izhaja, da A. sploh ne hodi v šolo in ne izvaja ničesar od učnega programa. Tudi K. meni, da je najbolj v korist A., da je zaupana tožniku. Toženka zaradi svojih osebnostnih in vzgojnih lastnosti nikakor ni primerna za vzgojo tako zahtevne mladoletnice, kot je A. A. se je pod vzgojo in varstvom toženke iz običajnega otroka razvila v skrajno problematično mladoletnico. Že to dejstvo zadošča za odločitev o zaupanju otroka tožniku. A. odklanjanje tožnika je posledica ravnanj toženke, ki gradi na odtujevanju od očeta.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tovrstnih sporih iz razmerij med starši in otroki je začasna odredba izjemen ukrep, ki pride v smislu določb 411. člena ZPP v poštev le tedaj, ko je otrok tako ogrožen, da je še pred zaključkom pravde nujna intervencija sodišča, da se prepreči nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Bistvena naloga sodišča je, da ugotovi, ali so podane takšne okoliščine, ki narekujejo nujno urejanje vprašanja otrokove vzgoje in varstva že z začasno odredbo.

6. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča ter izvedenih dokazov oziroma listin v spisu izhaja, da je razmerje med pravdnima strankama kot razvezanima zakoncema močno konfliktno, komunikacija med njima je porušena in v starševskih vlogah nista zmožna sodelovati ter v ustrezni meri prepoznati hčerkinih potreb, njun nerazčiščen odnos pa očitno vse močneje obremenjuje A., ki je v obdobju svojega odraščanja v neugodni družinski situaciji v vse večji stiski. Zdravstveno osebje in ustanove (center za socialno delo, šola) opozarjajo, da A. nujno potrebuje strokovno (psihološko) podporo oziroma pomoč. Iz doslej zbranega dokaznega gradiva sicer izhaja, da toženka v svoji materinski funkciji ne zmore v celoti obvladovati nastale zahtevne situacije, v kateri se je znašla A. Kljub temu ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za sklepanje, da je A. razvoj v tem trenutku ogrožen do te mere, da bi jo bilo nujno potrebno, neupoštevajoč vse ostale okoliščine, z začasno odredbo začasno zaupati tožniku v varstvo in vzgojo.

7. Med A. in tožnikom že dalj časa ni nobenih stikov, predvsem pa A. goji močno zamero do tožnika. Do njega ima močan in pristen odpor, ki onemogoča konstruktiven odnos med njima. Da A. v tem trenutku odklanja očeta, da ga ne želi niti videti, kaj šele imeti stike z njim, ne izhaja le iz izvedenskega mnenja (sodni izvedenec je pojasnil metode svojega dela oziroma katera psihodiagnostična sredstva je uporabil, iz izvedenskega mnenja pa je tudi razvidno, do katerih ugotovitev je izvedenec prišel na podlagi rezultatov posameznih psihodiagnostičnih sredstev – pri tem je navedba datuma izvedenskega mnenja 29. 3. 2014 očitna pomota, saj je pravilen datum, glede na podatke v spisu, brez dvoma 29. 5. 2014), temveč tudi iz neformalnega razgovora sodnice z A. ter poročila CSD z dne 14. 4. 2014. Glede na to ni bilo razloga, da prvo sodišče ne bi sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca, da je glede na relevantne okoliščine (stran 16 – 18 izvedenskega mnenja) priporočljivo, da A. trenutno ostane pri toženki. Ali drugače povedano: prvo sodišče ni ugotovilo izjemnih okoliščin, ki bi terjale izdajo zahtevane začasne odredbe, s čemer se pritožbeno sodišče strinja.

8. Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe glede na povzeta odločilna dejstva ni bilo potrebno, da bi sodni izvedenec pritegnil k sodelovanju tudi izvedenca psihiatrične stroke. V tej fazi postopka ni šlo za presojo, kdo od staršev je bolj primeren za varstvo in vzgojo otroka (zato niso odločilne pritožbene trditve, ki se tičejo tožnikove dosedanje skrbi za sina pravdnih strank in mnenj Z. B., D. V. in K.) oziroma ali vse okoliščine primera narekujejo odločitev, da se A. vendarle zaupa drugi osebi oziroma namesti v ustrezni vzgojni zavod (kot menita CSD in OŠ). V ospredju odločanja sodišča prve stopnje je bilo vprašanje, ali so podane takšne izjemne okoliščine, ki narekujejo izdajo začasne odredbe.

9. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja pravilen zaključek, da pogoji za predlagano začasno odredbo niso bili podani. Ob tem, da A. trenutno čuti močan odpor do očeta in da sodni izvedenec ugotavlja veliko verjetnost avtoagresivnega vedenja A. v primeru (začasne) dodelitve očetu prvo sodišče pravilno ugotavlja, da v tem trenutku začasna dodelitev očetu ne bi bila v A. korist. Takšen zaključek v materialnopravnem pogledu pomeni, da tožnik ni izkazal že prvega pogoja za začasno odredbo (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

10. Dejstvo je, da A. potrebuje ustrezno strokovno pomoč zaradi pretrgane povezave z očetom in ponovne vzpostavitve njunega odnosa, tožnik pa bo moral v hčerino dobro ustrezno spremeniti svoj vzgojni pristop in v večji meri prisluhniti njenim potrebam. Jasno je tudi, da toženkine vzgojne metode dolgoročno gledano nikakor ne koristijo A. Prvo sodišče bo v nadaljevanju postopka, ko bo odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, moralo s pomočjo izvedenca(ev) ugotoviti, kakšna odločitev bo v največjo A. korist (ali ostane pri materi, ali se predodeli očetu, ali pa se zaupa drugi osebi oziroma se namesti v ustrezen vzgojni zavod), pri čemer prvo sodišče ne bo vezano na postavljeni tožbeni zahtevek (408. člen ZPP).

Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).