Jedro

V zadevi ni sporno, da je bilo uporabno dovoljenje za kanalizacijsko omrežje (iz pritožbene odločbe izhaja, da za primarni del) izdano 18. 7. 2012. S tem je bil izpolnjen pogoj za priključitev sekundarnega dela kanalizacijskega omrežja na primarni del, posledično pa omogočena priključitev tožničinega objekta na to omrežje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici in A.A. za objekt na zemljišču parc. št. 327/3 k.o. ... odmerila komunalni prispevek v višini 1.066,04 EUR (1. točka izreka), ki sta ga dolžna plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe na tam navedeni račun, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka). Stroškov postopka ni bilo (3. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je komunalni prispevek odmerjen za stanovanjsko hišo, ki se prvič opremlja s kanalizacijskim omrežjem. Odločitev temelji na določbah Odloka o programu opremljanja in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Žužemberk (v nadaljevanju Odlok). Ker sta zavezanca na podlagi pogodbe iz leta 1997 v izgradnjo gospodarske javne infrastrukture vložila lastna sredstva v višini 1.000,00 DEM, je organ omenjeni vložek preračunal v EUR in ga indeksiral, nato pa za dobljeni znesek 801,68 EUR zmanjšal komunalni prispevek.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da je bilo za kanalizacijsko omrežje, na katerega se priključuje tožničina stanovanjska hiša, 18. 7. 2012 izdano uporabno dovoljenje. V omenjeni pogodbi iz maja 1997 je bilo v 2. členu dogovorjeno, da pogodbena stranka delno krije stroške izgradnje sekundarnega kanalizacijskega omrežja, v 4. členu pa, da se po izgradnji primarnega kanalizacijskega omrežja ter čistilne naprave predložijo dokazila o celotnem plačilu obveznosti, te pa se upoštevajo pri odmeri prispevka o priključitvi (predhodnik sedanjega komunalnega prispevka). Glede na navedeno pritožbeni organ meni, da je tožnica dolžna plačati komunalni prispevek za zgrajeno kanalizacijsko omrežje, pri čemer se upošteva že plačani del stroškov izgradnje.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil v letu 1997 poravnan komunalni prispevek za izgradnjo sekundarnega kanalizacijskega omrežja, ko je bila realizirana tudi njegova gradnja. Ker se je postopek za odmero komunalnega prispevka začel s sklenitvijo pogodbe, je izdana odločba v nasprotju s 16. členom Odloka, saj bi morala biti izdana po do tedaj veljavnih predpisih. Pojasnjuje, da je občina z nekaterimi zavezanci sklepala tudi pogodbe o medsebojnih obveznostih pri izgradnji primarnega fekalnega kanalizacijskega omrežja v Žužemberku (med drugim za hišo na B. in s stanovalci ulice C.). Njim odločba ni bila izdana, ni pa razvidno, zakaj občina pri tem uporablja različna merila.

Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in občini naloži, da z njo in A.A. sklene pogodbo o medsebojnih obveznostih pri gradnji primarnega lokalnega kanalizacijskega omrežja v Žužemberku.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je tožnica po pogodbi plačala delno izgradnjo kanalizacijskega omrežja, vendar pa je bila šele z izgradnjo primarnega komunalnega omrežja v letu 2012 omogočena priključitev sekundarnega voda na primarni kanalizacijski vod, s tem pa tudi priključitev tožničinega objekta na omenjeno omrežje (pred tem je bil priključen na greznico). Tožničina pretekla vlaganja so bila upoštevana na podlagi 15. člena Odloka. Glede na navedeno so neutemeljene tožničine zahteve, naj jo občina odveže plačila komunalnega prispevka oziroma naj to uredi s pogodbo. Predlaga, naj sodišče izpodbijano tožbo zavrže oziroma zavrne, tožnici pa naloži povračilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z 80. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo.

V zadevi ni sporno, da je bilo uporabno dovoljenje za kanalizacisjko omrežje (iz pritožbene odločbe izhaja, da za primarni del) izdano 18. 7. 2012. S tem je bil izpolnjen pogoj za priključitev sekundarnega dela kanalizacijskega omrežja na primarni del, posledično pa omogočena priključitev tožničinega objekta na to omrežje. Ali drugače: njen objekt bo preko sekundarnega omrežja priključen tudi na primarno omrežje (ga bo uporabljal). Navedeno daje podlago za odmero komunalnega prispevka in za naložitev plačila, s katerim je zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja (četrti odstavek 79. člena ZPNačrt). Sporno je, ali je tožnica s plačilom zneska na podlagi pogodbe iz leta 1997 ta komunalni prispevek že v celoti plačala.

Po mnenju sodišča je tako tožničino stališče neutemeljeno. Kot je pravilno opozoril že pritožbeni organ – tožnica temu ne oporeka –, je bila omenjena pogodba sklenjena v zvezi z delnim kritjem stroškov za gradnjo sekundarnega kanalizacijskega omrežja, plačani znesek pa naj bi se upošteval pri odmeri tedanjega prispevka o priključitvi. Tožnica ne zatrjuje, da bi ta prispevek plačala. Zato navedeno tudi po presoji sodišča jasno kaže na obseg dogovora med strankama – da se plača določen znesek za delno kritje stroškov izgradnje sekundarnega omrežja (ta je zgrajen za ožje območje občine) kot dela celotnega kanalizacijskega omrežja, ki ga sestavlja še primarni del, omenjeni znesek pa kasneje upošteva pri odmeri prispevka.

Navedeno pomeni, da je tožnica zavezanka za plačilo komunalnega prispevka. Ker je prispevala h gradnji, je toženka ravnala pravilno, ko je v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Odloka plačani znesek upoštevala in obračunani komunalni prispevek znižala. Po omenjeni določbi lahko investitor, ki je vlagal lastna sredstva v izgradnjo gospodarske javne infrastrukture na območju Občine Žužemberk, ob predložitvi ustreznega pisnega dokazila uveljavlja znižanje komunalnega prispevka za infrastrukturo, na katero se vložek nanaša do višine svojega revaloriziranega vložka.

Neutemeljeno je tudi stališče, da se je v tej zadevi postopek za odmero začel s sklenitvijo pogodbe v letu 1997. Po šestem odstavku 79. člena ZPNačrt pristojni organ občinske uprave odmeri komunalni prispevek, kadar se odmerja za potrebe gradnje, z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da se je postopek v tej zadevi začel na podlagi zahtevka stranke z dne 14. 10. 2013, torej že v času Odloka, ki je začel veljati 19. 12. 2009 (19. člen). Zato za odločanje ni mogoče uporabiti prejšnjih predpisov, ki so po 16. členu Odloka podlaga za odločanje le v postopkih, ki so bili začeti pred njegovo veljavnostjo.

Ker je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu odločba, ki se nanaša na odmero komunalnega prispevka za hišo na naslovu A., so za odločitev nepomembne tožbene navedbe o ravnanju občine glede stanovanjske hiše na B. Bistveno namreč je, da je toženka za izdajo izpodbijane odločbe imela podlago v določbah ZPNačrt, ki kot pogoj za odmero komunalnega prispevka za posamezno vrsto komunalne opreme določa, da se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena). Obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme pa je območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oziroma območje njene uporabe (prvi odstavek 76. člena).

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Tožena stranka zato ni upravičena do povračila stroškov, priglašenih v odgovoru na tožbo.