Jedro

V pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno določbo, da ima v primeru prenehanja delovnega razmerja predčasno razrešeni predsednik poslovodnega odbora pravico do odpravnine, mora delodajalec upoštevati. Organi delodajalca odločbe o plačilu odpravnine več ne morejo spremeniti, če je postala dokončna. To lahko stori le sodišče v delovnem sporu.

Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove izjave, ker takšne izjave ni podal. Ni pa tudi dokazano, da je bil razrešen na lastno pobudo oziroma zahtevo. Zato ne more uspešno trditi, da je tožnik zlorabil svoj položaj, da je prišel do plačila odpravnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z dodatkom št. V/109-92 z dne 25.2.1992 razveljavilo 3. točko ("A. G. se ne izplača dvanajst bruto osebnih dohodkov v višini mesečnega izplačila") odločbe št. 961/91 z dne 24.12.1991, ki ga je dne 25.2.1991 (pravilno: 1992) izdal vršilec dolžnosti predsednika tožene stranke. Tožniku je prisodilo odpravnino v znesku 1,278.000,00 SIT, ki pomeni dvanajst bruto zneskov plač. Ugotovilo je, da je odločba o tožniku priznani odpravnini z dne 24.12.1991, št. 961/91, postala dokončna in da je zato ni bilo dopustno spreminjati. V 3. točki odločbe z dne 24.12.1991 je bilo določeno, da ima tožnik pravico do odpravnine v višini dvanajstih bruto osebnih dohodkov v višini mesečnega izplačila. V tretjem odstavku X. točke pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ) z dne 14.1.1991 je določeno, da ima tožnik v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi predčasne razrešitve, pravico do izplačila dvanajstih njegovih bruto osebnih dohodkov zadnjega meseca v enkratnem izplačilu. To pomeni, da bi tožnik imel opravico do odpravnine tudi v primeru krivdnih razlogov za razrešitev. Razrešen je bil po določbi 196. e člena Zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88 do 61/90, v nadaljevanju: ZP), zaradi česar ima pravico do odpravnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Strinjalo se je s stališčem, da je bila tožena stranka vezana na sklep Delavskega sveta z dne 24.12.1991, vezana pa je bila tudi na odločbo vršilca dolžnosti predsednika z istega dne, ker tožnik zoper njo ni ugovarjal (333. in 334. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP/77, v zvezi s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR).

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila dve pravočasni reviziji.

V prvi (z dne 3.1. tega leta), ki jo je vložila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe. Navajala je, da je pri razlagi izpodbijane odločbe in v zvezi s pravnomočnostjo treba upoštevati delovnopravne predpise in določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ZOR). Določba 3. točke odločbe z dne 24.12.1991 ni mogla postati pravnomočna in dokončna, ker je z njo odločeno o pravici do odpravnine predčasno razrešenega direktorja. Ta določba odločbe temelji na določbah obveznostnega prava, ne pa na delovnopravnih predpisih. Zato takšne odločbe poslovodnih organov ne morejo postati dokončne in pravnomočne. Prva odločba o odpravnini pomeni priznanje dolga, zato je pozneje direktor, ki skrbi tudi za zakonitost, lahko ugotovil, da takšen dolg ne obstoji. Sodišči bi zato morali odgovoriti na vprašanje, ali pravica do odpravnine dejansko obstoji. Tožniku je prenehalo delovno razmerje na lastno zahtevo, pri sprejemu sklepa pa je zavedel organe tožene stranke, zato nima pravice do odpravnine.

Odpravnina je vrsta odškodnine zaradi predčasne razrešitve. Ker je bil tožnik razrešen na lastno zahtevo, je sam sebi povzročil škodo. Zato nima pravice do odpravnine.

Točka X. pogodbe o zaposlitvi je v nasprotju z določbami 10., 12. in 13. pa tudi 163. člena ZOR. Nasprotuje tudi določbam 26. in 27. člena Ustave Republike Slovenije, ker gre za kogentne predpise in ker ustavna načela pri sklepanju pogodb ne smejo biti kršena.

Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD) odpravnino določa kot pavšalno odškodnino za primer, ko je poslovodja razrešen pred potekom mandata.

V reviziji z dne 8.1. tega leta je tožena stranka uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker tožnik ni izpodbijal sklepa Odbora za pritožbe štev. V/2 z dne 9.4.1992, s katerim je bil njegov ugovor zoper 3. točko dodatka k odločbi št. V/109-92 z dne 25.2.1992 zavrnjen kot neutemeljen. Sodišči sta torej odločili v zadevi, v kateri je bilo že pravnomočno oziroma dokončno odločeno. Zaradi tega je bil tudi zmotno uporabljen prvi odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ZTPDR).

V času, ko je bil tožnik razrešen, je bila tožena stranka podjetje v družbeni lastnini. Zaradi tega bi bilo treba upoštevati določbi 5. in 51. člena ZOR in Zakona o združenem delu. Po teh določbah je bila določena obveznost nezmanjšanja vrednosti družbenih sredstev, pogodba pa tudi ima nedopustno podlago. Ta obveznost nezmanjšanja sredstev bi bila kršena s tem, če bi bila tožniku izplačana odpravnina. Sicer pa je prišlo do razrešitve na podlagi predloga tožnika.

Pogodba o zaposlitvi s tožnikom je bila sklenjena na podlagi 135. člena ZDR, torej tudi po določbi 11. člena tega zakona. Po tej določbi pa tožnik nima pravice do odpravnine.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP/77 vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožena stranka je vložila dve reviziji, ki sta ju sestavila dva pooblaščenca, vendar ju je revizijsko sodišče na podlagi 382. člena ZPP/77 obravnavalo kot enotno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP/77 izrecno določeni.

Revizijsko sodišče na polagi 386. člena ZPP/77 preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene kršitve določb postopka ni ugotovilo.

Tožena stranka je v reviziji uveljavljala tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po določbi 386. člena ZPP/77 mora revident navesti, zaradi katerih razlogov revizijo vlaga in mora te razloge tudi obrazložiti. Tega revident ni storil, zato revizijsko sodišče v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka (razen v primeru iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77) ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ni mogoče sprejeti ugovora tožene stranke, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, ker tožnik v njem ni izpodbijal drugostopnega sklepa Odbora za pritožbe, ki je zavrnil njegov ugovor zoper dodatek k odločbi z dne 25.2.1992. Po prvem odstavku 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) v delovnih sporih velja, da delavec, ki uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti določenega zahtevka, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Zaradi navedene določbe, ki pooblašča sodišče, da samo oblikuje tožbeni zahtevek oziroma izrek sodbe, torej ni mogoče govoriti o tako imenovani nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Tak ugovor tožene stranke ni sprejemljiv tudi zato, ker je predmet spora dejansko dajatveni zahtevek na plačilo odpravnine, katerega podlaga je v tretjem odstavku X. točke PZ z dne 14.1.1991 in v pravnomočni in dokončni odločbi tožene stranke štev. 961/91 z dne 24.12.1991. Izpodbijanje pozneje sprejetih odločb organov tožene stranke bi torej lahko tudi sodilo v dejansko podlago tožbe.

V splošnih načelih civilnega prava je sprejeto načelo, da je pogodbe treba izpolnjevati (npr. 17. člen ZOR). V tretjem odstavku X. točke PZ z dne 14.1.1991 je določeno, da se v primeru prenehanja delovnega razmerja, zaradi predčasne razrešitve, predsedniku izplača dvanajst njegovih bruto osebnih dohodkov zadnjega meseca v enkratnem izplačilu. Ta določba pomeni, da ima tožnik - kot sta že pravilno ugotovili sodišči prve in druge stopnje - pravico do odpravnine ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja oziroma razrešitve. Tožena stranka ni trdila, da je to določbo pogodbe izpodbijala, zato jo je treba upoštevati in jo izpolniti.

Po določbah 1. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR in 1. točke prvega odstavka 100. člena ZDR delavcu lahko delovno razmerje preneha tudi, če pisno izjavi, da želi, da mu preneha delovno razmerje.

Izjava, ki mora biti dana v pisni obliki, mora biti jasna, nepogojna, v njej mora biti izražena prava volja, torej ne sme biti dana v zmoti ali pod vplivom grožnje, sile ali zvijače. Ni dokazano, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na naveden način, ker tožena stranka ni predložila listine, ki bi potrjevala tak način prenehanja delovnega razmerja. Ni tudi dokazov o tem, da je bil tožnik razrešen na lastno zahtevo.

Poslovodni odbor tožene stranke in Delavski svet sta o razrešitvi tožnika, o prenehanju delovnega razmerja in o plačilu odpravnine sprejela smiselno enaka sklepa. V njiju ni navedeno, da je tožnik razrešen na lastno zahtevo. Sodišče prve stopnje ni soglašalo s trditvijo tožene stranke, da je bil tožnik razrešen na lastno željo, sodišče druge stopnje pa se je s takšnim dokaznim zaključkom strinjalo. Ali je tožnik podal zahtevo ali izrazil željo za razrešitev, je dejansko vprašanje. Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77), zato revizijske trditve tožene stranke o tožnikovi pobudi oziroma zahtevi za razrešitev revizijsko sodišče ni smelo obravnavati. Sicer pa je tožena stranka sama navedla različna razloga za razrešitev. Ob navedenem, v reviziji z dne 3.1. tega leta tudi trdi, da je bila razrešitev tožnika nujna zaradi določbe 196. e člena ZP. Sicer pa takšna morebitna okoliščina zaradi vsebine X. točke pogodbe o zaposlitvi na odločitev ne bi mogla vplivati. Zato revizijske navedbe o razlogih za razrešitev niso sprejemljive.

Tožnik je bil s toženo stranko v delovnem razmerju, kar kaže vsebina I. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 14.1.1991. V tej pogodbi je jasno izražena volja strank, da je med njima nastalo delovno razmerje.

Institute, ki so navedeni v PZ, pa tudi pravne posledice odločitev organov tožene stranke, je zato presojati z vidika delovnega prava. Zaradi tega velja tudi načelo dokončnosti, ki je sprejeto v prvem odstavku 83. člena ZTPDR, posredno pa tudi v 105. členu ZDR. To načelo pomeni, da je dokončna odločba organov delodajalca zavezujoča, da je v postopku pri delodajalcu ni več dovoljeno spremeniti in da o njeni zakonitosti lahko odloča le delovno sodišče. Tožena stranka torej ni smela spremeniti odločbe, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do odpravnine in zoper katero tožnik ni vložil ugovora.

Revident tudi trdi, da je določba X. točke PZ v nasprotju z več določbami ZOR, pa tudi z Ustavo Republike Slovenije. Stranki sta se svobodno dogovorili o odpravnini in o pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za njeno izplačilo. Odločili sta se o pravici, s katero lahko prosto razpolagata in določata njene okvirje. Tožena stranka veljavnosti navedene določbe PZ ni izpodbijala. Ni mogoče ugotoviti, da so bila v navedeni določbi PZ kršena temeljna načela, ki so sprejeta v ZOR (npr. 10., 12. in 13. člen). Zaradi tega ugovori tožene stranke ne morejo biti sprejemljivi. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, z njimi pa se je strinjalo sodišče druge stopnje, tudi ni mogoče ugotoviti, da je tožnik zlorabil svojo pravico in na ta način prišel do plačila odpravnine. Organi tožene stranke bi lahko, če bi bili mnenja, da tožnik nima pravice do odpravnine, lahko odločili drugače, vendar tega pred dokončnostjo in pravnomočnostjo odločbe o odpravnini niso storili.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Določbe ZOR, ZP, ZPP/77 in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.