Jedro

Datum seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, predstavlja dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 13.8.2004 in ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi med strankama ni prenehala. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas, ko ni delal, prizna pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, in sicer v zneskih, ki izhajajo iz sodbe za mesece od septembra 2004 do januarja 2005, ter mu povrne stroške postopka. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker ni izvršil odrejenih dveh nalog. Direktor tožene stranke je po poteku roka za izvršitev nalog, dne 20.7.2004 zjutraj, tožnika poklical v pisarno. Tožnik mu je pojasnil razloge, zaradi katerih nalog ni izvršil, direktor pa je že takrat ocenil, da je kršitev tako huda, da mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi. To bi moral storiti v 15 dneh od 20.7.2004. Odpoved z dne 13.8.2004 je podal po poteku zakonskega roka iz drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot prekluzivni materialni rok je glede na pravilni dokazni zaključek sodišča prve stopnje začel teči dne 20.7.2004, ko je direktor tožene stranke na razgovoru s tožnikom izvedel, da ta ni opravil nalog. Pritožbeno sodišče ni sprejelo pritožbenih navedb, da je tožena stranka za kršitev izvedela šele 31.7.2004 (ko je potekel rok za oddajo vloge na ministrstvo), saj iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi določila tožniku še dodaten rok za izvršitev nalog po 19.7.2004. V takšnem primeru pa bi prišlo tudi do situacije, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, saj v tem primeru razgovora dne 20.7.2004 ne bi bilo mogoče šteti kot zagovora za kršitve po tem datumu.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Sklicuje se na revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je direktor tožene stranke tožniku določil rok za prilagoditev programa promocijskih aktivnosti proizvajalcev vin do 19.7.2004. Ker tega ni izvršil, ga je naslednji dan pozval na zagovor in mu napovedal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za odločitev je bistveno, da bi lahko tožnik to nalogo opravil tudi po zagovoru in s tem saniral kršitev pogodbene obveznosti. Do izredne odpovedi v takšnem primeru sploh ne bi prišlo. Nerazumno je stališče sodišča, da delavec po opominu delodajalca na izpolnitev obveznosti in grožnji z odpovedjo ni dolžan izpolniti delovne naloge. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da bi po izteku drugega roka (31.7.2004), ki je bil vnaprej objektivno določen, šlo za novo kršitev in bi bil potreben ponoven zagovor. Tožnik bi do 31.7.2004 še vedno lahko izpolnil svojo delovno dolžnost. Da tega ni storil, je direktor ugotovil šele na obisku tovarne med letnim dopustom.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena tožniku. Ta v odgovoru na revizijo navaja, da revizijske navedbe predstavljajo poskus tožene stranke, da z uveljavljanjem zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prikaže zmotno uporabo materialnega prava. Direktor tožene stranke mu dne 20.7.2004 ni določil dodatnega roka za izpolnitev obveznosti, temveč mu je že ustno odpovedal pogodbo in ga poslal na dopust. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija uvodoma uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, vendar ga v nadaljevanju formalno in vsebinsko ne opredeli. Zaradi tega revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in smelo preizkusiti v tej smeri.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po drugem odstavku 110. člena ZDR mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 15. dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Odpoved po poteku zakonsko določenega roka (ki predstavlja prekluzivni materialni rok) ni več dovoljena.

Datum seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved (v tem primeru odpoved po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), predstavlja dejansko ugotovitev, na katero je vezano tudi revizijsko sodišče, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede na to je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev sodišča druge stopnje, da je direktor tožene stranke na razgovoru s tožnikom dne 20.7.2004 izvedel, da tožnik delovnih nalog, ki so mu bile naložene, ni izvršil. Dejansko ugotovitev predstavlja tudi zaključek, da mu za izvršitev nalog ni določil še dodatnega roka in da je bil razlog za izredno odpoved prav neizvršitev nalog do 19.7.2004. Glede na to ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, da bi tožnik lahko opravil naloženo delo tudi kasneje, po 20.7.2004, in da je imel možnost oziroma celo dolžnost, da nalogi izpolni do roka za oddajo vloge na ministrstvo – do 31.7.2004. Te revizijske navedbe predstavljajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč nižje stopnje in ne pomenijo uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava.

Dodaten zaključek sodišča druge stopnje, da odpoved ne bi bila zakonita tudi v primeru, če bi tožena stranka tožniku očitala kršitve po 20.7.2004 – do 31.7.2004 (saj mu v takšnem primeru ni bil omogočen zagovor pred odpovedjo za kršitve, do katerih naj bi prišlo po 20.7.2004), za odločitev ni pomemben, torej velja enako tudi za revizijske navedbe v zvezi s tem.

Zaradi prekoračitve zakonskega roka za izredno odpoved je sodišče pravilno zaključilo, da na podlagi odpovedi z dne 13.8.2004 delovno razmerje tožnika s toženo stranko ni prenehalo ter mu prisodilo nadomestilo plače do vključno januarja 2005. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker odgovor na revizijo ni bil potreben, saj ni pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je to sklenilo tudi, da tožnik sam krije stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).