Jedro

Tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila, je od tožene stranke vtoževal plačilo dnevnic, pri čemer je navedel številno dni, za katere je zahteval dnevnice za posamezni mesec od oktobra 2013 do septembra 2014. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZEPDSV je delodajalec dolžan voditi evidenco delovnega časa in evidenco o stroških dela. Ker toženec tožnikovih trditev ni prerekal na način, da bi sam navedel število dni poti, niti ni predložil nobenih listin, iz katerih bi bile poti razvidne, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati dnevnice v višini 4.118,00 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.775,00 EUR od 18. 10. 2014 dalje do plačila in od zneska 343,00 EUR od 19. 10. 2014 dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati plačo za oktober 2014 v višini 485,34 EUR, od tega zneska odvesti davke in ji plačati preostali znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2014 dalje do plačila, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 514,98 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani; da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka (sodne takse) v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila; in da je dolžna plačati sodno takso v višini 147,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (III., IV. in V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov ter stroškov pritožbenega postopka. Podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že na prvem naroku za glavno obravnavo prerekala navedbe tožnika glede števila in kraja dejanskih voženj, glede katerih je zahteval izplačilo dnevnic, saj ni predložil dokazil o tem, da je vožnje dejansko opravil, prav tako ni navedel in izkazal, kam je vozil in koliko ur je bil na službeni poti, da bi mu torej dejansko pripadala dnevnica za službeno pot v tujino v višini 100 %. Res je tožnik v zvezi z navedbo tožene stranke v spis vložil kopije tahografov za sporno obdobje, vendar tožena stranka meni, da predloženi tahografi ne izkazujejo dejanskih voženj po številu krajev in trajanja ter da tožnik ni ponudil ustrezne trditvene podlage. Meni, da je tožnik prekludiran, saj je šele v odgovoru na predmetno vlogo predlagal, da sodišče toženki naloži predložitev potnih nalogov in internih obračunov plač. Pritožba izpostavlja, da tudi sicer listin ne more predložiti, saj ne razpolaga več s popolno arhivsko dokumentacijo, med drugim tudi ne s potnimi nalogi in mesečnimi obračuni za vtoževano obdobje ter drugo dokumentacijo, saj so se listine med selitvijo, ki je postopoma trajala vse od junija 2015 do septembra 2015, delno izgubile, delno pomešale in jih tožena stranka ne najde več. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna voditi evidenco delovnega časa in evidenco o stroških dela ter ni presojalo razlogov, zakaj tožena stranka listin ni mogla predložiti. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev utemeljilo z razlago, da je v primeru sodnega spora delodajalec, v kolikor zatrjuje drugače kot delavec, tisti, ki je dolžan predložiti evidenco, ki je po zakonu dolžan voditi, v konkretnem primeru potne naloge in mesečne obračune, iz katerih bi bilo razvidno, kam in kdaj je tožnik opravljal službene poti. Meni, da je sodišče dokazno breme glede utemeljenosti tožbenega zahtevka nepravilno prevalilo na toženo stranko. Navaja, da je sodišče odločilo brez ustrezne trditvene podlage, ko je tožniku priznala dnevnico v višini 44,00 EUR, saj tožnik ni zatrjeval, da bi vozil prav v zahodno evropske države, ni navedel držav službenih poti niti ni navedel, ali je vozil v tujino ali po Sloveniji in ali je bil na službeni poti več kot 10 oziroma 14 ur dnevno. Podredno uveljavlja, da sodišče ni presojalo zatrjevanega obstoja drugačnega dogovora o višini dnevnic in v zvezi s tem ni izvajalo predlaganih dokazov. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do izplačila plače tudi za obdobje od 2. 10. 2014 do 29. 10. 2014, saj je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo že 2. 10. 2014, to je prvi dan neupravičene odsotnosti z dela, čemur je sledila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, res pa je tožena stranka tožnika odjavila iz zavarovanj šele 29. 10. 2014, ko je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi končan. Navaja, da je štela, da je delovno razmerje tožniku prenehalo že 2. 10. 2014, zato mu razlika v plači za obdobje od 2. 10. 2014 do 29. 10. 2014 ne pripada. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek in tudi pravočasno predlagal izvedbo potrebnih dokazov. Tožnik je v tožbi navedel število dni, za katere zahteva plačilo dnevnic 44,00 EUR, to je razliko med tako izračunanimi dnevnicami in plačanimi dnevnicami, v tožbi je tudi navedel število dni, za katere dnevnice za posamezni mesec zahteva, in sicer od oktobra 2013 do septembra 2014 in število dni pomnožil s 44,00 EUR z dnevnico, za vsak mesec je odšel dnevnice, ki pa so mu bile že plačane. Tako je izračunal prikrajšanje pri dnevnicah. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Tožena stranka v odgovoru na tožbo glede dnevnic navedla le, da je obstajal izrecen dogovor o višini plačevanja dnevnic (v višini 26,00 EUR) in šele na prvem naroku za glavno obravnavo prerekala dejanske vožnje tožnika. Tožnik je nato takoj sodišču predložil listine, s katerim je razpolagal (popis voznikove dnevne aktivnosti in izpise iz tahografa za čas od 1. 10. 2013 do 18. 3. 2014). Kot je razvidno iz spisa gre za veliko število listin in tožnik jih je predložil takoj, ko je tožena stranka nasprotovala opravljenim vožnjam. Iz navedenega je razvidno, da je tožnik v postopku na prvi stopnji pravočasno podal tako navedbe kot tudi dokazni predlog glede izplačila dnevnic, zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je bil s trditvami in dokaznimi predlogi v tej smeri prekludiran.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je pri odločitvi o dokaznem bremenu sklicevalo na prvi odstavek 7. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006 in nadalj.; ZEPDSV), po kateri je delodajalec dolžan voditi evidenco delovnega časa in evidenco o stroških dela, ki bremenijo delodajalca. Te listine se na podlagi drugega odstavka 17. člena ZEPDSV hranijo kot listine trajne vrednosti. Tožena stranka se svojih zakonskih obveznosti ne more izogniti z navedbami, da je predmetne listine izgubila v posledici selitve (v času od junija 2015 do septembra 2015), saj je tožnik vložil tožbo že dne 23. 2. 2015 in je tožena stranka torej že pred selitvijo vedela, da bo navedene listine v sodnem postopku potrebovala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da so ugovori tožene stranke, da tožnik ni opravil poti, ki bi utemeljevala vtoževane dnevnice, neutemeljeni (peti odstavek 227. člena ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 16. 7. 2007 do 29. 10. 2014 na delovnem mestu voznik tovornega vozila in da mu je tožena stranka od oktobra 2013 do septembra 2014 plačevala dnevnice po 26,00 EUR. S predmetno tožbo je vtoževal dnevnice v višini 44,00 EUR in navajal, da drugačnega dogovora s toženo stranko za vtoževano obdobje ni sklenil, vožnje, ki pa jih je opravil, so razvidne iz potnih nalogov in mesečnih obračunov, s katerimi pa razpolaga toženec. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in toženi stranki naložilo, da tožniku izplača premalo izplačane dnevnice, saj je njegov izračun preverilo in ga ocenilo kot pravilen. Tožnik je namreč v tožbi navedel število dni, za katere zahteva dnevnice za posamezni mesec (od oktobra 2013 do septembra 2014), toženec tega ni prerekal na način, da bi sam navedel število dni poti, niti ni predložil nobenih listin, iz katerih bi bile poti razvidne.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo dnevnico v višini 44,00 EUR, čeprav tožnik ni zatrjeval, da je vozil v zahodno evropske države. Višino dnevnice službena potovanja v posamezne države določa Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nadalj.; v nadalj.: Uredba), zato gre pri ugotavljanju višine dnevnic za pravno vprašanje, glede katerega sodišče ni vezano na trditveno podlago strank. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da Uredba ne predstavlja pravilne materialnopravne podlage za odločitev v zadevi, ker sta se stranki drugače dogovorili o višini dnevnic. V skladu z določbo drugega odstavka 130. člena ZDR-1 se namreč višina povračila stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, v primeru če ta ni določena s kolektivno pogodbo na naravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom. V konkretnem primeru Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo v 76. členu določa, da je delavec, ki ga delodajalec napoti na službeno pot v tujino, upravičen do (med drugim) dnevnice pod pogoji in višini določeni v podzakonskem predpisu, ki ureja povračilo stroškov za službena potovanja v tujino. Ta podzakonski predpis, veljaven v vtoževanem obdobju je Uredba, ki je določala višino dnevnic v posamezne države oziroma mesta in tudi, kako se izračuna število dnevnic za posamezno državo, koliko časa mora trajati službena pot, da je delavec upravičen do celotne ali nižje dnevnice (4., 5. in 7. člen Uredbe). Za večino (zahodno) evropskih držav je določena dnevnica v višini 44,00 EUR, kar je tožnik v predmetnem sporu vtoževal in upoštevaje trditveno in dokazno breme je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo.

10. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da tožena stranka tožniku ni dolžna plačati plače za mesec oktober 2014, ker je tožniku delovno razmerje dejansko prenehalo že dne 2. 10. 2014, to je prvi dan neupravičene odsotnosti z dela. Glede na dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj razvidno, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do 29. 10. 2014 in da mu je tožena stranka za mesec oktober 2014 obračunala le 16 ur rednega dela, je pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožniku priznalo še razliko v plači za mesec oktober 2014 upoštevajoč, da mu je delovno razmerje prenehalo dne 29. 10. 2014. 11. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso pravno pomembne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor tožnika na pritožbo ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).