Jedro

Razdrtje kupoprodajne pogodbe za stanovanje je (ker je tožeča stranka kot prodajalka svojo obveznost po pogodbi izpolnila naenkrat) učinkoval retroaktivno (ex tunc), kar pomeni, da se vzpostavi stanje pred sklenitvijo pogodbe, torej, da lastninska pravica na spornem stanovanju nikoli ni bila prenesena na toženko.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženka mora tožeči stranki plačati stroške revizijskega postopka v znesku 991,44 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je protispisna (odločilna) ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da iz izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Mariboru IV I 1388/96 in iz sklepa o domiku In 96/00134 in In 97/00203 istega sodišča izhaja, da je sporno stanovanje kot predmet izvršbe v lasti tožeče stranke. Iz navedenih sklepov namreč izhaja prav nasprotno, in sicer da je izvršilno sodišče ves čas postopka za lastnico spornega stanovanja štelo toženko. Poudarja tudi, da je bil z razdrtjem kupoprodajne pogodbe, dne 23. 2. 2000, sklenjen le zavezovalni pravni posel, in da na podlagi navedenega posla še ni bila prenesena lastninska pravica na tožečo stranko. Meni, da je 23. 2. 2000 tožeča stranka pridobila obligacijsko pravni zahtevek za prenos lastninske pravice, in da so ob vložitvi tu obravnavane tožbe potekli že vsi zastaralni roki. V nadaljevanju obširno argumentira (že v pritožbi zastopano) tezo, da ima razdrtje kupoprodajne pogodbe učinek ex nunc in ne ex tunc kot je stališče prvostopenjskega sodišča. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka uveljavlja povrnitev škode zaradi razdrtja kupoprodajne pogodbe za stanovanje, sklenjene po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da sta pravni prednik tožeče stranke in toženka 29. 7. 1994 sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki je bila razdrta z izjavo pravnega prednika tožeče stranke 23. 2. 2000 (v kateri je bilo izrecno navedeno, da se pogodba šteje za razdrto z dnem 29. 7. 1994). V obdobju med sklenitvijo in razdrtjem kupoprodajne pogodbe je toženka stanovanje zastavila v zavarovanje dveh terjatev. Ker pa terjatvi nista bili poravnani, sta bila ob razdrtju kupoprodajne pogodbe že v teku izvršilna postopka na zadevno stanovanje. Stanovanje je bilo nato tekom izvršilnega postopka prodano ter s sklepom o domiku 20. 12. 2005 domaknjeno kupki T. Toženka kot kupka po kupoprodajni pogodbi svoje obveznosti plačila kupnine ni niti delno izpolnila, pravni prednik tožeče stranke kot prodajalec pa je svojo obveznost po pogodbi izpolnil, t. j. prenesel lastninsko pravico na prodanem stanovanju na toženko.

8. Upoštevajoč navedeno je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, da je lastnik spornega stanovanja na podlagi sklepa o domiku z dne 20. 12. 2005 v izvršilnem postopku na originarni način postala tretja oseba, t. j. T., in da je na dan domika stanovanja tretji osebi (20. 12. 2005) tožeči stranki nastala škoda (saj ji od tedaj dalje toženka ni mogla več vrniti spornega stanovanja). Zato je toženka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za nastalo ji škodo. Velja pa še pojasniti, da je razdrtje kupoprodajne pogodbe (ker je tožeča stranka kot prodajalka svojo obveznost po pogodbi izpolnila naenkrat) učinkovalo retroaktivno (ex tunc), kar pomeni, da se vzpostavi stanje pred sklenitvijo pogodbe, torej da lastninska pravica na spornem stanovanju nikoli ni bila prenešena na toženko. Možnost razdora pogodbe je namreč opcija (enostransko oblikovalno upravičenje), zato za neučinkovanje (razdrtega) pravnega posla ni potreben noben nadaljnji pravni posel (kot se zmotno zavzema revidentka).

9. Revizijsko sodišče pa sicer pritrjuje revizijski tezi, da je sodišče druge stopnje v sodbi (delno) napačno povzelo vsebino sklepa o domiku Okrajnega sodišča v Mariboru In 96/00134 in In 97/00203 z dne 20. 12. 2005, vendar ne glede odločilnega dejstva. Vprašanje, koga je izvršilno sodišče štelo za lastnika spornega stanovanja, namreč za odločitev v tej zadevi (iz prej navedenih razlogov) ni bistveno. Zato očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo toženke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Toženka nosi stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo ni uspela, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.