Jedro

Namen ureditvenih začasnih odredb je, da se do dokončne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku začasno regulira pravno razmerje med strankama, pri čemer je takšna začasna odredba nujna zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka sodbe, ni pa namen takih odredb v omogočitvi izvršbe ali izpolnitvi tožbenega zahtevka (tudi delni) oziroma zavarovanju še nezapadlih bodočih občasnih terjatev, ki zapadejo mesečno, ravno tak cilj pa zasleduje upnik s predlagano začasno odredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Zavrne se predlog tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki v obdobju od 01.03.2006 do 31.12.2006 plačevati mesečno dotacijo v znesku 230.000,00 SIT do vsakega 30. v mesecu za tekoči mesec. Ugotovilo je, da ni podlage za izdajo takšne začasne odredbe.

Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka po pooblaščencu zaradi bistvene kršitve postopka. V pritožbi je navaja, da je sodišče napačno presodilo, ali so podani pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Preozko je tolmačilo 270.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in pri tem spustilo iz vidika sam namen začasnih odredb, ki je res prvenstveno zagotoviti možnosti kasnejše izvršbe, vendar pa je ta namen začasnih odredb v določenih primerih širši, tako da je možno začasno odredbo izdati tudi tedaj, ko je ta potrebna, da se zaradi preprečitve nasilja ali nastanka nenadomestljive škode začasno do dokončne rešitve v sodnem postopku uredijo sporna razmerja. Sodišče sicer kot tak primer navaja 5.tč. 1.odst. 273.čl. ZIZ in 411.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer je opozoriti na to, da glede na 272.čl. ZIZ, ki določa pogoje za začasno odredbo za zavarovanje nedenarnih terjatev, tudi zavarovanje nedenarne terjatve po 5.tč. 1.odst. 273.čl. ne bi bilo možno. Zato je 271.čl. ZIZ, ki govori o vrsti začasnih odredb za zavarovanje denarne terjatve, treba upoštevati tako, kot se ta člen glasi. V tem členu so samo primeroma naštete možne začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, kot so tudi te naštete v 273.čl. ZIZ kot vrste začasnih odredb za zavarovanje nedenarne terjatve. V konkretnem primeru je treba upoštevati tudi položaj tožeče stranke. Gre za to, da je tožeča stranka organ lokalne samouprave, ki je predviden z veljavnimi predpisi in nima svojih izvirnih sredstev. Za svoje delovanje mu mora sredstva zagotoviti tožena stranka. Če teh sredstev tožena stranka ne zagotovi, tožeča stranka ne more delovati in tudi ne more izpolnjevati svojih obveznosti do dobaviteljev električne energije, vode, telefonskih storitev ter do zaposlene delavke. Ob izkazani samovolji dolžnika je torej nujno z začasno odredbo urediti sporno pravno razmerje tako, kot je s podobno začasno odredbo treba začasno urediti vprašanje preživljanja otrok, nepreskrbljenega zakonca ali delavca, dokler ni odločeno o nezakonitosti odločbe o prenehanju delavnega razmerja. Zakon predlagane začasne odredbe ne izključuje, pravna ureditev jo po oceni tožeče stranke v takih primerih dopušča, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu v celoti ugodi.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Glede na določila ZIZ in na dosedanjo sodno prakso regulacijske začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve niso mogoče, razen izjem, ki jih zakon posebej določa. Po mnenju tožene stranke za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru niso izpolnjeni osnovni pogoji. Iz pogodbe o financiranju Krajevne skupnosti K. iz proračuna občine za leto 2006 ne izhaja, da terjatev obstoji. Iz 4.čl. pogodbe izhaja, da se sredstva za delovanje krajevne skupnosti nakazujejo predvidoma v rednih mesečnih obrokih, kar še ne pomeni, da bo sredstva tudi nakazovala po dvanajstinah. Meni, da tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. Glede nenadomestljive škode pa poudarja, da je krajevna skupnost organizacijsko, funkcionalno in finančno del lokalne skupnosti, ki nima nikakršnih izvirnih pristojnosti. V primeru, da krajevna skupnost ne opravlja prenesenih pristojnosti, te pristojnosti kot izvirne opravi občina sama.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da sodišče toženi stranki naloži, da ji je do vsakega 30. v mesecu v obdobju od 1.3.2006 do 31.12.206 dolžna plačevati 254.149,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, do pravnomočnosti sodbe natekle obroke pa v 15. dneh. Hkrati je predlagala v zavarovanje svoje terjatve izdajo začasne odredbe, da ji je tožena stranka dolžna od 1.6.2006 do 31.12.2006 plačevati mesečno dotacijo v znesku 230.000,00 SIT do vsakega 30. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da gre po vsebini za ureditveno začasno odredbo, s katero želi tožeča stranka začasno urediti medsebojno sporno razmerje tako, da doseže vnaprejšnje plačilo dela vtoževane terjatve, in razlogom, iz katerih je zavrnilo predlagano začasno odredbo. Namen ureditvenih začasnih odredb je, da se do dokončne odločitve sodišča o tožbenem zahtevku začasno regulira pravno razmerje med strankama, pri čemer je takšna začasna odredba nujna zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka sodbe, ni pa name takih odredb omogočitev izvršbe ali izpolnitvi tožbenega zahtevka (tudi delni) oziroma zavarovanju še nezapadlih bodočih občasnih terjatev, ki zapadejo mesečno, ravno tak cilj pa zasleduje upnik s predlagano začasno odredbo. V času sodnega postopka za plačilo denarne terjatve gre res med strankama za neko vrsto pravnega razmerja, v katerem je tožeča stranka upnik in tožena stranka dolžnik denarne terjatve, ki ni izpolnjena. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa je zlasti glede na predpostavke iz 270.čl. ZIZ (pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve) v tem razmerju primarna denarna terjatev in zavarovanje njene bodoče izvršbe, in ne opisano pravno razmerje ter njegova morebitna začasna regulacija. Glede na veljavno zakonodajo je regulacijska začasna odredba v primeru zavarovanja denarne terjatve izključena, razen izjem, ki jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišče prve stopnje, da niso izpolnjene predpostavke za predlagano začasno odredbo. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve določb postopka in je pravilno uporabilo materialno pravo (2. odst. 350. čl. ZPP). Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP), ni pa se opredeljevalo do nerelevatnih pritožbenih navedb.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (čl. 154 in 165 ZPP).

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zato gre za nepotrebne stroške in je pritožbeno sodišče njen predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo zavrnilo.