Jedro

Cestno podjetje je odgovorno za škodo, ki jo je utrpel kolesar zaradi padca, ko je zapeljal v udarno jamo. Vendar ima pravico le do odškodnine, zmanjšane za 25 %, saj je na kritičen odsek ceste pripeljal s preveliko hitrostjo, čeprav je vedel za poškodovano cestišče. Oškodovanec, ki je utrpel dvojni zdrobljen zlom stegnenice, bi imel ob popolni odgovornosti tožene stranke pravico do odškodnine za telesne bolečine v znesku 1,000.000,00 SIT, odškodnine za strah v znesku 500.000,00 SIT, odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 600.000,00 SIT in odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3,000.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbama tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku v 15 dneh poleg že dosojene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti plačati še 375.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.1.1996 dalje.

Sicer se pritožbi tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške postopka, ki so jima nastali do izdaje izpodbijane sodbe.

Tožena stranka mora tožniku v 15 dneh povrniti 36.036,50 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.5.1996 dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati skupaj 3,542.697,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi, pri čemer predstavlja 3,450.000,00 SIT odškodnino za negmotno škodo, 92.679,00 SIT pa odškodnino zaradi izgube zaslužka. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino ob upoštevanju 25 % soodgovornosti za škodni dogodek.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je dosledno opravila vsa redna vzdrževalna dela na cesti ter da je celo tožnikov brat J.R. izpovedal, da luknja ni bila udarna jama, pač pa da je nastala zaradi tekoče vode, ki je privzdignila na prvotni asfalt nanešeni novi asfalt. Tožnik je za poškodbe cestišča tudi vedel, saj je 2 ali 3 dni pred nezgodo peljal po isti cesti. Očitno je torej precenil svoje sposobnosti, saj je izvedenec cestno-prometne stroke ugotovil, da bi bilo mogoče s primerno hitrostjo varno prevoziti tudi kritični del cestišča. Po drugi strani bi se tožnik udrtinam lahko izognil z vožnjo po manj grbinastem delu (kot je to uspelo njegovemu bratu in končno tudi njemu 2 dni pred dogodkom). Slaba cestišča so v Sloveniji žal danost, ki jo cestna podjetja lahko le omilijo. Uporabniki cest se morajo zato prilagoditi slabšemu stanju cest. Ker je tožnik vedel za izredno slabo stanje cestišča, ni opravičila za njegovo prehitro vožnjo. Sicer pa je tožnik svojo izpovedbo tudi prilagajal potrebam postopka. Na naroku za glavno obravnavo dne 22.2.1994 je namreč o dinamiki padca izpovedal drugače kot na zadnjem naroku. Sodišče je sledilo zadnji verziji, čeprav je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da ni možno, da bi bila poškodba hujša zaradi padca na oster rob. Sodišče prve stopnje je dosodilo previsoko odškodnino za negmotno škodo. To velja zlasti za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Brazgotina na nogi ni namreč nič nenavadnega ali izjemnega, česar bi se moral tožnik sramovati. Končno je nepravilna tudi odločba o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo uspeha strank glede višine zahtevka.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožnik. V prvi pritožbi zatrjuje, da je bila na kritičnem odseku ceste dovoljena hitrost 40 Km/h. Omejitev velja za vse udeležence prometa in torej tudi za kolesarje. Zato tožniku ni mogoče očitati, da je vozil prehitro, saj je bila hitrost v mejah omejitve. Sicer pa je zmotna tudi ugotovitev, da je vozil s hitrostjo okoli 30 km/h. Sodišče je namreč do tega zaključka prišlo z izvedenskim mnenjem ing.

J.P., ki je o tožnikovi hitrosti sklepal po njegovi poškodbi. Vendar ker omenjeni izvedenec ni izvedenec medicinske stroke, tudi ni kvalificiran za ugotavljanje hitrosti na podlagi kolesarjevih poškodb. To pomeni, da hitrosti ni mogoče neposredno določiti. Tudi tožnikov brat je izpovedal, da se je po tožnikovem padcu ob njem varno ustavil, kar pomeni, da je tudi on vozil s precej nižjo hitrostjo, kot jo je ugotovil izvedenec. Sicer pa hitrost vožnje sploh ni v vzročni zvezi s poškodbo. Zmotno je tudi mnenje izvedenca dr. A.K., da dvojni zdrobljeni zlom stegnenice nastane najpogosteje zaradi delovanja rotacijskih sil ter da je moč teh sil odvisna od kinetične energije, posledično torej od hitrosti. Iz mnenja izvedenca dr. L., ki je specialist kirurg in travmatolog namreč izhaja, da je pri poškodbi delovala rezultanta sil, ki jo v večji meri predstavlja padec z višine na tla, v manjši meri pa kinetična energija potovalne hitrosti. V konkretnem primeru je torej pomembnejša dolžina ročice, preko katere je delovala energija kot pa rezultanta sil gravitacije in hitrosti. To potrjuje tudi primer v praksi, ko si je mlad kolesar pri padcu na bok zlomil stegnenico, ko je hotel na praktično mirujočem kolesu premagati višino pločnika. Sicer pa je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za negmotno škodo. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik sprva ni imel hudih bolečin, ker da je bil pod vplivom šoka. Ravno nasprotno - bolečine so bile tako močne, da tožnik ne ve, kako je sploh lahko sedel v avto. Zelo hude so bile nato še najmanj 4 mesece. Zmotna je tudi opredelitev skaženosti, saj je brazgotina izredno velika in grda ter tožnika moti. Tožnik je zelo prizadet v življenjskih in delovnih aktivnostih.

Opustil je ekstremno aktivne športe, moral pa je tudi zamenjati zaposlitev. Zaradi posledic poškodbe je 20 % invalid. V drugi pritožbi tožnik oporeka ugotovitvi, da je vozil s hitrostjo, večjo od 17 km/h. Ta ugotovitev je v nasprotju z izpovedbo izvedenca, da se je tožnik lahko gibal s hitrostjo 17 km/h, kakor tudi iz pisnega mnenja, da ni možno določiti hitrosti vožnje. Ugotovitve izvedenca cestno-prometne stroke so torej zgolj ugibanje. Tožnikov brat J.R. je izpovedal, da je bila tožnikova vožnja počasna. Enako velja za pričo B.R. Izvedenec dr. A.K. ni travmatolog in nima ustreznih izkušenj za mnenje o nastanku tožnikove poškodbe. Tudi v tej pritožbi tožnik opozarja, da je bil pri nastanku poškodbe pomemben predvsem padec, ne pa hitrost, oporeka pa tudi višini dosojene odškodnine za negmotno škodo. Sodišču očita, da je premalo upoštevalo dejstvo, da se je tožnik pred nesrečo aktivno ukvarjal z različnimi športi ter da je moral zamenjati zaposlitev. Brazgotina na nogi ne predstavlja lažje oblike skaženosti. Dolga je namreč 25 cm ter se nahaja na zunanji strani desnega stegna.

Tožnikovi pritožbi sta delno utemeljeni, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje se je z zaslišanjem številnih prič in tožnika kot stranke zanesljivo prepričalo tako o stanju vozišča kot o neposrednem vzroku tožnikovega padca. Vsi, ki so poznali sporen odsek ceste (tožnik, J.R., A.M., A.L., B.R. in S.Š.) so namreč potrdili, da je bilo vozišče zaradi lukenj in udarnih jam v izredno slabem stanju.

Zato tožena stranka ne more uspeti s trditvami, da je dosledno opravila vsa redna vzdrževalna dela, prav tako pa tudi ne s sklicevanjem na iz celote iztrgan del izpovedbe tožnikovega brata, da luknja ni bila udarna jama, pač pa da je nastala zaradi tekoče vode, ki je privzdignila na prvoten asfalt nanešen nov asfalt in da je šlo le za nekakšno neravnino. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval, ker je zapeljal v udarno jamo oz. luknjo, zaradi tega izgubil ravnotežje in padel. Pravno podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke predstavlja določba 184. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po kateri organizacije, ki opravljajo komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarjajo za škodo, če brez utemeljenega razloga nehajo opravljati ali neredno opravljajo svoje storitve. Da tožena stranka ceste ni vzdrževala tako, da bi bil po njej mogoč varen promet (primerjaj določbe 81. in 82. čl. Zakona o cestah ter določbe 20. čl., 23. čl. in 37. čl. Pravilnika o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest), je odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi opustitve omenjene dolžnosti.

Pri oceni tožnikovega prispevka k nastanku škode (192. čl. ZOR) je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi. To velja tako za njegovo dobro poznavanje stanja ceste (2 do 3 dni pred nesrečo se je peljal po tem odseku ceste) kot za to, da je vozil z neprilagojeno hitrostjo. Vendar te okoliščine ne izključujejo, marveč le zmanjšujejo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Upoštevaje tudi te okoliščine primera pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov prispevek k nastanku škode ocenilo na 25 % (2. odst. 192. čl. ZOR). Ob tem velja še zavrniti pomen tega, da je tožnik spreminjal svojo izpovedbo glede dinamike samega padca (na naroku za glavno obravnavo dne 22.2.1994 je izpovedal, da mu je balancu obrnilo v desno in kolo spodneslo ter da je padel na rob luknje, na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa, da ga je na luknji spodneslo). Kajti drugačna izpovedba na zadnjem naroku za glavno obravnavo ne vpliva na ugotovitev, da je vozil s hitrostjo, ki ni bila prilagojena stanju cestišča. Vprašanje, ali je padel zato, ker mu je po tem, ko je zapeljal v luknjo, balanco obrnilo v desno in kolo spodneslo, pri čemer naj bi padel na rob luknje, ali pa zato, ker ga je na luknji spodneslo, tako ni pomembno za oceno deleža odgovornosti. Bistveni sta ugotovitvi, da je kritičen cestni odsek dobro poznal ter da je nanj pripeljal z neprilagojeno hitrostjo.

Neutemeljeno je tudi oporekanje višini dosojenih odškodnin. Razen glede odškodnine za strah, je pritožba v tem delu neobrazložena. Zato je pritožbeno sodišče sodbo glede višine dosojenih odškodnin za negmotno škodo preizkusilo le v mejah t.i. uradnega preizkusa, pri čemer je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v ugoditvenem delu pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Enako velja glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Brazgotina je sicer res na stegnu, vendar na zunanji strani in razmeroma obsežna (dolga je 25 cm). Tožniku, kadar je v poletni garderobi, zato upravičeno povzroča nelagodje, če pri ljudeh (četudi to pokažejo le otroci) vzbuja pozornost. Upoštevaje vse te okoliščine (subjektivne in objektivne) ter sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod, predstavlja dosojen znesek pravično zadoščenje za to obliko negmotne škode (200. čl. ZOR).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožene stranke in potrdilo ugoditveni del sodbe prve stopnje (368. čl. ZOR).

K tožnikovim pritožbam: Kot je že rečeno v zvezi s pritožbo tožene stranke, pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, pomembne za oceno tožnikovega prispevka k nastanku škode. Gre predvsem za to, da je tožnik vozil s hitrostjo, ki ni bila prilagojena stanju cestišča (druge, prav tako pomembne okoliščine, da je tožnik kritičen del ceste dobro poznal, pritožbi ne izpodbijata). Res da je bila s prometnim znakom hitrost omejena ("le") na 40 km/h. Vendar to ne izključuje pravila, da mora voznik (torej tudi kolesar) hitrost vožnje prilagoditi lastnostim ter vsekakor tudi stanju in vrsti vozila, tako da se lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih primerih mogoče pričakovati (prim. 1. odst. 45. čl. Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa). In udarne jame bi glede na dobro poznavanje tega cestnega odseka tožnik (vsaj) moral pričakovati (če jih že ni pričakoval).

Sodišče prve stopnje ni moglo natančno ugotoviti, kolikšna je bila tožnikova hitrost (neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik vozil okoli 30 km/h). Vendar je na podlagi vseh razpoložljivih podatkov, zlasti pa glede na vrsto in naravo poškodbe z izvedencema prometne stroke in sodne medicine vendarle zanesljivo ugotovilo, da je bila tožnikova hitrost večja od 17 km/h (kolikor bi znašala hitrost, prilagojena stanju cestišča).

Res je, da izvedenec J.P. ni izvedenec medicinske stroke, vendar je sodno medicinski izvedenec prepričljivo pojasnil, da je tako huda poškodba, kot jo je utrpel tožnik (dvojni zdrobljeni zlom stegnenice) najpogosteje posledica delovanja rotacijskih sil. Moč le-teh pa je odvisna od kinetične energije, posledično torej zlasti od hitrosti - večja kot je hitrost, večja je rotacijska sila. Tudi če je tožnikov brat, ki je kolesaril za tožnikom, varno ustavil, to ne izključuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova hitrost neprilagojena. Prav tako ne izpovedba tožnikovega brata, da je tožnik vozil počasi. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je taka ocena sila nezanesljiva, posebej, ker se je takrat sam peljal na kolesu za tožnikom. Brez pomena je tudi sklicevanje na pritožbi priloženo privatno mnenje dr. T.L. Po tem mnenju (ki predstavlja le del pritožbenih navedb) bi bila pri zlomu stegnenice odločilna predvsem sila padca telesa z višine na tla, v manjši meri pa kinetične sile potovalne hitrosti. Toda primera, s katerim pritožnik utemeljuje tezo, da je bila za nastanek poškodbe manj pomembna hitrost, v tej zadevi ni mogoče uporabiti. Tožnik namreč ni utrpel le zloma stegnenice (kot kolesar, ki je padel na bok, ko je poskušal na praktično mirujočem gorskem kolesu premagati višino pločnika) marveč dvojni zdrobljeni zlom stegnenice. Da je za nastanek take poškodbe potrebno delovanje bistveno večje sile, pa je jasno tudi laiku. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožniku pripisalo 25 % odgovornosti, je njegov prispevek k nastanku škode tudi pravilno pravno ovrednotilo (2. odst. 192. čl. ZOR).

O intenzivnosti in trajanju tožnikovih telesnih bolečin ter o nevšečnostih, ki so spremljale zdravljenje, se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo z mnenjem izvedenca in s tožnikovo izpovedbo. Zato tožnik ne more uspeti z zanikanjem ugotovitev prvostopnega sodišča, da sprva, ko je bil še pod vplivom nezgode in šoka, ni imel hudih bolečin, saj ta ugotovitev temelji prav na njegovi izpovedbi. Glede na trajanje in intenzivnost bolečin (bolečine, ki so bile v bolnišnici tako hude, da je moral tožnik prejemati celo injekcije proti bolečinam, so se vnesle šele po 4 mesecih, vendar občasno trajajo še sedaj, tako da mora tožnik ob spremembah vremena jemati tablete) ter nevšečnosti med zdravljenjem (samo zdravljenje je trajalo dobro leto dni, v tem času je bil tožnik 12 dni vezan na posteljo, dvakrat je bil hospitaliziran, 9 mesecev je hodil z berglami, dvakrat je bil operiran z anestezijo, dobil je transfuzijo krvi, bil 40 krat rentgensko slikan in 20 krat pregledan pri zdravniku) predstavlja znesek 1,000.000,00 SIT (tudi ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih negmotnih škod) pravično zadoščenje za to obliko negmotne škode (200. čl. ZOR).

Primerna je tudi odškodnina za strah (200. čl. ZOR). Pravično namreč odseva trajanje in intenzivnost strahu (kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje in česar pritožbi ne izpodbijata), pri čemer pa velja poudariti, da tožnik vendarle ni bil v strahu zaradi možnih smrtnih posledic poškodbe. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ne glede na to, kako je sodišče po objektivnih merilih kvalificiralo spremembo tožnikove zunanjosti, je za objektivno merilo skaženosti odločilna ugotovitev, da gre za 25 cm dolgo brazgotino na zunanji strani desnega stegna, ki je vidnejša iz večje oddaljenosti. Glede na tako spremembo na tožnikovem telesu, njegovo starost, spol in možnost zakrivanja brazgotine (opazna je le v izrazito poletni garderobi) ter glede na to, da tožniku povzroča nelagodje, če pri ljudeh vzbuja pozornost, predstavlja priznani znesek odškodnine pravično zadoščenje za to obliko negmotne škode (200. čl. ZOR).

Pač pa pritožbi utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Premalo je namreč upoštevalo dejstvo, da se tožnik zaradi trajnih posledic poškodbe (zmanjšano je sposoben za dela, ki zahtevajo pogosto počepanje, poklekanje, hojo po stopnicah, večjo okretnost pri hoji in teku ter dvigovanje težkih bremen) ne more več aktivno ukvarjati s številnimi športi, kot je to intenzivno počel pred nesrečo. Športi, kot so snow board, gorsko kolesarjenje in deskanje niso niti ekstremni niti taki, da bi bili primerni le za mlade ljudi. To pa pomeni, da bo prikrajšanje, ki ga za tožnika predstavlja izguba teh športov, še dolgo trajalo. Premalo pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi to, da je moral tožnik zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zamenjati zaposlitev. Glede na navedeno ter upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod, bi znašala pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3,000.000,00 SIT (200. čl. ZOR), oz. ob upoštevanju 25 % soodgovornosti 2,250.000,00 SIT (192. čl. ZOR).

Ker je torej sodišče prve stopnje na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbama tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku plačati za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še 375.000,00 SIT odškodnine (4. tč. 373. čl. ZPP), sicer pa je iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo zavrnilni del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP). Stroški postopka so nastajali tako z ugotavljanjem podlage zahtevkov kot njihove višine. Ker je tožnik glede podlage uspel s 75 %, glede višine pa s 26,6 %, znaša njegov končni uspeh 51 %, uspeh tožene stranke pa 49 %.

Glede na to, da je približno enako razmerje tudi v stroških postopka ene in druge stranke (tožnikovi znašajo 772.626,00 SIT, stroški tožene stranke pa 832.177,00 SIT), trpita vsaka svoje stroške (2. odst. 154. čl. ZPP).

Tožniku, ki je s pritožbo uspel glede zneska 375.000,00 SIT, mora tožena stranka povrniti temu ustrezen del stroškov pritožbenega postopka. Ti stroški predstavljajo sodno takso (11.000,00 SIT), nagrado odvetniku za sestavo pritožbe (24.937,50 SIT) ter poštnino (99,00 SIT), pri čemer sta sodna taksa in nagrada za odvetnika odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo in to od zneska 375.000,00 SIT. Sodišče je tožniku priznalo le stroške za eno pritožbo, saj je bila druga nepotrebna (1. odst. 155. čl. ZPP).