Jedro

Nadomestitev koristi za neupravičeno uporabo avtorskih del ne predstavlja transakcije, ki bi bila obdavčena po ZDDV-1. Če bi sodišče prve stopnje v tem primeru toženi stranki naložilo tudi plačilo DDV, bi bila posledično tožeča stranka za ta znesek neupravičeno obogatena, saj njena obveznost, da takšen znesek odvede državi, na podlagi sodbe sodišča prve stopnje ne obstoji.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - stroški izvršilnega postopka iz I. točke izreka znižajo na 50,58 EUR; - v III. točki izreka znesek pravdnih stroškov v višini 434,82 EUR zniža na 342,80 EU; sicer se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128811/2010 z dne 16. 9. 2010 v veljavi za glavnico v višini 1.677,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2009 dalje do plačila ter glede odmerjenih izvršilnih stroškov. V preostalem delu je predmetni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 434,82 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče ni odločalo o zahtevku glede plačila 8,5 % DDV-ja, ki v specificirani višini izhaja iz vsakega posameznega računa. Ker je tožena stranka pripoznala samo zahtevek, ki se nanaša na plačilo avtorskega honorarja po tarifi iz leta 1998, bi ji moralo prvostopenjsko sodišče - ob uporabi materialnega prava - priznati tudi DDV. Ne glede na to, po kateri tarifi se plača avtorski honorar, je tožena stranka zavezana plačati še 8,5 % DDV, kar pa je sodišče prve stopnje spregledalo; to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obširno navaja razloge, ki po njenem mnenju utemeljujejo prisojo 8,5 % DDV in v zvezi s tem izpostavlja tudi več sodb Okrožnega sodišča v Ljubljani ter sodbo in sklep višjega sodišča. Poudarja, da mora DDV plačati vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev. Tožena stranka nikoli ni izrecno nasprotovala plačilu 8,5 % DDV. Opozarja na nelogičnost obrazložitve izpodbijane sodbe v drugem odstavku na strani 5. Razlogi sodbe so v tem delu sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z izrekom sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po delni pripoznavi med pravdnima strankama ni bilo nesporno, da je tožena stranka plačala celoten avtorski honorar za vse relevantne prostore v relevantnem obdobju, saj je tožena stranka zahtevek zgolj pripoznala, ne pa plačala, kar jasno izhaja tudi iz samega izreka sodbe na podlagi pripoznave. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka, ker bi moralo sodišče upoštevati uspeh po temelju in po višini, saj je bistven del sodnega odločanja odpadel na ugotavljanje temelja zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi v izpodbijanem delu, o stvari sámo odloči tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi glede plačila DDV ter toženi stranki naloži povračilo ustreznega dela nastalih pravdnih stroškov – tako prvostopenjskih kakor tudi drugostopenjskih.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v točki I spremeni tako, da se znesek izvršilnih stroškov zniža na 50,58 EUR, v točki III izpodbijane sodbe pa znesek pravdnih stroškov, ki jih je zavezana plačati tožeči stranki, zniža na 209,89 EUR. Opozarja na zlorabo procesnih pravic tožeče stranke, ki je vložila preko sto tožb in s tem obremenila sodišče ter povzročila nesorazmerne pravdne stroške. Graja odločitev sodišča prve stopnje glede priznanja izvršilnih stroškov tožeče stranke, saj pri njihovem izračunu ni bil upoštevan uspeh v pravdi. Sodišče je tožeči stranki napačno priznalo vse izvršilne stroške, čeprav je glede na uspeh upravičena do zneska v višini 50,58 EUR. Opozarja, da so potni stroški tožeče stranke nepotrebni. Tožeča stranka bi si morala za udeležbo na naroku zagotoviti substituta, kar je tudi siceršnja praksa. Poleg tega pa je tudi razdalja od tožeče stranke do sodišča manjša, kot jo je priznalo sodišče. Pravdni stroški tožeče stranke tako pravilno znašajo 1.098,70 EUR, ob upoštevanju 63 % uspeha v pravdi pa je upravičena do zneska 692,18 EUR. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ker ji niso bili priznani stroški sodnih taks za pritožbo v višini 150,00 EUR. Meni, da je upravičena do dveh nagrad za postopek na prvi stopnji v višini 159,90 EUR, kar utemeljuje z določbo drugega odstavka 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (2). Če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo, kar izhaja iz določbe 19. člena ZOdvT. Upravičena je do vseh priglašenih materialnih stroškov, tudi za pritožbeni postopek ter ponovljeni postopek na prvi stopnji. Prvostopenjsko sodišče pa ji je napačno priznalo zgolj materialne stroške v višini 20,00 EUR za prvi postopek, drugih priglašenih materialnih stroškov pa ji sploh ni priznalo. Prav tako ji niso bili priznani priglašeni stroški za fotokopiranje in tiskanje po tarifni št. 6000 ZOdvT v višini 40,90 EUR. Njeni stroški tako pravilno znašajo 1.303,49 EUR, ob upoštevanju 37 % uspeha pa 482,29 EUR. Po pobotu stroškov obeh pravdnih strank je tožeča stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 209,89 EUR ter do izvršilnih stroškov višini 50,58 EUR.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje razlogovanju tožeče stranke o upravičenosti do priznanja 8,5 % DDV, prav tako pa tudi obračunu stroškov po temelju in višini. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter povračilo stroškov pritožbenega postopka.

6. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke oporeka zatrjevanjem o neupravičenosti priznanja potnih stroškov ter njenim ugotovitvam glede oddaljenosti od sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke

8. Tožeča stranka se zmotno zavzema za prisojo 8,5 % DDV-ja od prisojenega zneska nadomestila za izkoriščanje malih avtorskih pravic. Glede na neizpodbijano ugotovitev, da pravdni stranki v času spornega koriščenja teh pravic nista imeli sklenjene pogodbe, predstavljajo podlago za vtoževani zahtevek določbe o neupravičeni pridobitvi (198. člen Obligacijskega zakonika - OZ).(3) (4) Tožeča stranka je zato v obravnavanem primeru upravičena zgolj do tistega zneska, za katerega je tožena stranka obogatena. To pa je znesek, ki so ga uporabniki dolžni plačati za zakonito uporabo varovanih del po Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (v nadaljevanju: Pravilnik).(5) V Pravilniku določeni zneski ne vključujejo DDV-ja. Takšen davek je tožeča stranka v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) (6) sicer dolžna odvesti državi za opravljene dobave blaga ali storitev. Zato lahko v primeru obstoja tako obdavčenih transakcij v dogovoru z uporabniki takšno obveznost tudi ekonomsko prevali nanje s tem, da jim zaračuna vrednost nadomestila, povečano za odstotek DDV. Ker pa v obravnavani zadevi takšnega dogovora ni bilo, je sodišče zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo.

9. Nadomestitev koristi za neupravičeno uporabo avtorskih del ne predstavlja transakcije, ki bi bila obdavčena po ZDDV-1 (primerjaj 3. člen navedenega zakona). Če bi sodišče prve stopnje v tem primeru toženi stranki naložilo tudi plačilo DDV, bi bila posledično tožeča stranka za ta znesek neupravičeno obogatena, saj njena obveznost, da takšen znesek odvede državi, na podlagi sodbe sodišča prve stopnje ne obstoji.

10. Tožeča stranka se prav tako neutemeljeno zavzema za drugačno presojo tega dela zahtevka s sklicevanjem na dejstvo, da tožena stranka tekom postopka ni konkretizirano ugovarjala plačilu DDV. Ugotovitev obstoja takšne obveznosti predpostavlja materialnopravno subsumpcijo. Te pa je sodišče odvezano zgolj v primeru pripoznave (dela) zahtevka (ne pa priznanja dejstev, o čemer razloguje pritožba, izhajajoč iz zmotne razmejitve dejanskih in pravnih vprašanj v obravnavani zadevi) - iz navedenega razloga tudi ni podana očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je zahtevek v tem delu zavrnilo, kljub neugovarjanju tožene stranke. Trditve o dejstvih, ki so relevantna za presojo utemeljenosti zahtevka, v tem delu med strankama tekom postopka res niso bila sporna (gre za trditve o odpovedi pogodbe), vendar ne utemeljujejo materialnopravnega rezultata, za katerega se zavzema tožeča stranka. Upoštevajoč v pritožbi neizpodbijano dejstvo, da je tožena stranka pred sporno uporabo avtorsko varovanih del odpovedala pogodbo s tožečo stranko, je namreč glede na v predhodni točki te obrazložitve pojasnjeno vsebino relevantnih zakonskih določb pravilen zaključek, da je tožena stranka obogatena zgolj za znesek nadomestila, ki ga tožeča stranka zaračunava ostalim uporabnikom po Pravilniku.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo pritožbe, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v drugem odstavku na strani 5 nelogična. Prvostopenjsko sodišče je zapisalo, „da je tožena stranka plačala celoten avtorski honorar za vse relevantne prostore v relevantnem obdobju ….“, kar pa ne drži in med pravdnima strankama tudi ni nesporno. Tožena stranka je zgolj pripoznala tožbeni zahtevek tožeče stranke. Vendar pa navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je prvostopenjsko sodišče pripoznavo tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo in v skladu z določbo 316. člena ZPP, na katero se v izpodbijani sodbi tudi sklicuje, izdalo sodbo na podlagi pripoznave.

12. Napačno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov upoštevati uspeh po temelju zahtevka. Pravilno je bila uporabljena določba 154. člena ZPP, ki daje podlago za način odmere, kot jo je v obravnavani zadevi izvedlo sodišče prve stopnje. Posebno upoštevanje uspeha po temelju in višini pride v poštev le v primerih, ko nastanejo relevantni in hkrati posebni pravdni stroški pri obravnavanju tako temelja kot višine zahtevka, kar pa ne velja za predmetno zadevo. Upoštevanje delnih uspehov je na mestu zgolj v primeru obstoja specifičnih okoliščin, zaradi katerih takšen način ugotavljanja končnega uspeha zagotavlja pravičnejšo odločitev o stroških (ko se npr. dokazni postopek izvaja ločeno glede temelja in ločeno glede višine, pri čemer so zaradi enega ali zaradi drugega nastali večji stroški).

13. Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, ki jih upošteva po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke

14. Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, ki pri odmeri izvršilnih stroškov tožeče stranke ni upoštevalo njenega 63 % uspeha v pravdi. Odločitev sodišča, da ji prizna vse izvršilne stroške, je, kot pravilno ugotavlja pritožba, napačna. Upoštevaje neizpodbijano odmero izvršilnih stroškov v višini 80,28 EUR je tožeča stranka, ob upoštevanju 63 % uspeha v pravdi, upravičena do izvršilnih stroškov v znesku 50,58 EUR.

15. Sodišče prve stopnje toženi stranki neutemeljeno ni priznalo sodne takse za pritožbo v višini 150,00 EUR, čeprav ji je priznalo stroške nagrade za postopek z rednim pravnim sredstvom in tudi sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi. Tožena stranka je upravičena tudi do povračila materialnih stroškov po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, in sicer tako za pritožbeni postopek kot tudi za ponovljeni postopek na prvi stopnji. Podlaga za prisojo prej navedenih stroškov izhaja iz določbe drugega odstavka 14. člena ZOdvT v povezavi z 19. členom istega zakona. Odvetnik sicer lahko prejme nagrado v isti zadevi le enkrat, v sodnem postopku pa lahko prejme nagrade na vsaki stopnji. Če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo (19. člen ZOdvT).

16. Tožena stranka je upravičena tudi do priglašenih stroškov za fotokopiranje in tiskanje po tarifni št. 6000 ZOdvT v višini 40,90 EUR, saj je te stroške pravočasno priglasila in jih tudi ustrezno specificirala, prvostopenjsko sodišče pa jih neutemeljeno ni priznalo.

17. Zmoten pa je pritožbeni očitek tožene stranke, da je upravičena do dveh nagrad za postopek na prvi stopnji v višini 159,90 EUR. Glede na prej citirani določbi 14. in 19. člena ZOdvT je nedvomno upravičena do nagrade za narok po tarifni št. 3102 tudi v ponovljenem postopku. Ni pa upravičena do nagrade za postopek po tarifni št. 3100, saj se že nastala nagrada za postopek všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (opomba št. 3 v tretjem delu tarife, točka 4).

18. Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenim zatrjevanjem v zvezi s potnimi stroški tožeče stranke. Upoštevaje tarifno št. 6003 ZOdvT ni razloga, da tožeči stranki ti stroški ne bi bili priznani. Pritožbeno sodišče tako šteje, da je tožeča stranka v celoti upravičena do priglašenih potnih stroškov, saj s strani tožene stranke pridobljeni spletni podatek ne more biti merodajen dokaz; le-ta namreč zavisi tudi od vrste aplikacije.

19. Pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 1.195,12 EUR, stroški tožene stranke pa ob upoštevanju materialnih stroškov na pritožbeni stopnji in v ponovljenem postopku na prvi stopnji ter stroškov fotokopiranja znašajo 752,80 EUR, z vključenim DDV (165,62 EUR) ter sodno takso za pritožbo v višini 150,00 EUR pa 1.108,42 EUR. Ob upoštevanju uspeha v pravdi so stroški tožeče stranke 752,92 EUR, tožene stranke pa 410,12 EUR, kar pomeni, da je po medsebojnem pobotanju teh zneskov tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 342,80 EUR.

20. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek izvršilnih stroškov znižalo na 50,58 EUR; v točki III. izreka pa znesek pravdnih stroškov iz 434,82 EUR na 342,80 EUR. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Glede na to, da je tožena stranka s pritožbo izpodbijala odločitev o stroških, uspela pa le deloma, je stroške s pritožbo dolžna nositi sama. Pravdnima strankama tudi niso bili priznani stroški odgovorov na pritožbo, saj le-ti, glede na vsebino odgovorov, za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP

(2) Uradni list RS, št. 67/2008 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZOdvT

(3) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(4) Primerjaj razloge VS RS v zadevi II Ips 742/2005 z dne 12. 1. 2006 in II Ips 8/2000 z dne 29. 6. 2000; o takšnem pravnem temelju tudi Cigoj v Komentarju Obligacijskih razmerij, Ljubljana, 1984, str. 848, ter Trampuž in ostali, v Komentarju ZASP, Ljubljana, 1997, str. 372).

(5) Ur. l. RS, št. 29/1998 in nasl. (6) Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl.